Piše: Bogdan Sajovic
Josip Broz in njegovi podrepniki so med drugo svetovno vojno okupatorjem ponujali sodelovanje. Dokaze za to kolaboracijo hranijo tako slovenski kot tuji arhivi. Partizani so se bili pripravljeni skupaj z nemškimi vojaki bojevati proti zavezniškemu izkrcanju na Balkan.
Začeli so se dnevi majske blaznosti, ko se slovenskim jugonostalgikom, “titoljubcem” in nasploh levičarjem vseh petdesetih odtenkov rdeče popolnoma odpelje ter slavijo množični pokol sonarodnjakov in zasužnjenje naše deželice na sončni strani Alp. V teh dneh nebrzdanega besnila je del rituala samopravičniško trkanje po prsih in obkladanje vseh “nenaših” z izdajalci in kolaboranti.
Da ne pozabijo, je dobro v teh dneh samovšečnim boljševikom nastaviti ogledalo in jih spomniti, kako je njihova “bela ljubičica” Broz s svojimi podrepniki zelo dejavno kolaborirala z okupatorji.
Korespondenca med partizani, Nemci in ustaši
Nova slovenska zaveza je na osnovi arhivskih dokumentov že večkrat objavila korespondenco med partizani in Nemci ter ustaši, v kateri so se dogovarjali za sodelovanje. Vrhovni štab NOV je 17. januarja 1943 spisal pismo, ki razkriva idejo o tem, da bi partizani in ustaši sklenili kompromis in premirje – z njimi so namreč želeli sodelovati v boju proti italijanskemu okupatorju. Partizani so bili tako taktično pripravljeni skleniti premirje s katerimikoli hrvaškimi borci, ki so se želeli bojevati proti italijanskim, nemškim ali katerimkoli drugim okupatorjem. To pa še ni vse. Partizani in Tito so med drugo svetovno vojno “igrali na različne karte”, dogovarjali so se namreč prav z vsemi: s četniki, ustaši, Nemci … S slednjimi so potekali poskusi sodelovanja ves čas druge svetovne vojne.
Že spomladi leta 1942 je Josip Broz Tito v Zagreb poslal svojega pajdaša Vladimirja Velebita s predlogom, da bi z Nemci sklenili premirje, saj se je bal invazije angleško-ameriških sil na jadransko obalo. To razkriva več različnih virov, dostopnih v nemških in avstrijskih arhivih. Tito se je med skrivanjem v divjini v zahodni Bosni namreč zbal, da bi se lahko zavezniki kaj kmalu izkrcali na jadranski obali. To mu ni bilo pogodu, saj bi to pomenilo konec njegovih komunističnih ambicij. Tako je v dogovoru s Stalinom sklenil, da bo poskusil doseči premirje s Hitlerjem. Velebit je Nemcem predlagal premirje.
V zameno za končanje “teroristične aktivnosti” je Tito pričakoval, da mu bodo Nemci prepustili del zahodne Bosne in ga ne bodo nadlegovali. To je počel skladno s pričakovanji Josifa Stalina, saj ta ni želel, da bi se zavezniki izkrcali na Balkanu, ki ga je sovjetski diktator smatral za svoje vplivno območje. Bolje od tega bi bilo tudi začasno premirje s Hitlerjem. Vseeno je nemški poveljnik, stacioniran v Zagrebu, general Edmund Glaise von Horstenau vedel, da o čem takem odloča Berlin. Informacije je posredoval domov, a ko je za predlagano premirje izvedel Hitler, je predlog zavrnil, ob čemer je dejal, da se z banditi ne bo pogajal, izpostavil je, da jih je treba streljati.
Boljševiški pakt z gestapom
Nova slovenska zaveza navaja, da so se februarja 1942 partizani na Bledu z vodjo gestapa dogovarjali o nenapadanju železniških prog in cest ter o tem, da se bodo vzdržali akcij proti okupatorju. Ko so kljub dogovoru izvajali manjše akcije, so gestapu kot krivce prikazali Slovence, ki so imeli do Osvobodilne fronte odklonilen odnos. Okupatorjeve represalije so tako prizadele nedolžne ljudi. Po tem vzoru so postojanke gestapa sklepale sporazume z lokalnimi partizani (komunisti), v zameno pa je gestapo iz zaporov izpuščal komuniste. Na podoben način so sklenili, da partizani ne bodo napadali transportnih poti med Beljakom in Vidmom. Septembra 1943 so partizani in SS na Goriškem podpisali sporazum, da imajo partizani lahko oborožene sile, vendar ne smejo ovirati premikanja nemške vojske. Naslednje leto so podpisali nov sporazum, ki je obnovil določilo o nenapadanju in partizanom jamčil svobodno ozemlje Primorske z izjemo desetkilometrskega pasu ob železnici. Sporazum hrani arhiv v Ljubljani. Tovrstni sporazumi so vsebovali tudi določilo, da je treba o morebitni manjši akciji prej obvestiti postojanko in da mora biti prizadejana škoda majhna ter jo je mogoče hitro popraviti.
Z Nemci proti Britancem
V knjigi z naslovom Zapravljena dediščina Josipa Broza, ki jo je napisala Nora Beloff, piše, da se Robert Wade, eden od britanskih oficirjev pri Mihailoviću, spominja pogovora z nemškimi ujetniki. Te so pozimi leta 1943 ujeli Mihailovićevi četniki, in sicer v času, ko je partizanska propaganda pripravljala “dokaze”, da se Mihailović bojuje na strani nacistov. Še aprila 1944 sta dva ameriška oficirja za zveze, ki sta potovala po vsej Jugoslaviji, ob vrnitvi v Washington trdila, da so veliki predeli Srbije in Bosne še vedno pod nadzorom četnikov in bi lahko ob prihodu zaveznikov mobilizirali precej sil. Vsaka akcija četnikov proti Nemcem je bila za partizane vzrok skrbi, saj je bila v nasprotju s Titovimi poročili, ki so jih pošiljali v Moskvo, v katerih je trdil, da so vse boje vodili partizani.
Broz je zato Nemcem ponudil sodelovanje na tri načine. Prvi je bil povezan z izmenjavo ujetnikov, drugi s premirjem, ki bi sprostilo partizanske sile za boj proti skupnemu sovražniku – četnikom, in tretji z dogovorom, da se bodo partizani s silo uprli vsakemu poskusu angleško-ameriškega izkrcavanja na jadranski obali. Z drugimi besedami – vsi načini morebitnega sodelovanja so bili povezano z dejstvom, da so se želeli bojevati na strani Nemcev.
Broz, Ranković in Sreten Žujović so kot najvišje politično vodstvo načelniku partizanskega “generalštaba” Arsu Jovanoviću celo pisno ukazali, naj se v tej fazi vojne “ne loteva akcij proti Nemcem, ker to ne bi služilo interesom naših sedanjih operacij”. Ukazi niso bili dvoumni: “Naša najpomembnejša naloga je popolnoma poraziti četnike Draže Mihailovića, uničiti njihov administrativni aparat, ki predstavlja največjo nevarnost za nadaljnji razvoj narodnoosvobodilne borbe.”
Edvard Kardelj je v svojih vojnih spominih pripovedoval, kako so bili partizani obsedeni s strahom pred izkrcavanjem zaveznikov. Povedal je, da je Tito sumil možnost spopada zahodnih čet vzdolž Soče, kar je služilo kot izgovor, da bi si odprli pot proti Dunaju. Prav zato so partizani razmišljali, da bi razstrelili mostove.
Broz je odposlance pošiljal k nacistom
Peter Batty v knjigi Prevarani Churchill navaja, da Broz ni uporabil streliva in opreme, ki jo je dobil od Britancev in Američanov, za pobijanje nemških okupatorjev, temveč predvsem za uničenje svojih političnih tekmecev. Poleg tega je svoje politične nasprotnike obtoževal (jugoslovansko vojsko v domovini, to je četnike), da so prejemali orožje in strelivo od Italijanov, sam pa je na drugi strani Nemcem predlagal skupno delovanje, da bi se uprli morebitnemu angleško-ameriškemu izkrcanju na jadranski obali.
Komunistični partizani so naredili tudi bore malo, da bi nemškemu okupatorju preprečili izkoriščanje bogate zaloge različnih surovin na jugoslovanskem ozemlju, ki so bile ključnega pomena za delovanje nemškega vojaškega stroja. Za nameček komunistični partizani nemškega umika prek Balkana proti Nemčiji niso ovirali, umik je bil celo tako zelo neoviran, da so to opazili tudi Britanci, kar je bilo veliko razočaranje za Churchilla.
Zanimivo je, da nekatere navedbe, ki jih je Batty izpostavil v svoji knjigi, potrjuje dr. Wilhelm Höttl, ki je bil pri obveščevalni službi SS zadolžen predvsem za Italijo in Balkan. Že leta 1950 je pod psevdonimom Walter Hagen izdal knjigo Tajna fronta, v kateri je zanikal, da bi nacisti sploh iskali sodelovanje z Mihailovićem, da pa je Broz kar sam poslal svoje odposlance k nemškemu poveljstvu za Balkan in ponudil sodelovanje, če bi se skušali zahodni zavezniki izkrcati na jadranski obali. Broz je predlagal nenapadanje in predvsem to, naj Nemci partizanom dajo nekaj streliva in proste roke, da napadejo četnike. Broz je namreč Nemcem dejal, da bodo četniki podprli angleško-ameriško izkrcanje in jim torej predstavljajo grožnjo, partizani pa naj bi bili pripravljeni opraviti z njimi, zato naj se Nemcem ne bi bilo treba ukvarjati s tem. Höttl je trdil, da so bili pogovori intenzivni, dokler ni vse to prišlo na uho Hitlerjevemu vodji pisarne Bormannu, ki je zaradi lastnih interesov v politični igri moči vse skupaj precej popačeno prenesel Hitlerju. Ta je nato ukazal, da je treba vsakršno “sodelovanje z banditi” takoj prekiniti.
