Zgodba drugorazrednega državljana: Stanko Šoštarić in njegova družina se zaradi ustrahovanja sosedov po 19 letih še vedno ne upajo vrniti v lastno domovanje!

Zgodba Stanka Šoštarića in njegove družine je stara že 19 let. Leta 2000 ga je namreč družina Izeta Adilovića, ki se je naselila v spodnje stanovanje dvostanovanjske hiše, spodila iz njegovega lastnega doma. Policija in sodstvo sta popolnoma odpovedala, namreč po kar 19 letih se Stanko še vedno ne upa vrniti v svoje lastno domovanje. 

 

Gre za naravnost srhljivo zgodbo, ki jo je za oddajo Drugorazredni delil Šoštarić. Leta 1994 so od ravnateljice domžalske osnovne šole kupili stanovanje v nadstropju v dvostanovanjski hiši. Mirno so živeli pet let, dokler ni njihova spodnja soseda svojo imovino prodala. Družina Adilović, ki se je poleti 1999 vselila v stanovanje, pa je od samega začetka povzročala težave.

“Najprej so začeli z motenjem, mi pa smo imeli majhnega otroka. Oni so navijali glasbo, bilo je vpitje, saj so prihajali njihovi prijatelji. Dobro to je še nekako glede na to, da je to druga kultura,” je povedal Šoštarić. Dokler se niso začeli srečevati na skupnem hodniku, kjer je Izet Adilović svojemu novemu sosedu Stanku dal vedeti, da odslej v hiši veljajo nova pravila. Da naj ga uboga, sicer bo imel težave. Teh pa noče, ker da ima lepo ženo in lepe otroke. Prikrite grožnje, a to je bil šele začetek.

Policisti prihajali vsakodnevno in le delali zapisnike

“Potem pa nam vdrejo v naše zaklenjene prostore v kleti in nam razmečejo stvari,” je povedal. Stanko je vse skupaj prijavil na policijo. Ta je naredila zapisnik, a zgodilo se ni nič. Nagajanje pa se je iz dneva v dan stopnjevalo. “Po parih dnevih so bile naše stvari iz kletnih prostorov naenkrat na dvorišču. Spet sem zadevo prijavil policiji in povedal, da mi je nekdo stvari zmetal ven. Zasačil sem jih, ko sta dva omaro nosila ven na dvorišče. Policist pa me vpraša: A ti kaj fali?” Policisti so prihajali skoraj vsakodnevno, naredili zapisnik, a kazenske ovadbe ni bilo nobene. Adilović očitno pod protekcijo nekoga od zgoraj počne kar se mu zahoče. Čez nekaj dni si je prilastil še dvorišče in celotno klet. Šoštarić je spet klical policijo, na dvorišču je morala posredovati v verbalnem obračunu med Stankom in Adilovićem.

“Nakar Adilović objeme policista okrog ramen in gresta od mene stran pet metrov. Ne vem, o čem sta govorila. Sicer me je tudi pred policijo preklinjal in me vprašal: Kaj bi se zgodilo?” Našemu sogovorniku je hitro postalo jasno, da mu nihče ne želi pomagati. Policija je vsakič naredila samo zapisnik, Stankota pa so grdo odpravili, naj jih zaradi medsosedskih sporov ne kliče več. Grožnje Adilovića pa se še stopnjujejo. “Ponoči s kolegi so izzivali z besedami “dođi ovamo” (pridi sem). Stanko je moral celo na tožilstvo, kjer je moledoval, naj nekdo sproži kazenske postopke motenja posesti in groženj. Policija, kljub temu da je bila priča nesramnemu obnašanju Adilovića, ni želela ukrepati. Po besedah Stankota so vseskozi ponavljali, mi nismo priče in če boste še naprej klicali zaradi takšnih stvari, bomo zoper vas napisali kazensko ovadbo.

Zato se je Stanko odločil poklicati svoje prijatelje in sorodnike, da bi prišli za vikend in bili priče vsakodnevnim grožnjam. “Naj pridejo, da bodo samo kot priče, da bodo registrirali, kakšno stanje je. Poklical sem policijo, da bi videl, kaj bo naredila. Tako bi namreč imel priče. Vpričo policije hčerka od Adilovića pove, kako me bodo pretepli ne glede na to za kaj se gre in da tukaj nima več kaj iskat. Od policije zahtevam, da to da v zapisnik. Čez pol ure pridrvi skupina moških, poleg Adilovića tudi šef mamilarske srenje v Kranju,” je v izpovedi povedal Stanko.

V nedeljo, 3. septembra zvečer, tako sledi fizični napad na Stanka in njegovo ženo. Vsemu skupaj so bili priča tudi njuni trije otroci, ki bi morali naslednji dan začeti z novim šolskim letom. “Mene so hudo poškodovali, ženo posekali po roki, bratranca pa s predmetom udarili po glavi,” je povedal glede posledic napada. Adilović je zagotovil, da se ne bo končalo pri tem, če ne odidejo. In to celo iz lastnega stanovanja. “Češ naslednja runda je, da bodo poklali otroke.” Za Stanka je bila to kaplja čez rob. Zdaj se je resnično zbal za življenje sebe in svoje družine. Zato je napočil čas za ukrepanje. Ženi je naročil, da naj vzame najpomembnejše stvari. Njegov prijatelj je stvari in otroke naložil in jih peljal k ženini materi. Midva z ženo sva šla na urgenco. No, Izet je s svojimi prijatelji prišel za njimi celo na urgenco, kjer je nadaljeval z grožnjami, Stanko je moral od tam dobesedno pobegniti. “Poklical sem kolege, da so prišli po naju in smo zbežali.”

Ni vedel, kako priti do lastnih stvari

A Stanko je imel sedaj še en večji problem. Njegova žena in otroci so bili na varnem, toda kako priti do stvari. “Najel sem varnostno službo Jus security iz Domžal, da gre z menoj. Šel sem tudi na policijo, da mi pomaga vsaj stvari vzet. Rekli so mi, da imam varnostno službo, češ to ni policijska zadeva. Plačal sem varnostno službo in na svojih vratih zagledal drugo ključavnico, pred vrati je bil pes.” Septembra 1999 torej Stanko dokončno izprazni in zapusti svoje lastno stanovanje zaradi nasilnih sosedov, ki jih nihče, ne policija, ne sodstvo, nista ustavila. “Od takrat naprej nikoli več nisem prestopil svojega praga po moji volji. Se pravi najprej civilna tožba za motenje posesti. Sem dobil to tožbo, potem pa izvršba. Izvršba kao opravljena, izvršitelj nam izroči ključe našega vhoda. V mojem primeru je popolnoma odpovedala pravna država, danes, 19 let pozneje,” pravi Šoštarić. “Vsi so to dajali to pod predpražnik in zatrjevali to je civilno-pravni spor. Na podlagi kupoprodajne pogodbe sem dobil tudi drugo tožbo, katere rezultat je bil, da morajo sprazniti naše dvorišče, da nam morajo izročiti ključe.”

Komajda smo pobegnili živi

Zadevo je obravnaval domžalski občinski svet, ki je zahteval, da država zaščiti Stanka in njegovo družino. Zadeva se je znašla tudi na dnevnem redu Komisije za peticije in človekove pravice, ki je na to temo v državnem zboru pripravila sejo. Velike besede, a zgodilo se ni nič. Stanko je dobil vse sodbe na sodišču, stanovanje je njegovo, sodišče zaradi motenja posesti Izetu večkrat naloži finančno kazen, a ker nima državljanstva in prijavljenih dohodkov, mu ničesar ne more. Leta minevajo, Stanko ne upa v svoje stanovanje. Skuša ga prodati, a Izet odganja tudi kupce, ki pridejo na ogled. Grozi jim, naj se poberejo. Leta 2012, ko družina Šoštarič že 12 let ne prebiva več v stanovanju, sodni izvršitelj le izda odločbo. Stanku, pa tudi družini Adilović. “Pridite na Kersinkovo 2, vi kot upnik, žena kot upnica, otroci kot upniki. Vzel sem dva sinova in gremo v Domžale. Obrnemo se na policijo, da bi dobili zaščito,ti pa so zatrdili, da za to naj ne bi bilo potrebe. Zato se odpravijo sami: Stanko, njegov sin in sodni izvršitelj. A čaka jih negativno presenečenje. Tam se je nahajal Adilović skupaj z bratom, kjer je imel pripravljen železni drog. Še ustavil se nisem, ko me je hotel udariti skozi vetrobransko steklo. Pritisnil sem na plin, medtem pa je udaril iz strani in razbil steklo. Komajda so pobegnili živi na policijo, kjer so prijavili dogodek. A sledi še eno negativno presenečenje.

Zdi se, da je Adilović dobil še eno bitko. Tokrat policija vendarle pride in ga poskuša zaslišati ter mu zapleniti avto. Pred njihovimi očmi ga razbije z drogom, policistom grozi, da jim bo pobil otroke. Lovijo ga okoli hiše, enega policista tako brcne, da ga poškoduje. Komajda ga obvladajo, Izet pa je pozneje na sodišču spet obsojen le na pogojno kazen. Stankova kalvarija se torej nadaljuje. Nekdanji minister za notranje zadeve Vinko Gorenak je za Nova24TV povedal, da je v tem primeru kršena serija človekovih pravic. “Problem je, ker policija ne more vedno ukrepati kadar gre za kršitev javnega reda in miru. Načeloma v sosedskih sporih, govorim zelo načeloma, dokler gre za neke verbalne grožnje en drugemu, policija nima kakšnih posebnih pristojnosti. Ko pa gre za pretepanje, napadanje in tako dalje, pa je seveda policija dolžna ukrepati in stvari dolžna prijaviti sodišču. Problem je očitno spet tudi sodne narave,” meni Gorenak. “Človeku bi bilo potrebno nujno zagotoviti pravico do koriščenja stanovanja.” 

A dejstvo je, da je predolgo odlašala tudi policija. Izeta Adilovića najdemo na Udba.net, je bil torej nekoč sodelavec Službe državne varnosti. Ima na desetine prekrškov, ki so mu jih nekoč izbrisali. Stanko pa pravi, da je na sodišču v sodnih spisih videl tudi, da je v 90. letih v verbalnem sporu nekoga zabodel in ubil. “Notranja higiena policije zahteva, da vse take sume, ki so na ta način nakazani temeljito preveri in temeljito ukrepa,” je izpostavil Gorenak.

Na Kersnikovi 2 vse po starem. Adilovićevi živijo tako, kot so si sami izsilili pred mnogimi leti. Zgornje stanovanje, kjer bi moral živeti Stanko z družino še sameva. Je že zdavnaj propadlo. Kaj s stanovanjem počne družina Adilović, ni jasno. Kdo lahko pomaga Stanku, da bi po dveh desetletjih končal svojo kalvarijo, tudi ne. Ta država mi je vzela pravico varnosti in mirno življenje, nihče me ni zaščitil, pravi. Sedaj se je obrnil še na Komisijo za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki jo vodi poslanka Eva Irgl. Upa, da se bo tokrat nekaj zgodilo.

“No, mi smo dejansko dobili vlogo vlagatelja, katerega omenjate in ste pripravili prispevek o njem. Sedaj bo vse potekalo v skladu s protokolom komisije v skladu s pristojnostmi, ki jih imamo. Mi bomo njegovo vlogo pregledali in preučili, če bomo ugotovili, da kakšna stvar manjka, bomo vlagatelja prosili, da to v vlogi dopolni. Nato bomo vse zainteresirane, ki so vpleteni v to zgodbo, zaprosili za odgovore,” je glede konkretnega primera v oddaji povedala Irglova.

“Nam je mar”

Po besedah Irglove se tudi njim na komisiji dogaja, da od njih pričakujejo marsikaj, da bodo naprimer posegali v postopke na sodiščih. Delujejo pa lahko le v skladu s pristojnostmi in pravosodno stvar povprašajo, čemu se nekaj tako dolgo vleče. “Na komisiji imamo ravno to vlogo, da če že ne drugega prisluhnimo ljudem, jih slišimo, se z njimi pogovorimo. “Večkrat se osebno pogovorim z njimi,” poudarja Irglova in dodaja, da včasih pridejo do ugotovitve, da po toliko letih boja, ko iskali neko pravico, bodisi pri določenih institucijah, ali na sodišču, potem nekaterim že veliko pomeni, da imajo občutek, da je nekomu mar. “Nam je mar. Odkar vodim to komisijo, mislim, da smo naredili veliko dobrih del in da nam zaradi tega ljudje zaupajo in se na nas tudi obračajo.” 

“V zadnjem obdobju se peticije povečujejo, ne pa zmanjšujejo, kar obenem pomeni, da je očitno nekaj v naši državi hudo narobe, ampak dejansko kot komisija poskušamo skupaj s strokovnimi službami pridobiti določene odgovore od institucij. Te nato posredujemo vlagateljem. Velikokrat se namreč zgodi, da se navaden državljan bori z mlini na veter in je v boju proti tem institucijam sam. Večkrat tudi ne dobi osnovnih odgovorov. Na to sem večkrat opozarjala, tudi v okviru poročila varuha človekovih pravic, da odgovore institucije od sebe morajo dati. Tukaj smo kot nekakšen mediator, ki vstopimo in seveda pridobimo te odgovore,” je izpostavila predsednica komisije.

Hana Murn