Piše: Blagovest.si
Ko sem nedavno prebiral knjigo »Luč sveta«, v kateri sedaj že pokojni papež Benedikt XVI. odgovarja na vprašanja svojega biografa Petra Seewalda, je v knjigi tudi zanimiv odgovor glede srečanja Benedikta XVI. z moskovskim patriarhom Kirilom. No, takrat še ni bil patriarh, ampak metropolit Smolenska in Kaliningrada, sicer pa v Ruski pravoslavni Cerkvi zadolžen za zunanje zadeve. Srečala naj bi se celo večkrat pred izvolitvijo Kirila za moskovskega patriarha (to je bilo leta 2009).
»Takoj sva se razumela. Kirila odlikujejo veselje, preprosta vera, tako rekoč preprostost ruske duše, hkrati pa njena odločnost in prisrčnost. Med nama je hitro zavladalo dobro razumevanje,« je med drugim dejal Benedikt XVI. v omenjeni knjigi (str. 99, Družina, 2011) in že v predhodnem odgovoru izkazal hvaležnost za prijateljstvo in veliko prisrčnost, ki mu jo izkazuje patriarh Kiril (leta 2010, ko je izšel izvirnik, je bil Kiril že patriarh, op. G. B.). Februarja 2010 je spletna stran Družine (TUKAJ) med drugim poročala: »O temah, kot so sekularizacija, globalizacija in moralne vrednote, po patriarhovih besedah sveti oče razmišlja podobno kot pravoslavna Cerkev v Rusiji. Kot je pojasnil na včerajšnjem srečanju škofov v Moskvi, so stališča Vatikana in Moskve v marsičem enaka, predvsem glede težav, s katerimi se v sodobnem svetu soočajo današnji kristjani.« Leta 2012 je papeža Benedikta XVI. obiskal metropolit Hillarion, ki je Kirila zamenjal na funkciji odposlanca Ruske pravoslavne Cerkve za zunanje zadeve po Kirilovi izvolitvi za patriarha. 24. maja, na praznik Marije Pomočnice, je bil tistega leta koncert ruske sakralne glasbe v Dvorani Pavla VI. v Vatikanu.
Je Rusija res zgled preporoda krščanstva?
Prvo srečanje ruskega patriarha ter papeža pa se je zgodilo leta 2016 v Havani, ko se je papež Frančišek na poti v Mehiki spotoma ustavil na Kubi, kjer je predsednik Raul Castro, brat sedaj že pokojnega »El Commandanteja«, ravno gostil patriarha Kirila. Led je bil tako prebit in zdi se, da je to epohalno srečanje po tisočletnem razdoru med katoliškim in pravoslavnim svetom še dodatno otoplilo odnose med vrhovi teh Cerkva. A to je bilo že v obdobju, ko je Ukrajina želela stopiti iz sence Kremlja in se otresti vloge moskovskega satelita, zaradi česar so iz Kijiva – po mnogih smrtnih žrtvah na trgu Maidan – nagnali avtoritarnega prorusko usmerjenega predsednika Viktorja Janukoviča. Veliki »car« Vladimir Putin je ukrepal bliskovito z vdorom najprej na Krim in nato v Donbas, torej v rusko govoreč vzhodni del Ukrajine, ki je bil že tako ali tako zaradi močne industrije nekoliko bolj pro-sovjetsko usmerjen, a vseeno ne toliko, da bi se prostovoljno odločil za enostransko priključitev k Rusiji.
Že takrat ni bila skrivnost, da je bil ruski cerkveni vrh zelo blizu državnemu. Ko sem si nekje v tistem obdobju ogledal nek tuj dokumentarni film o Fatimi in tamkajšnjih Marijinih prikazovanjih ter prošnji, naj se Rusija posveti Marijinemu brezmadežnemu srcu, se je v filmu pojavil namig o velikem verskem preporodu v Rusiji po več kot 70 letih prisilne ateizacije. Kar pomeni, da je posvetitev, ki jo je leta 1984, skoraj 70 let kasneje po Marijinem naročilu, uresničil papež sv. Janez Pavel II., dejansko prinesla otipljive sadove: ne samo, da je komunistični imperij nekaj let kasneje razpadel (k sreči brez večjega prelivanja krvi, a brez vojn na območju nekdanje Sovjetske zveze vseeno ni šlo!), pač pa je zaživelo krščanstvo v Rusiji menda celo v Kremlju. Ko je z letom 2000 oblast v Moskvi prevzel nekdanji agent KGB Vladimir Putin, se je čez čas uveljavilo prepričanje, da je vrhovni ruski avtokrat dejansko kristjan, ki svoje poslanstvo državnika jemlje zelo resno in zato tudi odbija vse poskuse, da bi tudi v Rusijo prodrli vplivi dekadentnega Zahoda z vso LGBT-jevsko in sorošoidno navlako. In noben tragičen dogodek v Rusiji, niti tragedija v Beslanu, niti vdor ruske vojske v Gruzijo ni mogel zasenčiti splošnega prepričanja precejšnjega dela konservativno usmerjene katoliške intelektualne elite, da je Putin dejansko pravi branilec zahodnih vrednot, potem ko so tisti, ki bi jih morali najprej braniti, povsem odpovedali. In nekaj časa je v to verjel tudi avtor vrstic, ki jih pravkar berete, in sredi februarja 2022 naivno verjel tezi, da so novice o kopičenju ruskih čet na meji z Ukrajino blodnje trenutne administracije, ki vlada v Washingtonu.
Zima je prišla…
Zato je bil lanski 24. februar, sicer praznik apostola sv. Matije, zame zelo neprijetna streznitev. V tistem času sem si tudi kupil knjigo nekdanjega svetovnega prvaka v šahu Garija Kasparova »Zima prihaja«, v kateri je šahist, ki je nato vstopil v politiko, predstavil precej brutalno zakulisno dogajanje v eni največjih držav na svetu, ki je formalno sicer demokratična, v praksi pa vse prej kot to. Lahko bi rekli, da gre za boljševiško državo v »carjevih novih oblačilih«. In tu seveda veljajo besede iz evangelijskega odlomka, ki ga beremo in slišimo na pepelnično sredo: eno je resnična ponižnost in vdanost Bogu, drugo pa je salonsko krščanstvo oblastnikov za potrebe javnosti, medtem ko dejanja kažejo v drugo smer. V Sloveniji imamo vsaj to srečo, da se politiki zberejo vsaj na maši za domovino dvakrat letno, nekateri zgolj iz vljudnosti, vendar vsaj ne zganjajo kakšnih velikih (kvazi)verskih manifestacij. Rusija pa je primer zase: duhovno in kulturno izjemno bogato krščansko izročilo močno nagovarja katoličane (in glede tega je avtor vrstic, ki jih ravnokar berete, kulturno gledano povsem prorusko usmerjen), a imamo tudi vrhovnega boljševika, ki na zunaj kaže krščansko držo. In se dobro vklaplja v kontekst včasih že kar fanatične potrebe po disidentski drži nekaterih konservativnih zahodnjakov, ki svet okoli sebe dojemajo kot zvarek, sestavljen iz samih zarot. Denimo zarot medijev, ki družno, tako levi kot desni, lažejo o dogajanju v Ukrajini, kjer v resnici ni nobene ruske agresije, pač pa menda Ukrajinci napadajo sebe. Kar je še za stopnjo bolj infantilno sprevračanje realnosti od tistega, da so vse tiste granate, ki so v devetdesetih letih množično sejale smrt v Sarajevu (Ulica Ferhadija/Vase Miskina, kjer se nahaja tudi sarajevska katedrala Srca Jezusovega, in tržnica Markale), izstrelili kar Bošnjaki sami, da bi krivdo naprtili zlobnim Srbom.
Tudi po letu dni povsem odkrite ruske agresije na Ukrajino (ne da bi upoštevali dogajanja osem let prej) romantična iluzija o Putinu kot krščanskem voditelju ter branilcu zahodnih vrednot ostaja še naprej živa. In morda je k temu pripomoglo prav dejstvo, da je med Putinovimi podporniki tudi v uvodu omenjeni patriarh Kiril. Z njim je papež Frančišek navezal videostik marca lani, nato pa malo kasneje, maja 2022, za časopis Corriere della Sera, povedal naslednje: »S Kirilom sem govoril 40 minut po zoomu. Prvih dvajset minut mi je s papirjem v rokah bral vse utemeljitve za vojno. Poslušal sem in mu rekel: tega čisto nič ne razumem. Brat, midva nisva državna klerika, ne morem uporabljati jezika politike, ampak jezik Jezusa. Sva pastirja istega svetega Božjega ljudstva. Zaradi tega morava iskati pot miru, ustaviti ogenj orožja. Patriarh se ne more spremeniti v Putinovega ministranta.«
Več preberite TUKAJ
