Piše: Álvaro Peñas
Ko je ruska vojska 24. februarja začela invazijo, so mnogi menili, da so ukrajinski branilci poraženi. Najbolj navdušeni so govorili o dnevih, nato o tednih, a prišel je april, minil je dan zmage, vojna pa se nadaljuje. Tri mesece po invaziji na Ukrajino je več kot očitno, da je Kremlju načrtovana “posebna vojaška operacija” kratkoročno propadla. Devetnajstega maja je Vseslovanska skupščina častnikov, združenje veteranov, ustanovljeno leta 2003, pozvala Vladimirja Putina k napovedi vojne Ukrajini in delni mobilizaciji. Pod vodstvom upokojenega generalpolkovnika Leonida Ivašova, starega 78 let, vojaškega trdorokca, ki je zelo kritičen do ruskega predsednika, ki ga je leta 2001 “predčasno upokojil”, so veterani pozvali Putina, naj razglasi vojno Ukrajini. Zanimiv obrat, saj je general Ivašov 31. januarja pozval Putina, naj “zavrne zločinsko politiko izzivanja vojne, v kateri bi se Rusija sama postavila po robu združenim silam Zahoda”. V novi izjavi častniki pozivajo k oblikovanju novih enot teritorialne obrambe in vojaških uprav, podaljšanju služenja vojaškega roka z enega na dve leti in smrtni kazni za dezerterje.
Zdi se, da Kremelj ni pripravljen storiti takšnega koraka, čeprav je dan po pozivu obrambni minister Sergej Šojgu napovedal oblikovanje 12 novih enot Zahodnega vojaškega okrožja. Te enote bodo očitno potrebovale nove vojake, ki jih bo treba usposobiti. To je eden od temeljnih ključev za razumevanje težav ruske strani. Vsi imamo v spominu bitke iz druge svetovne vojne, neskončne valove sovjetskih vojakov, ki so vdrli v nemško obrambo, vendar je bila takrat povprečna starost v ZSSR 16 let. Danes je povprečna starost v Rusiji več kot 40 let. Rusija trpi zaradi resne demografske krize in je vodilna država na svetu po številu splavov, Ukrajina ima podobno povprečno starost, vendar je njeno prebivalstvo mobilizirano za obrambo svoje države. Zaradi pomanjkanja moških so bile oblikovane nove taktične bataljonske skupine s 400 možmi, čeprav bi jih moralo biti 600, tako da mobilizacija ni izključena. Zamuda Kremlja pri tem koraku je posledica tako implicitnega priznanja neuspeha “posebne vojaške operacije” kot tudi nepriljubljenosti ukrepa med mlajšimi ljudmi. V zadnjih tednih je bilo izvedenih ducat napadov z Molotovimi koktajli na vojaške naborne pisarne, zelo opazni pa so bili tudi vzkliki “Fuck the war” na koncertu v Sankt Peterburgu. Protivojni protesti so sicer v Rusiji z zakonom prepovedani.
Demografija pa ni edini vzrok za težave Moskve. Ruslan Leviev in analitiki Conflict Intelligence Team (CIT) so v iStories podrobno opisali slabosti ruske vojske. Med njimi je bila tudi zamisel o profesionalni vojski, ki so ji kmalu nasprotovale slike zelo mladih ruskih zapornikov, ki opravljajo vojaško službo. Anatolij Serdjukov, obrambni minister v letih 2007-2012, je izvedel reformo, da bi rusko vojsko spremenil v sodobno in profesionalno silo, primerno za manjše spopade, kot je bila vojna z Gruzijo ali posredovanje v Siriji. Vendar je bila reforma po njegovi razrešitvi in zaradi pomanjkanja sredstev za izplačilo visokih plač polovična. Posledica tega je, da imajo enote v vojni, ki zahteva ogromno število vojakov, profesionalno osebje in številne nabornike, ki so razumljivo slabše pripravljeni, usposobljeni in motivirani.
Še en dejavnik, ki je bil odločilen v čečenskem in sirskem konfliktu ter je bil uporabljen proti branilcem Mariupola, je letalstvo. Kljub svoji premoči Rusom ni uspelo uničiti ukrajinske obrambe in letalstva ter niso prevzeli nadzora nad nebom, učinkovitost protiletalskega orožja, ki ga je Zahod dobavil ukrajinski vojski, pa je povzročila številne žrtve v ruskem letalstvu. BBC je šele včeraj poročal, da je 22. maja med letenjem letala Su-25, ki ga je sestrelil stinger, umrl upokojeni general Kanamat Botashev, ki je bil najvišje rangirani pilot, ubit v vojni. Kar zadeva rakete, je Rusija po besedah predsednika Zelenskega do 10. maja nad Ukrajino izstrelila 2 154 raket, vendar se zdi, da tudi te niso imele želenega učinka, v najboljšem primeru pa je na dan izstreljenih le nekaj deset raket. Ne glede na število pa je težava v njihovi učinkovitosti. Kljub nekaterim uspehom, kot je bil napad na vojašnico v Nikolajevu, v katerem je bilo ubitih več deset ukrajinskih vojakov, je bilo izstreljenih veliko raket na neobstoječe cilje, na katerih je bil v preteklosti vojaški objekt, kar kaže na zastarele informacije. Leviev kot primer navaja dva raketna napada na pristanišče Olvia, ki že dolgo ni več vojaško pristanišče in se zdaj uporablja za tovorni promet. Nasprotno pa imajo ukrajinske sile natančne informacije iz Natovih satelitov, kar je privedlo do uničenja številnih ciljev in je nedvomno razlog za veliko število žrtev med ruskimi generali.
Več TUKAJ.
