Piše: Gašper Blažič
Po referendumu 11. maja je postalo jasno, da je to zelo močna zaušnica za vlado in koalicijo. Kot smo že pisali, je bila tranzicijska levica zadnja leta na referendumih navajena zmagovati.
Po dveh referendumskih trojčkih v času Golobove vlade, ki so se iztekli v korist levičarjev, je 11. maja očitno padel mit o tem, da je javno mnenje na strani vlade. To pa vladajočih nikakor ni streznilo. Prav nasprotno – dober teden dni pozneje so bili rezultati že pozabljeni, ker je vlada prepričana, da je večina ubogala pozive Roberta Goloba, naj referendum bojkotirajo. Podobno je skušala referendumski izid interpretirati javnomnenjska agencija Valicon, toda številke so na zelo simbolne. Zakon je zavrnilo približno toliko volivcev, kolikor jih je leta 2022 podprlo Gibanje Svoboda. Še ena bolečina več.
Očitno ne bodo minirali Titovega zakona
Zakon je padel. S tem je nastala precej čudna situacija, saj naj bi v veljavi še naprej ostal socialistični zakon iz leta 1974, ki je prav tako v neposrednem konfliktu z voljo, izraženo na referendumu. O tem zakonu volivci na referendumu niso odločali, kar pomeni, da je formalno veljaven. Zdi se, da vladajoča tranzicijska levica računa prav na to. Situacija, ki je nastala, nekoliko spominja na stanje po predhodnem zakonodajnem referendumu leta 1996, ko je bil zakonski predlog SDS o uvedbi dvokrožnega večinskega sistema potrjen na referendumu, vendar so s pomočjo postopkovnih zvijač takrat vrinili še dva referenduma, vse skupaj pa šteli kot enega samega. Glasove za večinski sistem so delili s celotno maso glasov vseh treh referendumov in ugotovili, da tudi ta predlog ni dobil večine. To je nato popravilo ustavno sodišče, vendar vseeno ni pomagalo. Tako se je leta 2000 parlamentarna večina, sestavljena iz LDS, DeSUS, SNS, ZLSD ter SLS + SKD, odločila za sprejetje ustavnega zakona, ki je v ustavo zabetoniral predlog volilnega sistema. Te je štiri leta prej dosegel še bistveno manj glasov kot večinski sistem, zato ni mogoče pričakovati, da bi poslanci koalicije sledili predlogu ukinitve starega Titovega zakona o pokojninskih privilegijih. Sploh pa ne v kombinaciji z razpravo o novem pokojninskem sistemu, ki bo seveda še zaostril upokojitvene pogoje. To je po svoje razumljivo – prebivalstvo se stara, delovno aktivnega prebivalstva je vse manj, življenjska doba pa se daljša. Tovrstne reforme že nekaj časa zahteva liberalna sredina, toda bistveno večji problem se kaže v tem, da sedanja oblast poleg tipičnega socialističnega pristopa do socialnih transferjev razmetava z davkoplačevalskim denarjem za svoje “prijatelje”. Krepi se tudi pritisk RTV Slovenija, naj vlada dvigne višino mesečnega prispevka.
Cenzura in molk
Dogajanje po referendumu dokazuje, da predčasnih volitev skoraj zagotovo ne bo – razen če se bo zgodil čudež. Po “majskem rdečem maršu” je namreč tranzicijska levica stisnila zobe ob komemoracijah, ki so temu sledile. Osrednja je bila v petek, 16. maja, na ljubljanskem Trgu republike, kjer se še vedno bohoti spomenik komunistični revoluciji. Dostojanstvena komemoracija, ki tiho opozarja na vladno teptanje dostojanstva zamolčanih žrtev (vlada je odpravila tudi spominski dan in Muzej slovenske osamosvojitve), je seveda padla v medijsko “črno luknjo”, saj se je od dominantnih medijev ni spomnil praktično nihče. Simbolni molk največjega slovenskega časopisa, ki je dan po referendumu naslovnico okrasil s člankom o hamburgerjih namesto o referendumu, spominja na prakso iz leta 1988, ko so politkomisarji iz prve izdaje časopisa Delo 31. maja 1988 črtali že tako kratko novico o aretaciji Janeza Janše in jo nadomestili z obrobno novico iz črne kronike – nekdo je “padel v jamo”.
Festival (ne)svobode
Vladajoča stran je takoj po referendumskem padcu začela “kontrolirati” škodo. Del tega je bil tudi festival Gibanja Svoboda, ki je bil to soboto v Volčjem Potoku. Marsikdo se je ob tem spomnil, kaj se je zgodilo lani po festivalu v Zbiljah, ko je Golob samozavestno predstavil kandidate za evropske volitve in celo kandidata za evropskega komisarja Tomaža Vesela. Kmalu zatem sta “čez ramo letela” tako Vesel kot Aleksander Merlo, ki naj bi bil sprva nosilec liste, že pred tem pa so se odrekli tudi Klemnu Grošlju. No, Golob je tokrat na ne preveč množično obiskanem dogodku predaval o povezovanju levih sil, s čimer je med vrsticami priznal, da znotraj koalicije precej “škripa”. Tokrat je med imeni izpostavil mariborskega župana Sašo Arsenoviča, ki je sicer tako ali tako “svobodnjak”. Ni pa se še izrekel glede morebitnega sodelovanja z Vladimirjem Prebiličem, ki je ta hip še evropski poslanec, vendar ga lahko “strici” po potrebi vpokličejo za angažiranje v notranji politiki. To je sicer slabše plačano delo od tistega v Bruslju. Je pa zanimivo, da v Gibanju Svoboda stavijo na koalicijsko povezavo z Levico in SD tudi za prihodnji mandat, dodatnih koalicijskih partnerjev pa naj ne bi potrebovali.
Na festivalu so napovedali tudi menjavo generalnega sekretarja stranke. Naj spomnimo – po famoznem odhodu Vesne Vuković, je za kratek čas funkcijo sekretarja prevzel Rok Marolt, za njim pa Matej Arčon, strankarski multifunkcionar. Sedaj bo funkcijo opravljal dosedanji šef podmladka Matej Grah, ki je lani kandidiral za evropskega poslanca. Grah naj bi bil tudi velik oboževalec Tine Gaber, kar naj bi mu prineslo dodatne točke. Golob namreč računa, da bodo tudi s pomočjo načina komunikacije brez težav dobili še en mandat za vladanje.
Cesarjeva nova oblačila
Kaj točno si v Gibanju Svoboda predstavljajo pod novimi komunikacijskimi strategijami, ni čisto jasno, toda že nekatere dosedanje poteze – predvsem pojavljanje Tine Gaber in Goloba na Instagramu – kažejo na poskuse stranke, da bi se javnosti prikazala kot zmerna sredinska stranka, ki naj bi državo zavarovala pred domnevnimi desnimi “ruralnimi in zaostalimi” populisti. Takšne pobožne želje niso nekaj novega, na to platformo je prisegala že stranka LDS, in sicer zlasti v času, ko jo je po umiku Janeza Drnovška prevzel Anton Rop. Septembra 2004 je LDS celo izvedla za tisti čas razkošno predvolilno konvencijo v ljubljanskem Cankarjevem domu, kjer se je prek videoposnetka iz tujine oglasil tudi sedaj nekdanji ideolog stranke Slavoj Žižek in slovesno razglasil, da mu tri minute dobrega filma pomenijo več kot usoda Slovenije. LDS je takrat na konvencijo privabila ogromno znanih oseb iz sveta estrade in kulture ter s tem javnosti želela sporočiti, da jo podpira ne samo kapitalska, temveč tudi estradniška in kulturniška elita. To je bilo povabilo h glasovanju za stranko, da bi vladala še en mandat. Kot je znano, se to ni posrečilo, volitve so tisto leto LDS sklatile z oblasti.
Očitno je, da te lekcije v Gibanju Svoboda niso predelali, temveč želijo sedaj mešanico politike in estrade razširiti celo na področje vere in Cerkve. Že “instagramarski” poklon Goloba in Tine Gaber krsti papeža Frančiška ni sprožil lepih odzivov, tri tedne pozneje pa je sledil še en piarovski polom, ko je Tina Gaber skušala obrniti svoje kratko druženje s papežem Leonom XIV. na dobrodelno noto (z blagoslovom igrač, ki naj bi jih prejeli otroci z rakom). Na spletni strani Demokracije smo to dejanje že analizirali in ugotovili, da je šlo le za zlorabo tako papeža kot otrok za propagandne namene. Morda je to bistvo nove komunikacijske strategije Gibanja Svoboda. Z drugimi besedami – gre le za cesarjeva nova oblačila, cesar pa je v resnici nag.
