Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
V preteklih dneh je v slovenski javnosti močno odmevala napoved premierja Janeza Janše, da naj bi si Slovenija prizadevala za odprtje neformalnega predstavništva v Tajvanu. Številni so bili do te Janševe napovedi kritični in zadržani, vendar pa je večina teh kritik verjetno tudi posledica neznanja in nepoučenosti velikega dela slovenske javnosti o Tajvanu, ki se očitno ne zaveda, za kako vsestransko izjemno državo gre v resnici.
Proti premierju Janezu Janši so bile zaradi njegove oznanitve izmenjave trgovskih predstavništev naše države s Tajvanom usmerjene številne kritike s strani mnogih slovenskih medijev in političnih strank, po pričakovanjih pa se je nadvse agresivno odzval tudi uradni Peking. Navkljub vsemu temu negativizmu zaradi domnevnega poslabšanja odnosov s Kitajsko (čeprav pri ravnanju Slovenije sploh ne bi šlo za nikakršno vmešavanje v kitajske zadeve, temveč zgolj za odprtje gospodarskega predstavništva v tajvanski prestolnici Tajpeju, kakršne ima tam že 19 drugih držav članic EU in na desetine drugih držav iz vsega sveta), pa so v večini medijev popolnoma zamolčali vse preštevilne dobrobiti slovenskega povezovanja s to osupljivo azijsko državo. Tajvan je namreč vsestransko fascinantna država, od sodelovanja s katero si lahko Slovenija v prihodnosti izjemno veliko obeta.
Formalno-pravni naslednik večtisočletne kitajske države in tradicije
Kot prvo je potrebno poudariti, da je uradno poimenovanje za otoško državo Tajvan v resnici Republika Kitajska (ang. Republic of China – ROC), ki poleg Tajvana kot največjega otoka, nad katerim ima jurisdikcijo ROC, obsega še številne druge otoke v Južnokitajskem morju, kot npr. Penghu, Kinmen in Matsu. Razen tega je kljub diplomatski izoliranosti zaradi nenehnih agresivnih diplomatskih in ekonomskih pritiskov s strani veliko večje Ljudske republike Kitajske oz. celinske Kitajske (ang. People`s Republic of China – PRC, mainland China) – ki jo v skladu s t. i. “politiko ene Kitajske” priznava velika večina držav sveta – prav ROC de jure formalno-pravna naslednica tako antične, kot tudi sodobne kitajske države. Slednja je bila ustanovljena leta 1912, ko je prišlo z revolucijo Xinhai do padca zadnje kitajske dinastije Qing, pri čemer je bila dokončno odpravljena več kot 2000 let trajajoča kitajska monarhija in razglašena republika ter sprejeta sodobna ustava. Celinska Kitajska je bila tako med letoma 1912 in 1949 uradno mednarodno priznana kot Republika Kitajska ter formalno-pravna naslednica več tisočletij stare kitajske monarhične države, leta 1949 pa so po dolgotrajni državljanski vojni oblast na ozemlju celinske Kitajske s silo prevzeli kitajski komunisti, ki pa niso bili nikoli formalno-pravni nasledniki katerekoli državne tvorbe, ki je na ozemlju celinske Kitajske obstajala pred letom 1949, niti se niso sami razglašali zanje.
To se je odražalo tudi v globokem sovraštvu kitajskih komunistov do več tisočletne kitajske kulture in tradicije, ki je svoj vrh doseglo med t. i. kulturno revolucijo (1966–1976), ko so fanatični pristaši krvoločnega kitajskega diktatorja Maa Zedonga sistematično uničevali kitajsko kulturno dediščino (spomenike, templje, muzejske artefakte, papirusove zvitke ipd.). Na drugi strani pa so enote Kuomintanga (uradna vojska Republike Kitajske) in civilisti, ki so jih podpirali, ob svojem umiku v Tajvan s seboj odnesli celo množico artefaktov in pisnih zgodovinskih virov z neprecenljivo historično vrednostjo, ki so jih skrbno negovali ter ohranjali vse do danes, kar še dodatno govori v prid Tajvana kot resničnega legitimnega predstavnika kitajske države.
Eden izmed famoznih “štirih azijskih tigrov”
V 2. polovici 20. stoletja je Tajvan skupaj s Hongkongom, Južno Korejo in Singapurjem doživel neverjetno gospodarsko rast, zaradi česar se je teh štirih držav prijelo znamenito poimenovanje “štirje azijski tigri”. Tako se je v začetku 50. let prejšnjega stoletja začela silovita rast tajvanske ekonomije, ki ji še danes ni videti konca (lani je bila stopnja rasti državnega BDP-ja ocenjena na več kot 6 odstotkov, kar je za tako visoko razvito državo naravnost izjemno). Tajvan je resničen azijski gospodarski čudež, saj se je uspela država iz ene najrevnejših na svetu (v 50. letih je namreč njen letni BDP na prebivalca znašal zgolj dobrih sto dolarjev, s čimer se je država uvrščala celo nižje kot številne države podsaharske Afrike) preleviti v eno najbogatejših na planetu.
Dovolj jasen pokazatelj tega je tudi dejstvo, da se ta otoška država z nominalnim BDP-jem na prebivalca, ki je bil lansko leto ocenjen na 33.402 dolarjev, uvršča na zavidanja vredno 32. mesto na svetovni ravni, kar je občutno več od slovenskega nominalnega BDP-ja na prebivalca, ki je bil ocenjen na 28.939 dolarjev in bistveno več od kitajskega, ki je okvirno znašal 11.891 dolarjev. Poleg tega se Tajvan glede na nominalni letni BDP celotne države uvršča še višje kot po nominalnem letnem BDP-ju na prebivalca, saj spada s 785,589 milijardami dolarjev na visoko 22. mesto na vsem svetu, kar je naravnost izjemno glede na to, da znaša prebivalstvo te delno priznane države zgolj 23,9 milijona državljanov. Strokovnjaki med drugim ocenjujejo, da bo v prihodnjih letih državno gospodarstvo še dodatno prosperiralo zaradi naraščajočega odmikanja svetovnih multinacionalk in njihovih dobavnih verig iz celinske Kitajske ter premika v druge azijske države, ki ponujajo bolj ugodne pogoje delovanja in manjša poslovna tveganja.
Azijski tehnološki velikan
Kljub površini manjši od Švice in manjšemu številu prebivalstva kot ga premore kitajski Šanghaj, pa se je Tajvan konec 20. stoletja razvil v azijsko tehnološko središče in eno najbolj digitalno naprednih držav na svetu, ki se je s svojimi inovativnimi ter mednarodno uspešnimi podjetji brez težav postavljala ob bok veliko večjim in številčnejšim tehnološko razvitim državam, kot so Japonska, Južna Koreja, Finska in Švedska. V tem času je nastala tudi večina tajvanskih visokotehnoloških podjetij, kot so Accton Technology Corporation, ASUSTek Computer Inc, AU Optronics, Delta Electronics, Foxconn Technology Group (Hon Hai Precision Industry Co., Ltd.), High Tech Computer Corporation (HTC), MediaTek, Pegatron Corporation, Quanta Computer Incorporated, Taiwan Semiconductor Manufacturing Company (TSMC), Wistron Neweb Corporation in še mnoga druga. Sploh pri proizvodnji polprevodnikov ima Tajvan (zlasti po zaslugi high-tech podjetij Foxconn in TSMC) vodilno vlogo v svetu, saj omenjeni podjetji proizvedeta nesorazmerno velik delež svetovnih polprevodnikov, ki so vitalnega pomena za vsa največja globalna tehnološka podjetja, saj slednja brez sofisticiranih tajvanskih mikročipov sploh ne bi zmogla funkcionirati. Podjetja, kot so HTC (ki proizvaja istoimenske mobilne telefone), ASUS in Quanta Computer (ki proizvajata prenosne in tablične računalnike), so razlog, da Tajvan kotira visoko tudi pri proizvodnji strojne opreme oz. potrošne elektronike, kamor spadajo mobilni telefoni, osebni računalniki in podobne naprave.
Otoška država prav tako skrbi, da bo imela močno vlogo na globalnem tehnološkem trgu tudi v prihodnje, zaradi česar tajvanske oblasti načrtno podpirajo ustanavljanje t. i. zagonskih podjetij (ang. start-up-ov), prav tako pa izjemno veliko sredstev vlagajo v izobraževalni sistem (tajvanske univerze, kot so npr. Nacionalna tajvanska univerza, Nacionalna univerza Chiao Tung ali Nacionalna univerza Tsing Hua spadajo med vodilne ne zgolj na azijski, temveč tudi na globalni ravni) in R&D (znanost in razvoj), spodbujajo pa tudi sodelovanje in izobraževanje svojih študentov ter strokovnjakov na drugih vodilnih univerzah in raziskovalnih institucijah po svetu, zlasti na področjih STEM (znanost, tehnologija, inženirstvo in matematika).
Zgled doslednega spoštovanja demokracije in človekovih pravic ter popolno nasprotje celinske Kitajske
Čeprav je bil Tajvan med letoma 1949 in 1987 avtoritarna država, v kateri so veljale izredne razmere (ang. martial law), se je po smrti poveljnika Kuomintanga (KMT) in de facto državnega diktatorja Čankajška leta 1975, postopoma začel proces demokratizacije. Ta je svoj vrhunec dosegel leta 1987, ko so bile uradno odpravljene 38 let trajajoče izredne razmere, čemur so leta 1991 sledile prve demokratične parlamentarne volitve, leta 1996 pa prve predsedniške volitve. Tajvan danes velja za eno najbolj demokratičnih in svobodnih dežel tako v Aziji kot tudi na vsem svetu, saj se država uvršča nadpovprečno visoko (tj. med zgornjih 20 odstotkov držav sveta) na tako rekoč vseh mednarodno priznanih lestvicah za merjenje stopnje spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, demokratičnih standardov, svobode medijev, transparentnosti, vladavine prava ipd.
Če naštejemo zgolj nekaj primerov: na lanskem Freedom House-ovem indeksu, ki rangira 210 držav in avtonomnih teritorijev glede na spoštovanje posameznikovih pravic ter civilnih svoboščin (Freedom in the World report), je država zasedla 22. mesto na svetu in 2. mesto v Aziji (Kitajska je osvojila neslavno 194. mesto), na indeksu stopnje medijske svobode organizacije Reporters Without Borders je od skupno 180 držav zasedla 43. mesto na svetu in 2. v Aziji (Kitajska je pristala na 177. mestu), na Transparency International-ovemu indeksu zaznavanja korupcije (Corruption Perception Index) se je med 180 državami uvrstila na 28. mesto na svetu (Kitajska na 78.), na Economistovem Democracy Indexu pa kar na 11. mesto na svetu in 1. mesto v Aziji (Kitajska je pri tem zasedla 151. mesto) med skupno 167 državami. Vse te številke jasno kažejo razsežnosti enormnih razlik med zdravo in razvito tajvansko demokracijo na eni ter kitajsko komunistično diktaturo na drugi strani. V Tajvanu vlada dosledno spoštovanje človekove integritete, vladavina prava, svoboda govora in izražanja ter nasploh striktno spoštovanje demokratičnih standardov, od katerih so na Kitajskem oddaljeni svetlobna leta. Od izvolitve sedanje tajvanske predsednice Tsai Ing-wen leta 2016 pa je država postala še bolj odprta in demokratična; Tajvan je tako med drugim postal prva država v celotni Aziji, ki je leta 2017 legalizirala istospolne poroke.
