-2.1 C
Ljubljana
sreda, 26 januarja, 2022

Zadovoljstvo ljudi v 30 let stari Sloveniji

Piše: dr. Janez Tušek

Konec junija, ob tridesetletnici naše države, sta dva slovenska dnevnika objavila rezultate obširne ankete slovenskega prebivalstva. Anketirancem je bilo postavljenih več vprašanj o naši politiki in politikih. Poleg tega so jih tudi vprašali o zadovoljstvu v naši samostojni državi.

Dnevnik V je zapisal: »Delež tistih, ki sodijo, da je država po 30 letih samostojnosti uresničila njihova pričakovanja, je še naprej skromen. Več kakor 50 odstotkov vprašanih je zelo nezadovoljnih ali nezadovoljnih s stanjem demokracije.«

Dnevnik D je zapisal: »Prebivalci Slovenije so pred 30. obletnico osamosvojitve precej razočarani nad državo, nam odgovarja raziskava javnega mnenja na vprašanje, ali je novonastala država upravičila njihova pričakovanja. Ključni vir nezadovoljstva je delovanje demokracije, bistveno manj pa socialna ali osebna ogroženost.«

Vprašljiva primerjalna anketa

Povprečno informiran prebivalce Slovenije takšnim rezultatom preprosto ne more verjeti. Ali danes živimo res slabše kot pred tridesetimi leti? Ali smo danes res manj zadovoljni, kot smo bili pred osamosvojitvijo? Ali je danes res manj demokracije kot v totalitarnem sistemu?

Prva obrazložitev pri takšnih rezultatih bi morala biti kategorija anketirancev. Če je bilo v anketi vprašanje o zadovoljstvu ljudi pred letom 1991, pomeni, da so ti ljudje danes 30 let starejši. Verjetno so bili bolj zadovoljni, ker so bili mladi, kot so sedaj, ko so že v letih. Ali so takšni rezultati verodostojni?

Pa kljub temu se čudim rezultatom, objavljenim v omenjenih dnevnikih. Nobeni argumentirani podatki, nobena statistika ne govorijo v prid takšnim rezultatom.

Tu se ne bom spuščal v podrobne statistične podatke, ki so bili zbrani o stari Jugoslaviji, in te, ki veljajo danes v samostojni Sloveniji. Ti so bolj ali manj splošno znani. Rad bi spomnil na nekatere druge elemente, ki so bili značilni za prejšnji nedemokratični sistem. Glede standarda naj samo zapišem, da ima danes Slovenija več kot štirikrat višji bruto domači proizvod na prebivalca, kot ga je imela ob osamosvojitvi leta 1991. Inflacija je bila takrat skoraj 250-odstotna, povprečna plača pa je, preračunano v evre, znašala 70 evrov bruto oziroma 43 evrov neto, medtem ko je lani znašala 1.209 evrov neto oziroma 1.856 evrov bruto.

Poleg tega je povsod po svetu ̶ v demokratičnem svetu seveda ̶ znano, da je bila Jugoslavija nedemokratična in v mnogih elementih totalitarna država, brez osnovnih človekovih pravic.

Življenje v propadli Jugoslaviji

Naj tu navedem nekaj značilnosti življenja, ki smo ga živeli v nekdanji državi. Velika večina soglaša, da je bil prejšnji sistem nedemokratičen in totalitaren. Tisti, ki se s tem ne strinjajo, nimajo za to nobenega pravega argumenta. Imamo demokracijo, ki je priznana v vsem demokratičnem svetu. Temu ni kaj dodati.

V prejšnjem sistemu smo si standard življenja dvigovali s poznavanjem pravih ljudi na pravem mestu. Med prebivalstvom je bila prava vrlina, če si do določenih dobrin ali storitev prišel po zvezah in če si »goljufal« državo. Vsi smo se s tem hvalili. Na primer, če si imel zveze z ljudmi v tovarni golfov TAS v Sarajevu, si lahko kupil ta avto brez čakanja, sicer si nanj čakaj vsaj dve leti. Po dveh letih uporabe je bila cena golfa na trgu še vedno višja kot cena novega golfa. To pomeni, da so se tisti z zvezami vozili najmanj dve leti zastonj. Zelo podobno je veljalo v zdravstvu. Na hitri pregled pri zdravniku specialistu si prišel le po zvezah. Koliko ljudi je dobilo cement, opeko in drug gradbeni material za zidavo hiš po zvezah in poznanstvih. Tu je vidno vlogo v osemdesetih letih odigral tudi kasnejši politik Janez Drnovšek, ko je bil zaposlen v tovarni gradbenega materiala in ga je »rihtal« svojim prijateljem. Tudi preproste življenjske potrebščine, kot so kava, pralni praški in podobno, je bilo treba dobiti po zvezah. Ali pa imeti zveze z ljudmi v obmejnih mestih, ki so imeli prepustnico za pogost prehod v Italijo ali Avstrijo.

Prej smo zapisali, da je bila inflacija več kot 200-odstotna. V posameznih časovnih območjih je bila še višja. Vsak, ki danes govori o dobrem takratnem sistemu, naj se spomni na inflacijo. Ko smo dobili mesečni osebni dohodek (plačo), smo morali dinarje še isti dan zamenjati za nemške marke, ker je bila vrednost dinarja vsak dan manjša. V osemdesetih letih so bili največji »frajerji« pri nas snažilke in drugi, ki so imeli zveze z delavci iz tujine. Na eni od fakultet Univerze v Ljubljani ̶ verjetno je bilo podobno tudi drugje ̶ so v čakalni vrsti pred snažilko, ki je bila vir nemških mark, stali redni profesorji, da so svojo plačo zamenjali v konvertibilno valuto.

Jezik, zaposlenost, zadolženost

Slovenci bi morali biti neizmerno srečni in veseli, da imamo svojo državo, svoj jezik, ki je danes tudi uradni jezik v Evropski uniji. Z njim komunicirajo naši evropski poslanci in drugi naši predstavniki, ki delujejo v Bruslju. V Evropski uniji je le 24 uradnih jezikov. V celotni Evropi pa obstaja po nekaterih podatkih 60 jezikov, če upoštevamo še celotno Rusijo, pa celo 225. In če pogledamo nekoliko nazaj, kaj je slovenski jezik pomenil v zgodovini pred nekaj stoletji ali več, ali pa, kaj je pomenil v nekdanji državi, ki jo nekateri še vedno častijo? Ne prav veliko. Drži, da so nekateri predstavniki oblastnikov v Avstro-Ogrski poznali nekaj slovenskih besed, ko so bili na obisku pri nas. Prav tako je zelo malo oblastnikov v rajnki Jugoslaviji govorilo slovensko. Celo več, slovenski politiki, ki so delovali na območju prejšnje države, so le redko govorili slovensko. V skoraj vseh primerih

so na različnih javnih srečanjih celo v Sloveniji slovenski politiki govorili v tujem jeziku.

Pred letom 1991 so slovenski jezik lahko študirali tudi na nekaj tujih univerzah. Število univerz, na katerih se danes lahko študira slovenski jezik, je neprimerno večje, kot je bilo v času, ko je obstajala nekdanja država.

Prav jezik, njegova prepoznavnost in zavedanje, da ga imamo, je ena večjih pridobitev osamosvojitve.

Oboževalci prejšnjega sistema pogosto trdijo, da smo takrat imeli polno zaposlenost in da ni bilo brezposelnih, kar seveda ni res. Pa poglejmo, kakšna je bila ta zaposlenost. Številna mlada dekleta in mlade mamice so morale delati v treh izmenah za tekočim trakom in v nezdravem s okolju, brez ustrezne zaščitne opreme. Imeli smo delovno intenzivno industrijo z nizko dodano vrednostjo.

Primer: v Bosni smo kopali rudo, jo pripeljali na Jesenice, izdelali jeklo, ga peljali v Maribor in naredili tovornjak za potrebe JLA. Danes pa ti tovornjaki propadajo v Bosni in v drugih delih nekdanje države. Koliko tovornjakov je TAM Maribor prodal na zahtevne zahodnoevropske trge?

Res je, da je danes Slovenija na prebivalca bolj zadolžena, kot je bila nekdanja skupna država. Je pa tudi res, da danes Slovenija brez večjih težav odplačuje dolg, česar Jugoslavija ni bila sposobna, in da je naš dolg v Sloveniji nižji od dolga, kot ga imajo v povprečju evropske države. Prav tako je res, da imamo Slovenci danes privarčevanega približno toliko denarja, kot ima Slovenija dolga. V nekdanji državi je bila zadolžena država in skoraj vsi državljani. Državljane je reševala inflacija, država pa je propadla.

Primerjava z današnjo zadolženostjo

Pri današnjem dolgu Slovenije je zanimivo, kateri predsednik vlade se je najbolj zadolžil. Številni danes obtožujejo Janšo, da se je država

najbolj zadolžila v letih od 2004 do 2008, v času njegove prve vlade. To pa ni res. Res je, da so se takrat zadolževala slovenska podjetja, ki jih je kasneje reševala država in plačevala njihove dolgove. Ko je v tistem obdobju Janša kot predsednik vlade zahteval od naših bank seznam bančnih dolžnikov, ga ni mogel dobiti. Izročitev seznama bančnih dolžnikov vladi je takrat preprečilo celo sodišče. Kako je lahko nekdo kriv za nekaj, na kar ni imel vpliva?

Premierka Alenka Bratušek se je v slabih dveh letih zadolžila za 8,5 milijarde evrov po zelo visoki obrestni meri. Kam je šel ta denar? Večinoma za tajkune. Slovenija se je v času vladanja Bratuškove najbolj drago zadolževala v Evropi. V podobni situaciji sta bila tudi Ciper in Irska. Obe državi sta dobili kredite mnogo ceneje kot Slovenija. Absurd je, da se danes Bratuškova s tem hvali.

Jugoslovansko gospodarstvo je bilo v Evropi med najmanj konkurenčnimi. Praktično nismo imeli proizvodov, ki bi jih prodali na Zahod in ki bi imeli višjo dodano vrednost. In prav ta nekonkurenčnost jugoslovanskega gospodarstva nas tepe še danes. Konkurenčnost našega gospodarstva se v samostojni Sloveniji stalno zvišuje. Danes imamo številne proizvode, ki jih prodajmo na zahtevne evropske trge.

Kultura, okolje in šport

V nekdanji skupni državi smo imeli v Sloveniji šest javnih (državnih) poklicnih kulturnih ustanov. Danes jih imamo šestnajst. Na takratnem »ministrstvu« za kulturo je delalo nekaj deset ljudi, danes jih je več sto. V povprečju damo za kulturo več javnih sredstev, kot je povprečje v Evropi. In kljub temu naši kulturniki niso zadovoljni. Prav neverjetno. Zanimiv bi bil podatek, koliko kulturnikov pri nas je zaposlenih v javnih ustanovah in kakšen je opis njihovih del in nalog ter letne bilance opravljenega dela.

Za vsako državo je kultura zelo pomembna. Danes je kultura pri nas na vsakem koraku. Praktično imajo vsa večja mesta poletne kulturne prireditve, kar je bilo nekoč redkost.

Čeprav damo za kulturo več kot druge evropske države, naši kulturniki ne naredijo prodora v mednarodni kulturni svet. Zakaj mora naša industrija konkurirati vsem drugim industrijam po svetu, našim kulturnikom pa ni treba?

Na deklarativni ravni so imeli invalidi v prejšnji državi vse pravice enake kot vsi državljani. V praksi pa ni bilo tako. Praktično ni bilo družbenega objekta, v katerega bi invalidi lahko dostopali z vozičkom. To velja za cestno infrastrukturo, kot so pločniki, za zgradbe, kot so šole, fakultete, občinski objekti in drugo.

Danes vemo, da imamo zaradi industrije onesnaženo zemljo na Koroškem, v Celjski kotlini, v Kidričevem in še marsikje. Kdo je s temi nevarnimi snovmi upravljal? Vemo, da je zemlja onesnažena, nikoli pa ne bomo izvedeli, koliko ljudi je zaradi teh snovi zbolelo in koliko predčasno umrlo. V nekdanji državi je bilo varovanje okolja popolnoma zanemarjeno.

Po mnenju številnih so bili slovenski športniki v nekdanji državi zapostavljeni. Predvsem pri ekipnih športih. Zelo težko so se slovenski nogometaši, rokometaši in drugi uvrstili v jugoslovansko reprezentanco. Takrat je veljalo, da Slovenci nismo za kolektivne športe. Vse to danes demantirajo naši košarkarji, odbojkarji, rokometaši in hokejisti.

Na področju športa je bil v samostojni Sloveniji narejen ogromen korak. V prejšnji državi smo na primer na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu Slovenci dobili le eno medaljo. V Sočiju leta 2014 smo jih dobili kar osem. Na letnih olimpijskih igrah v Seulu leta 1988 smo Slovenci v jugoslovanski odpravi dobili le eno samostojno medaljo in še nekaj v ekipnih športih, v katerih so za nekdanjo državo igrali tudi Slovenci. Letos pa smo jih v Tokiu za samostojno Slovenijo dobili kar pet, od tega tri zlate.

Številni slovenski športniki so zaradi pomanjkanja finančnih sredstev v prejšnji državi predčasno končali športno kariero. Naj tu omenim le Marijano Lubej, vrhunsko slovensko atletinjo, jugoslovansko in slovensko rekorderko v teku na 60 m, 100 m, 200 m, 400 m in 100 m z ovirami, udeleženko olimpijskih iger v Mehiki, ki je športno kariero leta 1970 nenadoma končala, pri 25 letih. Prevladalo je prepričanje da zaradi poškodbe. Toda pol stoletja kasneje je sama razkrila, da to ni bil odločilni razlog. »Ničesar nisem imela, še za kruh ne. Nisem imela od česa živeti. Danes dobijo športniki službo v državni upravi. V mojih časih tega ni bilo,« je dejala Lubejeva.

Ljubljana 2021 (Foto: Polona Avanzo)

In še sklepna misel

Seveda pa nobena stvar ni idealna. Napake so se dogajale tudi pri nastajanju in vodenje te naše nove države. Upam si celo zapisati, da so najslabši rezultati na tistih področjih, ki jih obvladujejo »stare« sile. To so sodstvo, mediji in nevladne organizacije. Upam in želim, da se bodo tudi ta področja demokratizirala.

Iz zapisa sledi, da smo lahko v vseh pogledih Slovenci izjemno zadovoljni s svojo državo. Tisti, ki pa niso, je razlog v njihovih dodanih tridesetih letih z vsemi pritiklinami ali pa celo, upam da ne, v nevoščljivosti zaradi uspehov nekaterih naših delovnih in sposobnih ljudi.

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine