Piše: Gašper Blažič
V četrtek, 5. januarja, so k počitku položili posmrtne ostanke upokojenega papeža Benedikta XVI., ki počiva in čaka vstajenja v kripti bazilike sv. Petra, na kraju, kjer je bil najprej pokopan njegov predhodnik sv. Janez Pavel II. Oba moža sta bila med seboj kljub različnostim tesno povezana.
Ko je v začetku aprila 2005 umrl papež Janez Pavel II., je pogrebno slovesnost vodil dekan kardinalskega zbora Joseph Ratzinger, tedaj dolgoletni prefekt kongregacije za verski nauk. Dva tedna po tem dogodku je bil izvoljen za novega papeža. Po 27-letnem vodenju Cerkve sina »daljne dežele« Poljske je Petrov prestol zasedel Nemec, ki je imel tedaj že 78 let. Vesoljno Cerkev je vodil osem let, nato se je v začetku leta 2013 dokončno odločil za odstop in umik v osamo, kar je bila zagotovo precedenčna poteza.
Zgodovinsko povezan s Slovenci
S čim je Joseph Ratzinger, ta bavarski duhovnik, škof in nazadnje papež, zaznamoval Cerkev in svetovno zgodovino? Leta 1927 (na veliko soboto) rojeni Bavarec je izhajal iz družine orožnika, ki pa ni hotel služiti nacističnemu režimu, zato se je zgodaj upokojil. Tudi sam je podedoval ta odpor zoper totalitarne režime, kljub temu pa ga je nacistični oblastni aparat mobiliziral v t. i. Hitlerjugend. Družina se je večkrat selila, sam je bil denimo rojen v Marktlu ob reki Inn (nedaleč od romarskega Alttötinga), svojo mladost pa je preživel predvsem v Traunsteinu ob Kimskem jezeru, kar je prav tako blizu meje z Avstrijo. Ti kraji so povezani tudi s pokristjanjevanjem naših prednikov, saj se je prav na otoku sredi Kimskega jezera zgodil krst Gorazda in Hotimirja iz karantanske knežje družine. Tam je mladi Joseph obiskoval gimnazijo in tudi sodeloval v župniji. Med drugo svetovno vojno sta bila Joseph in njegov starejši brat Georg (imela sta še starejšo sestro) prisilno mobilizirana v nemško vojsko in nato v obvezno delo za državo. Leta 1946 sta oba vstopila v semenišče v Freisingu (slovensko Brižinje, od tod ime za prvi pisni dokument v slovenskem jeziku, Brižinske spomenike), starem bavarskem škofijskem središču. Pet let kasneje sta bila posvečena v duhovnika na isti dan.
Najprej kaplan, nato profesor
Njegova prva služba je bila služba kaplana v župniji »Heilig Blut« (Presvete Krvi) v Münchnu, kjer je imel odličnega mentorja, svetniškega župnika Blumscheina, pa tudi ogromno pastoralnega dela, zlasti z mladimi in družinami. In že takrat je opažal, kako zelo se je že miselni svet otrok oddaljil od vere in kako malo se poučevanje verouka prekriva z življenjem družin. Že kmalu zatem je nadaljeval študij na teološki fakulteti v Freisingu in doktoriral s področja teologije sv. Avguština. »V svoji disertaciji je Ratzinger na osnovi Avguština pokazal, da je Cerkev zgradil Bog, ne mi, in da Cerkev ni zaradi same sebe, ampak zato, da bi ljudje spoznali Boga. V Cerkvi gre za Božjo skrivnost,« je o Ratzingerjevem študiju zapisal p. Hermann Geißler iz Duhovne družine Delo. Ratzinger je tako zelo hitro postal profesor dogmatike na omenjeni bogoslovni fakulteti in se kasneje selil: že leta je začel predavati kot profesor 1958 v Freisingu, 1959 v Bonnu, 1963 v Münstru, 1966 v Tübingenu in 1969 v Regensburgu, kjer je poučeval dogmatiko do leta 1977, ko je bil imenovan za nadškofa v Münchnu. V šestdesetih letih pa je kot svetovalec kölnskega kardinala Fringsa sodeloval na drugem vatikanskem koncilu. Leta 1968 je prvič izšla njegova znamenita monografija »Uvod v krščanstvo«, ki je postala navdih za številne teologe. Sodeloval je tudi v Mednarodni teološki komisiji, kjer je med drugim spoznal slovenskega teologa, božjega služabnika Antona Strleta. Sad sodelovanja več velikanov teologije 20. stoletja (poleg Ratzingerja še Hans Urs von Balthasar in Henry de Lubac) je bila ustanovitev mednarodne teološke revije Communio, ki izhaja tudi v slovenskem jeziku (ureja jo dr. Anton Štrukelj).
Njegov pogled v prihodnost
Kmalu po imenovanju za nadškofa v Münchnu je bil še isto leto imenovan za kardinala, tako da je leta 1978 že sodeloval na dvojih volitvah papeža – najprej Janeza Pavla I., ki je Cerkev vodil simboličnih 33 dni, in njegovega naslednika Janeza Pavla II. Ta ga je leta 1982 poklical v Rim, da je prevzel vodenje kongregacije za nauk vere (papež ga je k temu nagovarjal že prej). Čeprav so mnogi reformistični krogi kardinala Ratzingerja prikazovali kot težkokategornega konservativca, je res to, da je poudarjal potrebo po zdravem nauku, kljub temu pa ni odklonil koncila in njegovih reform ter ni popustil skušnjavi tradicionalizma, ki koncilsko reformo odklanja. Sredi osemdesetih let je s sodelavci začel pripravljati Katekizem Katoliške cerkve, ki je leta 1993 izšel tudi v slovenščini. Med izzivi, s katerimi se je spopadal, je bila tudi teologija osvoboditve, ki jo je v Latinski Ameriki širil Forum São Paulo, središče levičarstva. Ratzinger se je zavedal številnih pasti modernizma in je že takrat svaril pred »diktaturo relativizma«. Ni se samo vračal v preteklost, ampak je imel vpogled v prihodnost. Že konec šestdesetih let je orisal možnost stanja v Cerkvi leta 2000. In se sploh ni veliko zmotil. »To bo ponotranjena Cerkev, ki ne hlepi po političnem mandatu in ne flirta z levico ali desnico. Ne bo ji lahko. Kajti proces kristalizacije in razjasnitve ji bo vzel veliko moči. Naredil jo bo ubogo in spremenil v Cerkev majhnih. Proces bo še težji, ker bo treba odstraniti tako sektaško ozkogledost kot viharniško samovoljo. Predvidevamo lahko, da bo za to potreben čas,« je takrat med drugim dejal (vir: blog p. Branka Cestnika). Kot prefekt kongregacije za nauk vere je s svojim teološkim znanjem, širino in ponižnostjo vplival na nastanek številnih dokumentov papeža Janeza Pavla II. na področju vere in razuma ter bioetike.
Ostal je zvest koreninam
Ko je bil 19. aprila 2005 izvoljen za papeža kot voditelj konklava, si je nadel ime Benedikt po očetu zahodnega meništva, zavetniku Evrope in njenem prvem velikem evangelizatorju. Pa tudi po papežu Benediktu XV., ki si je v vihri prve svetovne vojne prizadeval za mir in spoštovanje človekovega dostojanstva. Kot novi papež Benedikt XVI. je nadaljeval poslanstvo Janeza Pavla II. pri ekumenskem in medverskem dialogu, sklical več sinod in izdal več okrožnic (Bog je ljubezen, Ljubezen v resnici, Rešeni v upanju), obiskal je tudi nekdanje zloglasno nacistično taborišče Auschwitz-Birkenau in prosil odpuščanja. V času svojega pontifikata se je moral spopasti z bremenom spolnih zlorab mladoletnih in s finančnimi malverzacijami. Tudi to je nekoliko vplivalo na to, da se je 11. februarja 2013 odrekel papeški službi. Zadnji dan februarja 2013 je tako zapustil Vatikan, kasneje pa se je vrnil v vatikanski samostan, kjer je živel odmaknjeno življenje. Kmalu po zadnjem božiču je njegov naslednik papež Frančišek obvestil javnost, da je Benedikt XVI. zelo bolan in naj molijo zanj. Še 30. decembra so mediji poročali, da je stanje upokojenega papeža stabilno, na zadnji dan leta 2022 pa je v dopoldanskih urah z besedami »Jezus, ljubim te« za vedno zatisnil oči.
Njegova dediščina, tako dušnopastirska kot akademska, je izjemna. Tudi v slovenščini je izšlo precej njegovih knjig, denimo intervjuji, ki jih je pripravil njegov biograf Peter Seewald (Sol zemlje, Luč sveta, Zadnji pogovori), pa tudi samostojne publikacije (trilogija Jezus iz Nazareta, Uvod v krščanstvo, Zazrti v Kristusa, avtobiografija Iz mojega življenja, Poročilo o verskem stanju itd.). Kot teologa in papeža si ga bomo zapomnili predvsem po tem, da je ostal zvest koreninam in si ni delal iluzij glede močne sekularizacije ter potrebe po novi evangelizaciji. Bil je predvsem realist, njegova zapuščina pa bo navdihovala tudi prihodnje rodove.
