Piše: Mag. Tadej Ian
S pričujočim prispevkom bomo sklenili serijo Začetek padca Zahoda, v kateri pišemo o sedmih okoliščinah, ki so povzročile začetek padca Zahoda. Teh sedem okoliščin bi morda lahko poimenovali tudi sedem smrtnih grehov zahodne civilizacije. Sedmi smrtni greh, prebujenstvo (wokeizem), o katerem pišemo v tem prispevku, je gotovo najhujši.
V skladu s splošno definicijo pomena besede prebujenstvo, kot jo razumejo tisti, ki so temu fenomenu naklonjeni, gre za obnašanje oz. stališča ljudi, ki so občutljivi na socialne in politične krivice. Izraz »woke« (prebujen) se je v taki obliki, kot jo poznamo danes, leta 2008 pojavil v skladbi nekega nepomembnega ameriškega glasbenega izvajalca, ki pa se je s pomočjo interneta in predvsem socialnih omrežij v obliki »stay woke« (ostani prebujen) širil med ljudmi. Sprva je šlo za »prebujenost« v smislu zaznavanja belega rasizma v škodo ameriških črncev. Tovrstna raba je dosegla svoj vrh med vzponom ameriškega socialnega gibanja Black Lives Matter (Črnska življenja štejejo), ki je po rojstvu v letu 2013 do danes preraslo v vsesplošni zahodni fenomen oz. napad na temelje zahodne civilizacije. Šele od leta 2015 naprej je izraz »woke« dobil raznovrstni pomen. Po 2015 se je namreč rodil wokeizem kot nekakšna politična opredelitev, na katero so se prisesali raznovrstni radikalni levičarji, med katere sodijo radikalne feministke, radikalni aktivisti LGBT+, politična in socialna radikalna levica v ZDA in drugje na Zahodu.
Popularni, politični in akademski prebujenski kaos
Glavna težava prebujenstva se kaže že v njegovi definiciji, ki smo jo zapisali zgoraj. Prebujenstvo naj bi bilo torej stanje občutljivosti na socialne in politične krivice. Toda nihče, ki je prebujen, se ne ukvarja s tem, da bi objektivno definiral, kaj naj bi krivica sploh bila. Ker gre za nekakšno socialno gibanje, je vsakemu posamezniku prepuščeno, da si sam definira, kaj naj bi bila določena krivica. V praksi določanje »krivice« poteka tako, da pogosto nevrotični radikalni aktivisti z nerealnim ali celo s spačenim pogledom na svet s pomočjo socialnih omrežij, interneta ali tudi klasičnih medijev izpostavijo nekaj, kar se njim zdi krivica. Množica podobno mislečih se potem tem ekstremističnim posameznikom pridruži po načelu črednega nagona in množične histerije. Prebujenski aktivisti pogosto pozivajo k medijskemu linču tistih, ki po njihovem mnenju delujejo politično ali socialno krivično. Pri tem nihče ne preverja, dokazuje oz. utemeljuje, ali v resnici sploh gre za krivico ali ne. Trditev o krivici je praviloma aksiomatska. Kdor o krivici dvomi, za prebujenske posameznike avtomatsko postane sovražnik oz. krivičnež, ki ga je prav tako treba onesposobiti. Gre v bistvu za množično psihotično stanje.
Ker živimo v digitalnem času, ko komunikacija poteka bliskovito in se po internetu oz. socialnih omrežjih novice širijo kot gozdni požar poleti po večmesečni suši, se ustvarja vtis, kot da je prebujencev ogromno. Ker v demokraciji politiki poskušajo delovati všečno, da bi bili znova izvoljeni, je prebujenstvo zelo hitro začelo vplivati na politiko na Zahodu. Začelo se je v ZDA, nadaljevalo v Veliki Britaniji in kasneje še v Evropski uniji. Navidezno je neverjetno, kako je lahko prebujenstvo le v nekaj letih tako kontaminiralo politiko na Zahodu. A če upoštevamo dejavnik digitalizacije, je zadeva dokaj razumljiva oz. logična.
K dominaciji prebujenstva v zahodni politiki je močno pripomogla tudi zahodna družboslovna znanost. Univerze na Zahodu so se v zadnjih desetletjih na svojih družboslovnih oddelkih vse bolj nagibale proti levemu političnemu polu in levičarji ter radikalni levičarji med profesorji so z veseljem pograbili prebujenstvo in ga vtkali v družboslovno znanost. To pomeni, da družboslovje v dobi postmodernizma postaja antiznanost, ker se v skladu s prebujensko doktrino a priori diskvalificira vsaka kritika prebujenskega pristopa z utemeljitvijo, da gre za poskus sistemske diktature. Kritike prebujenstva namreč akademski prebujenci obtožijo, da delujejo v smislu zagovarjanja sistemskih krivic, ker izhajajo iz sistema, ki je v skladu s prebujensko domnevo v svojem bistvu krivičen. Akademski prebujenci namreč trdijo, da nastopajo proti krivicam, ki so na Zahodu že kulturno oz. sistemsko pogojene. Zanje je zahodna tradicija namreč patriarhalna, homofobična in rasistična. Akademska debata z univerzitetnimi prebujenci torej ni mogoča, zato gre za de facto in de iure (v skladu s prebujensko akademsko metodologijo) razkroj zahodne znanstvene tradicije, ki je eden od stebrov obstoječe zahodne civilizacije in hkrati njena primerjalna prednost v odnosu do nekaterih drugih obstoječih svetovnih civilizacij, ki pa svoj kulturni vir v glavnem črpajo iz svojih religioznih sistemov – prav zato so od zahodne civilizacije, ki temelji na znanosti, manj uspešne. Akademski prebujenci pa s svojim pristopom dejansko ustvarjajo kvazireligiozen, torej antiznanstven pristop, ker bolj ali manj odkrito trdijo, da je prebujenska znanost brezprizivna. Vse skupaj posledično vpliva na vladajoče politike Zahoda, ki sledijo tudi zahodni družboslovni znanosti, ki pa zaradi akademskih prebujencev postaja vse bolj toksična.
Peta kolona zahodne civilizacije
Vsi ljudje, ki se na Zahodu imenujejo prebujenci, so peta kolona zahodne civilizacije. Prebujenstvo namreč v svojem bistvu pomeni nasprotovanje zahodni socialni in celo politični tradiciji. Prebujenci se sramujejo svoje, zahodne zgodovine torej in zaničujejo velike može, junake zahodne civilizacije, ki so omogočili, da je ta civilizacija postala močna in tako razvita, da svojim rezidentom omogoča blaginjo in da omogoča napredek preostalemu svetu. Prebujenci bolj častijo tuje kulture kot svojo domačo kulturo. Zato z odprtimi rokami sprejemajo milijone ekonomskih migrantov iz drugih civilizacij, ki pa nimajo želje sprejeti zahodnih vrednot, ampak uveljaviti svoje – tudi enostransko in celo nasilno, če je treba. To lahko danes vidimo v tem, da se muslimanski migranti v Evropi zapirajo v gete, v katerih uveljavljajo svoje kulturne, socialne in celo politične vzorce, pa četudi so v zahodni državi, v kateri prebivajo, ti nezakoniti. Zahodni prebujenci torej slabijo in ogrožajo zahodno civilizacijo. Aktivno delujejo proti njej in si želijo odpraviti njene tradicije. Pri tem pa se ne zavedajo, da v resnici žagajo vejo, na kateri sedijo. Če pade Zahod, bo padla zahodna blaginja. Padlo bo tržno gospodarstvo, ki je pogoj zahodne blaginje. Padla bo demokracija. Padle bodo človekove pravice in svoboščine, ki ljudem med drugim omogočajo, da se lahko imajo za prebujence. Prebujenstvo je namreč zahodna specifika, saj zunaj Zahoda ni prebujencev. In če pade Zahod, bodo morali prebujenci, ki danes vihajo nos nad zahodno tradicijo, sprejeti tuje kulturne vzorce, v okviru katerih bodo postali tako zelo omejeni, da bodo domnevne zahodne »krivice«, nad katerimi prebujenci danes vijejo roke, videti kot pravičniški raj na zemlji.
Kaj povedati ob koncu serije Začetek padca Zahoda? Padec se je že začel. Če ga Zahodnjaki ne bomo ustavili s spreminjanjem oz. odpravljanjem škodljivih praks, o katerih smo v seriji pisali, se bo padanje nadaljevalo in zahodna civilizacija se bo zrušila sama vase, kot se zruši drevo z gnilo sredico. Posledično se bodo na njenem ozemlju počasi ali hitro vzpostavila kulturna pravila ene ali več tujih civilizacij, za katere pa lahko argumentirano trdimo, da so manj napredne in za človeka prijazne, kot je zahodna civilizacija. Naj zaslepljene Zahodnjake sreča pamet in naj Bog ohrani Zahod!
