Piše: Goran Andrijanić
Wachtang Kipiani je ukrajinski novinar in zgodovinar gruzijskega rodu, ki živi in dela v Kijevu.
Je glavni urednik spletne strani Zgodovinska resnica, za svoje publicistično delo, v katerem je med drugim obravnaval odnose med Ukrajino in Rusijo, pa je bil večkrat nagrajen v domači državi. Z njim smo se pogovarjali točno na dan, ko je Rusija napadla Ukrajino, na dan, ko se je zgodil “največji zločin proti Evropi po drugi svetovni vojni”, kot ga opisuje.
»Za rusko agresijo proti Ukrajini je več krivcev«, nam pravi Kipiani. »Prvi je seveda Vladimir Putin, diktator in pokvarjen vodja. V manj kot 20 letih je popolnoma privatiziral celo državo, izropal, uničil opozicijo in svobodo govora, zdaj pa v očeh Evrope uničuje cel narod. Ne pretiravam, saj je Putin pred nekaj dnevi jasno povedal, da bi se morala Ukrajina odreči neodvisnosti, neodvisni notranji in zunanji politiki ter celo vojski. Z drugimi besedami, Ukrajina bi se morala popolnoma podrediti Ruski federaciji, kot je v primeru Belorusije. Drugi krivec za agresijo je«, nam pravi Kipiani, “nelegitimni predsednik Belorusije Aleksander Lukašenko”.
»Obvladuje vse sfere življenja v državi, krade svoje državljane, v zadnjih 25 letih pa je likvidirao vse nasprotnike, ki so mu nasprotovali. Postal je popoln privrženec Putina. Prepustil mu je ozemlje Belorusije, da bi lahko namestil svoje tanke. Na desetine oklepnih vozil in na tisoče vojakov je napadlo Ukrajino iz Belorusije.”
Tretji krivec pa po besedah ukrajinskega novinarja – evropska demokracija.
“Tiste iste demokracije, ki že leta ugajajo Putinu, menjajo deklarirane demokratične vrednote za ruski plin, dostop do ruskega trga in druge povsem pragmatične stvari. Zlahka je bilo videti zločinski značaj Putinovega režima. A Merklovi, Sarkozyju, Hollandu in Macronu ni bilo lahko. Gradili so projekt Velike Evrope od Lizbone do Vladivostoka, zasvojeni od poceni ruskega plina in nafte kot odvisniki od drog, Napad Rusije na Gruzijo leta 2008 in odcepitev nekaterih njenih ozemelj nista spremenila ničesar. Podobno je bilo po agresiji na Ukrajino leta 2014 in priključitvi Krima. O sankcijah se razpravlja že vrsto let, kar je samo okrepilo agresivno geopolitiko Kremlja. Glavno dejanje izdaje je bila odločitev o izgradnji Severnega toka, plinovoda, ki obide Ukrajino. Kar je pravzaprav dalo Putinu proste roke pri odločanju o usodi 40 milijonov Ukrajincev brez odziva Evropejcev, ki bodo kot običajno izrazili “globoko zaskrbljenost”, a bodo svoj plin dobili brez odlašanja.«
Ukrajinski novinar je Putina opisal kot “ciničnega, spretnega igralca”.
»Premagal je naivne evropske demokrate, jih vrgel na hrbet kot pri judu. Vendar še ni dosegel svojega glavnega cilja – vrniti v krono ruskega cesarstva svoj glavni “diamant” – Ukrajino. Brez Ukrajine je nemogoče obnoviti evroazijsko moč njegovega imperija, tudi na simbolni ravni. Konec koncev, prva prestolnica in kraj pokristjanjevanja Rusije je v Kijevu. In ne v Moskvi ali Sankt Peterburgu, ki ju takrat sploh ni bilo na svetovnem zemljevidu.«
Kipani z grenkim sarkazmom pozdravlja vprašanje napovedovanja nadaljnjega razvoja.
“Sploh ne morem vedeti, kaj se bo zgodilo čez nekaj ur. Ko se pogovarjamo, slišim zvoke eksplozij na obrobju Kijeva. Ukrajinska vojska poskuša braniti svojo državo in Kijev. Ne dovolite, da pride na oblast marioneta Kremlja, ki želi voditi to državo. Eno je jasno – Ukrajinci se bodo borili. V zraku in na zemlji. V gozdovih in mestih. V Ukrajini in v vseh delih sveta, kjer so Ukrajinci. Naša zgodovina nas uči – Ukrajina je kot feniks, vedno se znova rodi. Kljub vsem namenom ruskih carjev, komunističnih voditeljev in nekdanjega oficirja KGB,« je zaključil Kipiani.
