Pogosto lahko slišimo rek, da je iti na volitve državljanska dolžnost. Vendar pa obstoječa zakonodaja tega ne smatra kot dolžnost, saj smatra volilno udeležbo posameznika izključno kot prostovoljno dejavnost. Kar pomeni, da lahko volilni upravičenec odide na volišče ali pa tudi ne, zaradi neudeležbe pa ne more biti sankcioniran, saj tega zakonodaja ne predvideva. Ta ureditev je dejansko skrajno problematična, saj na izid volitev dejansko vplivajo tisti, ki se volitev ne udeležijo, s čimer se postavlja vprašanje ustavno pravnega varstva tistih, ki se volitev udeležujejo, saj je z nižjo volilno udeležbo vpliv njihovega glasu – zlasti na referendumih, ko se zahteva določen kvorum volivcev za uspeh referenduma – postavljen pod vprašaj.
Povedano drugače: udeležba na volitvah je glede na sedanjo zakonodajo v praksi le moralna dolžnost. In mnogokrat celo zasledimo mnenja, da so vsi isti in da pomeni udeležba na volitvah podpora nemorali, ki naj bi bila bistvena značilnost politike kot take. Takšna mentaliteta pa je dejansko pošastna in tudi zelo nevarna, saj omogoča prihod na oblast tiranom, ki zlorabijo institut volitev. Takšen primer smo že imeli v evropski zgodovini, saj je bil denimo nacionalni socialist Adolf Hitler sprva izvoljen na demokratičnih volitvah.
V Sloveniji je globoka država še vedno močno zakoreninjena, zaradi česar tranzicija še ni končana, posledično to vpliva na slabo razpoloženje državljanov, saj se ves čas soočamo:
– z nizkimi pokojninami
– slabimi možnostmi za mlade, da se postavijo na noge
– s slabim javnim zdravstvom
– z zastarelo infrastrukturo, predvsem na področju železnici
– z visokimi davčnimi obremenitvami
– z razraščajočo birokracijo
– z izseljevanjem številnih izobražencev v tujino
– s sistemskim zatiranjem tistih, ki izstopajo iz povprečja
– z deljenjem javnega denarja izbrancem, ki so povezani z globoko državo
– s temeljno neenakostjo pred zakonom v praksi.
In še bi lahko naštevali. Nadaljujete lahko sami.
Migranti niti niso omenjeni, saj so posebna kategorija – a lahko si predstavljate, kaj pomeni to, da država nekontrolirano spušča v državo mlade moške iz povsem drugega in versko drugačnega kulturnega okolja, zaradi česar je tveganje »trka civilizacij« zelo visoko! Prvič, lahko boste, podobno kot v mnogih evropskih država in zadnje čase v Bosni in Hercegovini, na lastni koži občutili, kaj pomeni, če se varnostni standardi v družbi poslabšajo. Kot drugo: vsak migrant, ki dobi azil (pod kakšnimi pogoji že?) predstavlja hud strošek za državo. Sedaj pa poglejte, kakšne imamo ceste, železnice, javno zdravstvo! Denar, ki bi ga porabili za nujno potrebne naložbe, bo izpuhtel v oskrbi nezakonitih priseljencev, ki vas bodo morda celo natepli! Je to pravično? NI!
Sedaj si lahko zastavite vprašanje: kaj pridobite s tem, če trdite, da so v slovenski politiki »vsi isti«? Pa ne samo zato, ker v resnici temu ni tako. Kot je bilo omenjeno že večkrat: v Sloveniji politika ni simetrično deljena levo-desno, kar predpostavlja enako odgovornost obeh strani. Daleč od tega! To,kar imenujemo »levica«, je pri nas v privilegiranem položaju, ne gre zgolj za neko partijsko ideologijo, niti za razne sprevržene umetniške performanse. Gre za prvovrstno mafijsko obvladovanje države! Vse zunanje manifestacije tranzicijske levice se v resnici financirajo s pranjem denarja in tudi od trgovine z drogami! Gre torej le za logično nadaljevanje t. i. vzporedne ekonomije Ivana Mačka-Matije in udbovskih rabljev, ki za svoje delovanje potrebujejo seveda ugodno politično in gospodarsko okolje, zato skuša preko medijev, kulture (t. i. kulturni marksizem) in gospodarskih povezav vzpostaviti takšen nadzor nad družbo, da se bodo tudi volivci obnašali v skladu s pričakovanjem globoke države in glasovali za stranke in kandidate, ki v resnici zastopajo interese te iste globoke države. Tudi zato skuša s psihološko-propagandnimi triki obvladovati volilno telo. Zato je tisto, kar je v naši državi »desnica« (sam jo rajši imenujem demokratično-pomladni tabor), dejansko nasprotnik mafijske, tj. globoke države.
Če želimo torej začeti z reševanjem problemov, je najprej potrebno, da se volitev zanesljivo udeležimo. Kot drugo: na volitvah izberemo tisto opcijo, ki kaže jasno voljo po razgradnji imperija globoke države. Kot smo videli, nasedanje floskulam Mira Cerarja o etiki ter pojavu »novih obrazov« iz leta 2014 ni prineslo nobenega napredka, pač pa nazadovanje. Še manj napredka prinašajo provokacije z rdečo zvezdo – kakšno korist sploh prinaša miselno vračanje v preteklost, ko smo se bojevali s hudo inflacijo, pomanjkanjem osnovnih življenjskih sredstev ter raznimi socialističnimi administrativnimi ukrepi, od redukcij elektrike dalje? Navsezadnje so vse te orgije z rdeče zvezdo neke vrste »opij za ljudstvo«, saj se glavne stvari dogajajo v ozadju, stran od oči javnosti. Si res želite nove Venezuele, kjer bodo kakih pet odstotkov kaviar socialistov živelo razkošje, medtem boste sami v množici obubožanih Slovencev?
Železni zakon volitev je prav v tem, da vaš glas ni samo glas za vas. S svojih glasom ne jamčite le za svojo usodo, ampak za usodo vseh nas. Zato je moralna odgovornost zelo velika, saj velja znano »mušketirsko« geslo: vsi za enega, eden za vse! Torej, čez en teden gremo VSI na volitve. Brez ugovora!
