Piše: dr. Stane Granda
Opredelitev za konservativnost ali liberalnost je v veliki meri verjetno osebno pogojena. Je tudi odgovor na izzive časa in okolja. Razvoj kapitalizma je po industrijski revoluciji sprožil nastanek množičnega delavskega razreda, katerega položaj je bil težji kot kmetov in je povzročil nastanek socializma, ki je zavzemanje za socialno pravičnost pobral pri krščanskih konservativcih, politično mentaliteto pa pri liberalcih. Po njih je prevzel protiverska stališča.
Zgodovina slovenskega socializma nam ni v sramoto. Tudi v pogledu presoje s stališča samoslovenstva ziroma jugoslovanskega skepticima ne. Toliko bolj, ker se je imenovala Jugoslovanska socialdemokratska stranka. Toliko zadržkov do Jugoslavije ne najdemo ne pri liberalcih ne pri klerikalcih. Ne gre samo za I. Cankarja in inž. A. Štebija, tudi za nekatere druge, ki so bili tako kot pojem samoslovenstvo izrinjeni iz slovenstva.
Slovenske socialiste je oktobrska revolucija razbila. Številni intelektualci so se zaradi politične mode, panslavizma in še česa, tudi socialnega idealizma, prelevili v komuniste. Tipična je Angela Vode, ki je ravno zaradi svojega iskrenega zavzemanja za socialno vprašanje končala svoje javno življenje kot komunistična zapornica. Ni ubrala poti kot vrsta njenih intelektualnih tovarišev, ki so postali salonski komunisti ali pa ideološki krvoloki kot Kidrič, Bebler, Pirjevec … Celo kakšen nekdanji lemenatar (Brilej) je med njimi. Slovenski socialdemokrati si kljub vrsti odličnih posameznikov, mogoče pa prav zaradi njih, po razkolu niso več politično opomogli. Kljub zavzemanju za delavske pravice so ostali zvesti parlamentarni demokraciji. Komunisti so delavsko vprašanje samo zlorabljali za pridobivanje privržencev, katerih pripadnost je spominjala na članstvo v nekaterih verskih sektah. Zahtevali so popolno fizično in intelektualno podrejenost. »Bolje je biti v partiji in se motiti z njo, kot pa biti zunaj nje in pameten,« je bila temeljna norma. Pridružili so se jim številni pripadniki intelektualnega in delavskega lumpenproletarita in polizobražencev tipa Kardelj. Ker je center komunizma v Moskvi z zlatom »zalival« njihova državna vodstva, se je znotraj komunistov vnel neizprosen boj za vodilna mesta. Z očitki revizionizma so pred Stalinom črnili tekmece in jih pošiljali na morišča. Tito je klasičen primer.
Jugoslovanski komunisti so prevzem oblasti s sovjetsko pomočjo sijajno izpeljali. Ni bilo politične ideje, ki je ne bi izrabili v svoj prid. Zlasti sta bila izrabljana odpor proti okupatorju in želja po boljšem življenju.Temelje oblasti so utrdili z množičnimi poboji, ki so zahtevali neprimerno več življenj kot »narodnoosvobodilni« boj. Ignorirali so pravno državo in temeljne človekove pravice. V imenu delavcev, ki so bili njihova največja žrtev. Vladali so despotsko in preračunljivo. S centralizirano partijo so najbolj ovirali »delavsko samoupravljanje«. Standard delavcev je v primerjavi z onim v kapitalizmu relativno vse bolj zaostajal. Ob koncu evropskega komunizma ni noben delavec dvignil roke v njegovo obrambo. Niso pa se s tem nikoli sprijaznili številni pripadniki nekdanje tajne policije in partijskega aparata oziroma od njih odvisnih ljudi.
Poskus nekaj komunističnih »vernikov« v Sloveniji, da bi po Kučanovi zlorabi komunistične ideje za kakrkršnokoli oblast, samo, da je oblast, ustanovili novo partijo, niso rodili sadov. Nadomestiti jih skušajo nekateri mladi izobraženci in kulturniki, ki pod idejnim vodstvom potomcev najvišjih udbovskih krogov vzpostavljajo novo slovensko levico. Ta bi lahko edina zrušila »kučanovce«. Modrooki je to uvidel in jih omrežil. Z vstopom v Golobovo koalicijo jih je utiril v idejni, če ne tudi fizični konec.
Ministerializem, vstop v »buržoazne« vlade, je bila prvotna bolezen delavskih voditeljev. Komunizem je z prevzemom oblasti to sprejel kot normalno. Z zlitjem s salonskimi komunisti, njihova »množična« oblika je levo krilo sokolov, delom »kulturnikov« in zlasti oportunisti, ki jih nikdar in nikjer ne manjka, so se „
»poburžoazili«. Njihov razpoznavni znak so vedno učinkovite fraze socialne demagogije. Da znajo samo to, dokazuje tudi slovenska levica, ki ni šla samo v vlado oligarha, ampak uživa podporo in zaščito največjih plenilcev nekdanje družbene lastnine. Zato ne zagovarja stroškovnih ali proizvodnih cen temeljnih dobrin, ampak borzne. Dejstvo je, da na svetu ne manjka ne hrane ne energentov, ampak smo žrtev politike in kapitalskih špekulacij.
