Osebna, ekonomska in politična svoboda so vrednote, na katere prisegamo pri reviji Demokracija. In te vrednote izhajajo iz svobode govora. Možnost in pravica, da poveš svoje mnenje o vseh zadevah in svobodno govoriš, je zahodni civilizaciji omogočila nesluten razvoj in napredek. A svoboda govora ni samo to, da lahko govoriš, ampak tudi to, da poslušaš druge, ki imajo diametralno nasprotne poglede od tvojih. Četudi se ti zdijo ideje nasprotne strani slabe, mestoma celo škodljive in žaljive zate ali določeno skupino, je svoboda govora to, da se takim idejam zoperstaviš s svojimi idejami in pogledi. In skušaš ljudi prepričati v svoj prav. Nikakor ne s cenzuro, prepovedmi ali fizičnim in materialnim uničenjem tistega, s katerim se ne strinjaš.
In ravno slednje se dogaja uredništvu Demokracije. Ker levičarski aktivisti s svojimi stališči niso uspeli prepričati ljudi, so pred tedni začeli nesluten pogrom zoper revijo. Zdaj ne gre več zato, da bi z ideološkimi nasprotniki soočili svoja mnenja, niti zato, da bi pozvali k bojkotu nakupa revije Demokracija in njene spletne strani, kar bi bilo s stališča svobode govora povsem legitimno, zdaj gre za pritlehno vojno proti nam. Nad nas ne pošiljajo samo organe pregona, češ naj nas ustavijo (karkoli že to pomeni), začeli so z ustrahovanjem naših oglaševalcev, od katerih je prav vsak medij eksistenčno odvisen. Zastavonoša te gonje ni postal nihče drug kot javni zavod RTV Slovenija, ki je po definiciji del javnega sektorja, saj so tamkajšnji novinarji in »novinarji« opredeljeni kot javni uslužbenci. Zavod, ki smo ga prisilno primorani plačevati vsi, ni na trgu, kot je Demokracija, ampak v varnem zavetrju RTV prispevka, kar pomeni, da ima denar za svoje delovanje ne glede, ali ima oglase ali ne.
A to niti ni toliko pomembno (ker tako pač je, ker smo se na to navadili, čeprav prisilni RTV prispevek za nobenega svobodnega človeka ne bi smel biti samoumeven), če bi pri tem tudi ostalo. Strašljivo je, da so si ti javni uslužbenci, ki mestoma sebe imenujejo celo preiskovalni novinarji, zadali poslanstvo, da z lažmi oglaševalce prepričajo, naj ne oglašujejo več v reviji Demokracija. Pošiljajo namreč vprašanja, zakaj oglašujejo v reviji, ki širi »sovražne vsebine, vključno z rasizmom in homofobijo«. Ta ugotovitev je izključno njihova, to je njihova percepcija zapisov v reviji, nikakor ne oglaševalcev, ki bi po tej logiki prenehali oglaševati že davno, in to ne samo v Demokraciji.
Ne želim nikogar ničesar učiti, ampak podjetja oglašujejo zato, da bi prodala svoj izdelek ali storitev. In tako preživela na trgu. Skušajo doseči kar največ morebitnih potrošnikov. Pri tem jih vodi ekonomski interes, oglaševalci se (običajno) ne opredeljujejo do vsebin v medijih in če ne v nekem mediju oglašujejo, to ne pomeni, da podpirajo uredniško politiko. Kajti če bi to držalo, bi podjetja najprej nehala oglaševati prav v javnem zavodu RTV Slovenija. Ta je namreč postal nekakšen neuraden servis za širjenje socialističnih idej, tudi skrajno levičarskih, ki zagovarjajo skupno lastnino, nacionalizacijo, centralno-plansko ekonomijo, popoln nadzor nad življenjem posameznika. Kaj to pomeni? Kaj pomeni, da podjetje oglašuje v mediju, ki na splošno prezira zasebno lastnino, kot to pogosto slišimo od skrajnolevičarskih sogovornikov na nacionalni televiziji ali radiu in poslušamo njihova modrovanja, naj podjetniki kar zapustijo Slovenijo? Ali to pomeni, da se lastniki oglaševalcev navdušujejo nad tem, da jih taisti socialisti jutri razlastninijo in se polastijo njihovega premoženja? Najbrž ne, ker jih pri oglaševanju vodi ekonomski interes. Če bi jih kateri drug interes, to ne bi pomenilo nič drugega, kot da to podjetje sofinancira lastno uničenje, svoj lasten samomor.
Oglaševalci se morajo pač sami odločiti, ali bodo nasedli pogromu ali ga bodo ignorirali na način, da bodo za svoje lastnike gospodarno poslovali in skušali doseči čim večje število potrošnikov, s tem pa uspešnejše poslovanje. Zavedati se morajo, da se levičarski aktivisti, če jim bo uspelo zatreti svobodo govora in utišati drugače misleče, pri tem ne bodo ustavili. Naslednji na vrsti bodo prav lastniki podjetij in njihova lastnina, na koncu popoln nadzor nad ljudmi, se pravi vrnitev v totalitarizem.
Ne bi se smeli bati tistih, ki javno predstavijo svoja stališča, čeprav so ta za nekoga nesprejemljiva. Če se jih bojimo, se ujamemo v lastne predsodke, če se jim ne moremo zoperstaviti s svojimi argumenti, potem ni nekaj narobe z našim sogovornikom, ki je lahko ideološki nasprotnik, ampak z nami. Bolj bi nas moral skrbeti resnični fašizem, ki želi z grožnjami (tudi oglaševalcem) preprečiti javno izražanje stališč in mnenje zgolj zato, ker se z njimi ne strinja, ker so zanj mogoče žaljiva ali mu preprosto niso povšeči. Ne glede na vse, se moramo vedno in povsod bati zgolj tistih, ki želijo zatreti javno razpravo in vsem vsiliti svoj pogled na temo. To so pravi fašisti, to so pravi tirani, to so pravi totalitaristi. In zagotovo to nismo na Demokraciji, kjer imamo svoj svetovni nazor o različnih temah: od tradicionalne družine do ilegalnih migracij in slovenskega naroda. Vedno pozorno poslušamo druge in se jim zoperstavimo izključno z besedo. Prepričani smo namreč, da ima vsakdo pravico povedati, kaj si misli o katerikoli zadevi. Menimo, da moramo slišati več, več in še več resnic – ki jih lahko sprejmemo ali jim nasprotujemo z besedo in argumenti – da bi pridobili izkušnje in tisto modrost, ki bi pripeljale do dobrih odločitev in rešitev.
Svoboda govora je temeljna pravica. Še več. Svoboda govora je temeljna svoboda. Omejitev razmišljanja in širjenja idej je bolj resna omejitev, kot da si fizično zaprt. Kdorkoli želi svobodo govora omejiti, in ravno to počnejo na RTV Slovenija, si želi prevlado nad svobodnim posameznikom in njegovo voljo. Svoboda govora je ključna za gospodarski in družbeni razvoj. To dokazujejo raziskave, to priča zgodovina. Mnenja so se soočala, med seboj kresala, na koncu smo dobili najboljše. Svoboda govora torej ni le prijazno izražanje stališč, ampak (včasih zelo trdo) soočenje, kar je bistvenega pomena za demokracijo in posledično blaginjo ljudi. Svoboden posameznik mora vedeti, kakšne so ideje, stališča in razmišljanja drugega. Ve pa tako, da drugemu ne omejuje svobode govora, da drugega na tak ali drugačen način ne želi uničiti. Zgolj zato, ker se z njim ne strinja. In zgolj zato, ker se počuti ogroženega zaradi idej drugega. Iskanje varnega zavetja in pomoči v nedrjih države, kot to zadnje čase počno na RTV Slovenija, Društvu slovenskih pisateljev, Slovenski filantropiji in še kje, je znak podganjega značaja, nemoči, da bi se na trgu, v boju argumentov in različnih stališč soočili z revijo Demokracija.
Enkrat sem že zapisal, enkrat sem že sporočil levičarskim aktivistom, bom še enkrat: lahko me ovadite, obtožite, sodite, obsodite, pošljete v zapor. A če me boste želeli utišati, me boste morali ubiti. Kar vam, ljudem, ki za pogrom proti drugače mislečim ne izbirate sredstev, najbrž ne bo težko. Svoboda (govora) je nekaj, za kar se je vredno boriti. In se bom še naprej. Če se izgubi ta bitka, ne bo več kaj pustiti prihodnosti.
