Večkrat je mogoče slišati pripombe, da je znanost v Sloveniji finančno podhranjena. No, to verjetno ne velja za tisti del, ki se ideološko dobro ujema s starimi centri moči. Med branilci kontinuitete z ureditvijo izpred leta 1990 zagotovo sodi tudi Znanstveno-raziskovalni center (ZRC) Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Za omenjeno institucijo velja, da je v času Janševe vlade zaradi varčevalnih ukrepov stavkala, a glavni voditelji stavke so bili tisti, ki so zasedali najvišje funkcije.
No, zanimivo je, da sedaj v okviru ZRC SAZU prišlo do organizacije dogodka in sicer okrogle mize z naslovom »Jugoslovanska kultura med socializmom in kapitalizmom: skozi oči izgubljene generacije« s sicer širši javnosti večinoma neznanimi udeleženci (dva od petih bosta prišla iz Zagreba). A še bolj zanimivo je tisto, kar je zapisano v vabilu: »Kapitalizem že dolgo ni več ureditev, ki bi veljala za sanjsko. Pa vendar smo po njem tako hrepeneli že od šestdesetih pa vse do osemdesetih let 20. stoletja, ko je bila Jugoslavija še trdno utirjena v – neke vrste socializem s človeškim obrazom. Je bilo samoupravljanje, ki ga danes nekateri primerjajo s tržno ekonomijo po kapitalistične vzoru, neke vrste tretja pot med kapitalizmom in socializmom? V tej ureditvi je imela častno mesto kultura, ki ni veljala za pogoltno in nepotrebno porabnico javnega denarja, temveč je bila dostopna celo delavskemu razredu. Obrat, ki se je dogodil od tistih časov do danes, ko kapitalizem in predvsem njegovo surovo, neoliberalno različico, problematizira čedalje več mislecev, je tako skorajda neverjeten: danes je socializem tisti, po katerem hrepenijo ljudje iz kapitalističnih držav.«
Verjetno ni naključje, da se okrogla miza s takšno vsebino pojavi ravno v času, ko džihadisti iz stranke Levica dobesedno »serjejo« po uspešnih podjetnikih, kot sta Ivo Boscarol in Igor Akrapovič, medtem ko najbolj znane »poštenjake«, povezane s Forumom 21, pustijo pri miru, denimo Stojana Petriča, Hermana Rigelnika in pa seveda Zorana Jankovića, ki te dni že zbira podpise za novo župansko kandidaturo. Sicer pa si lahko predstavljamo, kako bodo našim jugoslovansko usmerjenim »naprednim« raziskovalcem prisluhnili tudi v Švici, kjer bodo odpravili krivični kapitalizem in začeli tiskati učbenike za samoupravljanje s temelji marksizma.
Je pa nostalgija po nekdanji državi zanimiva tudi s psihološkega vidika. Ali kot je zapisano v vabilu: »Svojevrstna hibridnost nekdanje Jugoslavije je že dlje časa vznemirjala tudi raziskovalke dr. Dijano Jelačo, dr. Mašo Kolanović in dr. Danijelo Lugarić, ki so pobudnice in urednice zbornika Kulturno življenje kapitalizma v Jugoslaviji. Opisujejo se kot pripadnice generacije, rojene tik pred Titovo smrtjo, pri kateri je konec otroštva sovpadal z razpadom Jugoslavije. Nekdanjo skupno državo so doživele le v najnežnejših letih, nekaterih jih imenujejo ‘izgubljena generacij’. ‘Toda na našo domnevno izgubljenost namesto kot na pomanjkljivost gledamo kot na prednost, ki nas usmerja pri našem raziskovanju,’ so zapisale v predgovoru.«
No, tudi avtor članka, ki ga berete, je rojen malo več kot pol leta pred Titovo smrtjo, ampak Jugoslavije prav nič ne pogreša, (kaviar) socializma pa je v naši državi že tako ali tako preveč …
