Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Najvišjo dodatek k pokojnini za zasluge za državo 30.965 evrov je lani dobil danes 42 letni Arnož Polič. To je pokazal odgovor ZPIZ, ki sem ga ta teden dobil po tem, ko so v parlamentu poslanci Svobode, SD in Levice ravno zavrnili ukinjanja zakona, po katerem je bil Arnožu dodatek izplačan. Bili so še jezni, ker so jim na referendumu ljudje dali dvojko za zamisel, da bi podarjali še višje dodatke še večjemu številu kulturnikov, ki se pa v prihodnosti ne bi več dedovali.
Podatek o darilu oblasti Arnožu, pa tudi množici drugih, še posebej veliko je dedičev državnih dodatkov revolucionarjem, borcem NOB in podobnim, je pljunek v obraz navadnim ljudem, ki vse življenje garajo, redno plačujejo davke in prispevke, na koncu pa dobijo nizke pokojnine v primerjavi z dodatki, za katere pomembni niso nič plačevali.
Povrhu so ti drugi oblast in si preprosto vzamejo. Po balkansko. Kot si je Peter Vilfan, ki je v času vlade Mira Cerarja predlagal privilegij sam zase (s poslanci takrat vladajočih strank) in ga tudi dobil. V lanskem letu 25.062 dodatka k pokojnini. Cerar je težko rekel ne. Njegov oče je podoben privilegij že prej dobil po zakonu iz časov komunizma.
Kdo vse dobiva državne privilegije in koliko znašajo, so oblast in mediji javnosti zadnja desetletjih prikrivali. Imen in zneskov nihče ni niti poskusil pridobiti. Še računsko sodišče, ko je opravljalo revizijo, teh podatkov ni imelo. Ker so ti podatki nerodni za oblast. Tako rekoč zasebni biznis še iz komunistične preteklosti. Ko se je tako kupovalo vplivne skupine.
Preobrat se je zgodil pred referendumom, ko so mi iz vlade, ko sem zahteval imena, odgovorili, da podatkov, katerim zaslužnim so dali dodatke, nimajo. Poslali so me, naj vprašam na ZPIZ. Tam pa so me podobno zavrnili, da niso pristojni in da naj vprašam vlado, ki deli dodatke in tudi plačuje ZPIZ iz proračuna za vse te sladkosti elite.
Informacijska pooblaščenka je, ko sem se pritožil, odločila, da ima javnost pravico vedeti. Zaradi tega ste ta teden izvedeli za Poličevega sina, že prej pa za to, da je Peter Vilfan lani dobil 25.037 dodatka, ki si ga je sam uzakonil, Vlado Bojović 22.249 dodatka, ker bi sicer imel nizko pokojnine, saj je nekaj časa preždel v zaporu zaradi sodelovanja pri umoru tovornjakarja v Celju, kar je slabo vplivalo na zaslužke pozneje. Izvedeli pa smo tudi, da je Rajmond Debevec lani dobil 19.489 evrov dodatka, ker plača in pokojnina oficirja slovenske vojske nista bila astronomska in mu je Vilfan zagotovil generalsko vsoto. Mediji seveda molčijo tudi o tem, da je imel Debevc ob državni službi v vojski tudi podjetje in mu je kar dobro šlo in mu še dobro gre. Skoraj kot humanitarcu Denisu Avdiču, katerega poslovni prihodki so v času vlade Roberta Goloba, za katerega dela propagando, eksplodirali še bolj kot prihodki Zavoda 8. marec Nike Kovač, ki ima podobno vlogo borke za nizke udarce proti Janezu Janši, SDS in desnici.
Za Avdića je znano, da je šel pri ravnatelju, ki je pozneje storil samomor, čez vse meje. Hčerka, ki je ostala brez očeta, je to opisala v knjigi. Njegovo “delo” je obsodilo častno razsodišče društva novinarjev. Kako nizko pa gre pri opozicijskih politikih za svoje gospodarje, pokaže ta posnetek:
Ni pa nobenih podatkov, da bi Avdič sam del velikanskih poslovnih presežkov, ki jih ustvarja, podarjal v dobrodelne namene, ki jih pomaga zbirati od veliko manj premožnih državljanov. Je pa znano, da je za državni Siol.net, kjer je Golob tudi nastavil svoje kadre, skoraj napad na BiH, če kdo kaj vpraša.
Denimo, zakaj je državni DARS, ki mu denar dajemo za avtoceste, podarjal denar zasebni fundanciji Martina Odlazka in zdaj ne smemo izvedeti, komu je od tam šel. Kdo je dobil državni denar? Darsov. Kot se ni smelo vedeti, kdo dobi državne privilegije. In koliko.
Manj znano pa je, da gre v primerih privilegiranih pokojninskih dodatkov Vilfanom in podobnim celo za socialne korektive. To je odločilo upravno sodišče, ko je presodilo, da moramo privilegij plačevati tudi tistim, ki še ne izpolnjujejo splošnih pogojev za upokojitev. Ni šlo za sina Radka Poliča.
Nenavadna sodba, da je zakon še premalo velikodušen in da je treba astronomske državne dodatke deliti tudi takšnim, ki ne izpolnjujejo običajnih pogojev za upokojitev, je bila takšna:
V nekem smislu je sodba logična. Če dobi najvišji dodatek v državi Arnož Polič, si ga zasluži vsak član elitnih družin. Pa, če izpolnjuje zakonske pogoje ali ne. Pogoji so fasada za javnost, ki mora plačati. V sodbi je prikrito, kdo je s tožbo poskušal dobiti privilegij. No, socialno varnost, kot je to razumelo sodišče. Sojenja so pri nas po ustavi javna, kar pomeni, da nimate pravice vedeti niti tega, kdo toži.
Imate pa pravico plačati. Sodnike in to privilegirano elito, ki s tem dobi vaš denar. Iz državnega proračuna.
Podobno kot sodišče je tudi vlada pred referendumom prikrivala imena 17 kulturnikov, ki bi jim takoj podeliti astronomske kulturniške privilegije, če ljudje novega zakona na referendumu ne bi zavrnili, ki so zahtevo vložili po starem zakonu, izpolnjujejo pa pogoje po novem.
Po starem zakonu si vlade zadnja desetletja niso upale deliti tako velikodušno kot nekoč Drnovškove, ko je bilo razdeljenih več kot dvesto privilegijev. So pa jih z leve več kot sto razdelili z dodatnim Vilfanovim zakonom. In podobne bi bile posledice zakona Aste Vrečko. Če ne bi padel.
Mogoče je sicer ugibati, kdo je tožil za “socialni” privilegij. Bloudkovo nagrado za padalstvo je leta 1984 dobila Padalska ekipa ALC (Dušan Intihar, Darko Svetina, Roman Božič, Benjamin Šmid, Branko Mirt). Tisto leto je Bloudkovo nagrado dobil tudi Janez Kocijančič. Prihodnje leto pa, denimo, Janez Zemljarič. Oba komunistična funkcionarja sta že pokojna in dodatka k pokojnini po Vilfanu ne moreta več dobiti.
Med prejemniki dodatkov k pokojninam po Vilfanu pa najdemo Romana Božiča (19.725 evrov je dobil dodatka leta 2024 za ekipno osvojeno srebrno medaljo na svetovnem prvenstvu v času Jugoslavije), Branka Mirta (16.984 evrov letu 2024 za vrhunske dosežke v padalstvu). Spor bi torej lahko sprožil Dušan Intihar, Darko Svetina ali Benjamin Šmid, ki jih še ni med prejemniki. Ali pa še kdo, katerega ime je med Bloudkovimi nagrajenci iz časa komunistične Jugoslavije še bolj skrito.
Le ugibamo lahko, ker sodstvo prikriva. Varujejo zasebnost oblasti in tistih, ki dobivajo darila vladarjev. Iz vaših žepov. Dobrodelno.
Kdo vse dobi to “socialno pomoč” pa nam pokaže primer Rajmonda Debevca, ki je ob tem, da je bil zaposlen kot oficir naše vojske, vodil tudi podjetje. Erar njegovo vlogo pokaže tako:
Kot zastopnik je bil izbrisan mesec dni pred tem, ko je dobil Vilfanov dodatek k pokojnini. Direktorsko pooblastilo mu je prenehalo 4. 7. 2022, odločbo, da dobi Vilfanov dodatek, pa so mu na vladi izdali 22. 8. 2022. Kot direktor se je umaknil, ker je dobil “socialni korektiv” države.
Vilfanove vrste.
Javno dostopni podatki o poslih njegovega podjetja zadnja leta so takšni:
Povprečna bruto plača v podjetju je nižja od neto dodatka, ki ga dobi po Vilfanu. Ne gre pa mu slabo tudi, ko gre za nepremičnine, z meščanskim stanovanjem v Ljubljani se je javno pohvalil na televiziji.
Primer Debevc, če nič drugega, pokaže, zakaj je prav, da šport in privilegiji za športnike v tej vladi sodijo pod ministrstvo za gospodarstvo Matjaža Hana. Ker gre, kot pri kulturnikih, za velik biznis, v katerem država denar deli bogatim. Jemlje pa za to revnim. Podjetništvo v slogu naše oblasti.
Spiritualno.
Tudi Peter Vilfan je spreten podjetnik, kot poslanec je imel celo posebno dovoljenje za dodatno zasebno delo, in tudi, ko gre za nepremičnine, nikakor ni revež, uradno je sicer lastnica žena, vredna pa je nepremičnina pol milijona, zaradi česar pač nujno potrebuje socialni transfer, ki si ga je sam pomagal uzakoniti. Saj veste, ni zastonj to vzdrževati. Kje živi, je bilo ob kandidaturi za poslanca PS Zorana Jankovića objavljeno tako:
Da ima na tem naslovu soproga nepremičnino, s katero ga lahko preživlja pred socialnimi transferji, če bi mu to kdo odvzel, ima pa tudi nekaj hipotek, kaže ta izpis:
Glede vrednosti, kar je med politiki najbolj pomembno, pa nam država pokaže to:
Težko je, če si premožen. Pa zato vlada pomaga kulturni in športni eliti, ki vrne usluge pred volitvami. Kot ves čas že vračata Avdić ali Svetlana Makarovič.
In temu se politiki na oblasti nikakor ne nameravajo odreči in to tudi, če bo še sto referendumov, smo izvedeli ta teden, ko so zavrnili že možnost ukinjanja dodatkov elitam, kakršnih ne pozna čisto nobena zahodna država v EU.
Če ste prebrali, kaj pišem, veste zakaj ne.
