26.7 C
Ljubljana
torek, 27 julija, 2021

(VIDEO) Vitomir Gros: Slovenska nacionalna sramota je, da kot edini narod na svetu še obeležujemo pakt komunistov in nacistov

Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)

“Da Slovenska obrtniška stranka ni bila članica Demosa, je imela največje zasluge Spomenka Hribar, ki je temu ostro nasprotovala do zadnjega,” je spomnil Vitomir Gros. Zakaj? Predvsem zato, da Demos ne bi zmagal. Brez Obrtniške stranke, po Grosovih besedah, Demos namreč ne bi mogel zmagati. To, da so jih izločevali iz Demosa, je bilo po nalogu Komunistične partije Slovenije, vendar pa niso računali na to, da bodo z Demosom sklenili koalicijo. “Oni so želeli prevarati nas, mi pa smo njih temeljito,” je v oddaji Pogovori z osamosvojitelji obujal spomine Gros in spomnil tudi na to, kako so se nekateri, ki danes veljajo za osamosvojitelje, do zadnjega branili samostojne Slovenije, do zadnjega so se branili prekinitve komunistične miselnosti. Šele ko so bili postavljeni ob zid, so nekako pristali.

Proti koncu osemdesetih let je Vitomir Gros postal predsednik obrtnega združenja v Kranju. “Takrat smo uspeli doseči na Ustavnem sodišču, da je združevanje zbornice – tako obrtne, kot tudi katere koli druge – stvar prostovoljnosti, ne pa prisile, kot je bilo do takrat v veljavi v Jugoslaviji,” je pripovedoval o svojih dosežkih še iz časov pred osamosvojitvijo Slovenije. Zanimivo je, da so imeli nato večji dobiček iz članarin, kot pa prej, v prisilni zvezi obrtnih združenj Slovenije. Gros je še izpostavil, da je bil problem Jugoslavije v tem, da je gospodarsko propadla, ob tem pa je pritiskala na tiste, ki so bili še edini sposobni plačevati davke in prispevke – to so bili pa v glavnem samo še kmetje in obrtniki. Iz tega razloga se je začelo tudi na veliko odpuščati, v to so bili namreč prisiljeni, in sčasoma je to Jugoslavijo pokopalo. Velika industrija ni več plačevala prispevkov, poleg tega niso plačevali niti računov za elektriko, komunalo in tako naprej. Ko je Gros postal župan v Kranju, je ugotovil, da večina velikih podjetij družbeni skupnosti ni plačevala prav ničesar. “In seveda je bil potem velik revolt, ko smo to začeli urejati, ker so bili pač navajeni nič plačati,” je pojasnil. Tudi to je je bil eden izmed razlogov, da je prišlo do pobude za ustanovitev obrtniške stranke. obrtniki in mali podjetniki so namreč ugotovili, da brez politične moči ne bodo mogli ničesar doseči. Decembra 1998 so tako v Kranju ustanovili Slovensko obrtniško stranko, ki je bila prva stranka, ki se je po vojni registrirala kot stranka. Komunizem se je tako izpel, ni mogel več finančno obvladovati situacije – to je bilo po Grosovem mnenju bistvo razpada jugo-komunizma.

Gros sicer izhaja iz relativno pomembne gospodarske družine. Ko sta se njegova dedek in babica poročila, je njuno premoženje postalo velika družinska aglomeracija, ki pa je bila seveda po drugi svetovni vojni do konca nacionalizirana. Tako so se tudi do njih, otrok, obnašali oblastniki, da so jih smatrali za kapitaliste ter za režimu škodljive ljudi. “Jaz mislim, da je to slovenska nacionalna in državna sramota, da mi kot edini narod na svetu 76 let po vojni še vedno praznujemo pakt komunistov in nacistov, kateremu so se kasneje pridružili tudi fašisti in japonski nacionalisti. Ta pakt je trajal do srede vojne, torej dve leti so komunisti paktirali z nacisti in fašisti. In da mi to še vedno praznujemo, je nepojemljivo,” je Gros odgovoril na vprašanje voditelja oddaje Aleksandra Ranta, kaj si misli o tem, da se pri nas še vedno praznuje 27. april. Slovenski narod je očitno še vedno, preko nekega stockholmskega sindroma miselno tako poškodovan, da še vedno simpatizira s svojimi tlačitelji – s komunisti, ki so paktirali z nacisti. Je pa Gros prepričan, da je slovenski narod sedaj že tako zrel, da ne bo več dopustil nekih groženj z nacionalizacijo, kot je to v zadnjem času pogosto slišati s strani stranke Levica. Se pa je vseeno za bati, da bi nasilje levičarjev pripeljalo do kakšnih hujših ekscesov, v končni fazi celo do državljanske vojne. “Jaz upam da se to ne bo zgodilo, predvsem zato, ker sem pristaš sprave med Slovenci, ampak na temelju resnice in spoznanja in pa seveda tudi priznanja ter potem odpuščanja grehov,” je dejal Gros.

Smo v nekem čudnem tranzicijskem stanju, ki čuva vse pridobitve tistih, ki so kradli
Kaj je Grosovo stranko gnalo v Demos, je zanimalo voditelja oddaje. Obrtniki in kmetje so že po naravi stvari neke vrste svobodnjaki, je pojasnil Gros. Oni svobodno ustvarjajo, kolikor jim pač družba omogoča in ugotovili so, da jim prejšnja komunistična družba ni omogočala, ampak je njihovim prednikom vse pobrala, njim pa grozila. Zaradi teh pritiskov so šli v politiko: “Šli smo v politiko, zavedajoč se, da samo svobodna družba, demokratična družba omogoča vsakomur njegov razvoj.” Gros je še opozoril, da Demos ni bil enotna koalicija, pač pa je zmagala koalicija Demosa z obrtniško stranko. Gros je spomnil tudi na zloglasni zakon, ki so ga komunisti sprejeli, in sicer o varovanju osebnih podatkov. To so storili z namenom, da skrijejo vsa svoja nečedna ravnanja, ki so jih delali v preteklosti. Njihova stranka je temu nasprotovala, predlagali so, da bi Demos zakon po skupščinski proceduri odpravil, vendar pa za to v Demosu niso dobili dovolj podpore. Vsi so na zakon gledali kot na nek demokratični dosežek, pa čeprav po meri prejšnje komunistične oblasti. “Zato je danes v Sloveniji, kot edini državi na svetu, zemljiška knjiga skrita,” je izpostavil in dodal, da smo v nekem čudnem tranzicijskem stanju, ki čuva vse pridobitve tistih, ki so kradli.

Foto: Nova24TV

Po vojnem pravu je popolnoma jasno, da je Kučan vojni zločinec in narodni izdajalec
Ko so ugotovili, da so zmagali na volitvah, je vodstvo obrtniške stranke na sestanku med prvomajskimi prazniki leta 1990 ugotovilo, da bi Slovenija morala razglasiti svojo samostojnost 15. maja. Takrat je namreč potekel mandat zveznim poslancem oziroma delegatom. Pripravili so deklaracijo o suverenosti Republike Slovenije, Demosu so predlagali, da bi 14. maja zvečer sklicali sejo skupščine, pet minut pred polnočjo sprejeli to deklaracijo, da ne bi izvolili novih poslancev za zvezno skupščino in 15. maja bi bila Slovenija de facto samostojna država. Po Grosovih besedah je ta njihov predlog dr. France Bučar skril v predal, predlog pa je podprl le Ivan Oman. Da bi deklaracijo spravili v proceduro, so tako uporabili neke obvode, mimo Bučarja. Kot stranka so deklaracijo predložili vladi, vlada jo je sprejela in poslala nazaj v parlament – spet Bučarju – ki se je ponovno izmotaval. 2. julija je bil ravno sestanku kluba Demos in tako so na tem sestanku predlagali, da bi Demos deklaracijo soglasno podprl in sprejel. Na temu klubu poslancev je predsednik Bučar ostro nasprotoval in celo izjavil, da se bo to zgodilo le brez njega ter nato zapustil sestanek. Zatem je Liberalni stranki, pa delu Socialdemokratske, Pučnikove stranke, delu Ljudske stranke in delu Zelenih uspelo prepričati ostale, da se bo to deklaracijo podprlo – in čez eno uro je bilo vse skupaj že v parlamentu oziroma na skupščini. Ko je Bučar ugotovil, da gre zares, pa je napisal govor. “To epizodo sem opisal zato, da bi gledalci razumeli vso perfidnost tistega dogajanja. Do zadnjega so se branili samostojne Slovenije, do zadnjega so se branili prekinitve komunistične miselnosti pri nas. Šele ko so bili postavljeni ob zid, so nekako pristali,” je povedal Vitomir Gros in še pojasnil, da so morali tudi Milana Kučana na večernonočnih razgovorih o plebiscitu in samostojnosti pritisniti ob zid. Prisiliti pa ga je bilo tudi treba, da je izdal listino, da se mora prenehati z razoroževanjem Teritorialne obrambe, takrat je bil namreč vrhovni komandant slovenske vojske. “In je pravzaprav s tega vidika in po vojnem pravu popolnoma jasno, da je vojni zločinec in narodni izdajalec. Tega na žalost naša uradna zgodovina noče poznati, naši organi pregona tega nočejo raziskati, čeprav bi morali,” je še opozoril.

Zadnje novice

Sorodne vsebine