Ena od večjih laži mlečnozobih levičarjev (in tudi tistih starejših) je, da v nekdanji socialistični Jugoslaviji ji bilo revščine.
Seveda imajo taki in drugačni nostalgiki pravico do svojega mišljenja, malo starejši pa pravico na lastne spomine, toda dejstva so povsem nasprotna. Trditve, da je komunizem prinesel blaginjo, da ni bilo lačnih, da so vsi imeli delo in so si lahko privoščili poletne počitnice, da ni bilo brezposelnih in da ni bilo lačnih, ni samo velika manipulacija ali luknja v kolektivnem spominu, ampak ena največjih laži o nekdanji državi.
Pri širjenju tega mita je eden najglasnejših Grega Cigler, mestni svetnik Levice, ki se je na članek v Demokraciji (TUKAJ), ki z dejstvi dokazuje, da komunisti niso ustvarili ničesar, ampak so po 2. svetovni vojni pokradli podjetnike, odzval: »Seveda trdim. Vsak, ki je pri zgodovini v osnovni šoli vsaj malo poslušal, bi trdil enako. Porušeno državo, ki so jo okupatorji in domači izdajalci uničili praktično do tal, so na noge spravili komunisti. Ne govorim samo o infrastrukturi, temveč tudi o ekonomiji.«
No, o »blaginji«, ki so jo prinesli komunisti, pričajo redki dokumentarni filmi. Redki zato, ker nekateri zaradi represije državnega aparata za časa Jugoslavije nikoli niso ugledali luč belega dneva. Partija zagotovo ni bila navdušena nad »imperialistično in kapitalistično antipropagando«.
TUKAJ si lahko ogledate film Krste Papića, ki ga je posnel na železniški postaji v Vinkovcih. V kamero je ujel tudi trenutek, ko ga je napadel uslužbenec postaje, češ kaj snema.
Ohranila sta se tudi dva dokumentarna filma iz let 1968 in 1971m ki jih je v Novem Sadu posnel Želimir Žitnik (TUKAJ in TUKAJ).
