Piše: Sara Rančigaj (Nova24tv)
Mineva 31 let odkar je na prvih demokratičnih parlamentarnih volitvah po drugi svetovni vojni v Sloveniji zmagala pomladna opcija in je Demos porazil partijo. Volitve so pomenile velikansko prelomnico, saj je bil to začetek konca socialistične diktature in začetek prehajanja Slovenije v liberalen zahodni svet, kjer ljudje voditelje volijo na svobodnih volitvah. Večino je v dveh domovih skupščine dobila desna koalicija novih strank, DEMOS. Vlado je prevzel Lojze Peterle, takratni vodja krščanskih demokratov. Zveza komunistov s sateliti, ki je tri desetletja vladala brez volitev je bila poražena, čeprav je obvladovala večino družbenih medijev in podsistemov. Na volitvah predsedstva republike pa so volivci več zaupanja namenili levici. Za predsednika predsedstva so izbrali Milana Kučana, pred tem voditelja Zveze komunistov Slovenije. V drugem krogu je z 58,6 odstotka glasov prehitel voditelja Demosa, dr. Jožeta Pučnika, ki ga je volilo 41,4 odstotka volivcev.
8. april zavzema prav posebno mesto v zgodovini osamosvajanja Slovenije. Na cvetno nedeljo leta 1990 so namreč prvič po II. svetovni vojni pri nas potekale demokratične svobodne in večstrankarske volitve. Takratne razmere so bile naelektrene, saj je bila prihodnost še zmeraj velika neznanka. “Strah je bil seveda prisoten, ljudje so na svoji koži, tisti precej bolj svobodomiselni, večkrat začutili, kako kruto se zna oblast maščevati nad tistimi, ki ne tulijo v isti rog,” je pojasnil predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca. Meni, da so vsi procesi, ki so takrat v Evropi zacveteli v želji po svobodi in po gospodarskem razvoju, primerljivi z našimi – občutek o demokratizaciji je med ljudmi prevladal.
Po 45-tih letih enopartijskega sistema so Slovenci svoj glas lahko oddali tudi tistim kandidatom, ki jih ni odobrilo partijsko vodstvo. Lastno usodo je bilo potrebno vzeti v svoje roke, poti nazaj pa ni bilo več. A začetna izhodišča niso bila enaka za pomladne stranke in etablirane družbene politizacije prejšnjega sistema. Tudi medijski prostor volitvam ni bil ravno naklonjen, saj osrednji mediji o volilni kampanji niso kaj veliko poročali, predvsem v okviru pomladnih strank. “Te stranke niso imele enake obravnave medijih, dejstvo pa je, da je bil pritisk javnosti takrat močan in si mediji niso upali ignorirati dogajanja na tisti strani, ki je bila povšeči oblasti,” je še pojasnil Kovšca.
Volitve leta 1990 niso bile poštene, so prepričani Kovšca, takratni poslanec Demosa Anton Tomažič, prvi predsednik vlade Lojze Peterle in poslanec SDS Branko Grims. V Jugoslovanskem sistemu, kljub demokratičnim nastavkom za političnim življenjem, o čem takem ni bilo mogoče niti sanjati. Zato so si dotedanje družbeno-politične organizacije preko volilne zakonodaje zagotovile določeno prednost, kar je še posebno veljalo za kandidiranje v zbor združenega dela, bila pa je tudi zmeda z neveljavnimi volilnimi lističi ter pomanjkljiv nadzor na nekaterih voliščih. Vse to pa ljudi od volitev ni odvrnilo, posledice tega čutimo še dandanes.
Slovenci so se z razliko od danes na volitve množično odzvali
Grims meni, da se je po osamosvojitvi zagotovo na bolje spremenilo veliko stvari. “Danes živimo dobro, Slovenija je bogata država, je članica Evropske unije, je varna država članica zveze Nato – vsi tisti prvi cilji so bili uresničeni,” je pojasnil. Takrat se je 83,5 odstotkov volivcev odpravilo na volišča, po mnenju Tomažiča pa je po Sloveniji takrat kar vrelo. “Dovolj jim je bilo 45 let in že samo zaradi tega so šli na volitve in je bilo vzdušje čudovito,” je dejal. Prve strankarske volitve so bile odraz skoraj kolektivne volje slovenskega naroda, saj je bilo jasno, da v enopartijskem sistemu prihodnosti ni. Volitve so potekale v več delih saj so izbirali delegate družbeno-političnega zbora in zbora občin, štiri dni kasneje pa še delegate zbora združenega dela. Zmaga je s 54,8 odstotka pripadla Demosu, ki je dobil večino v družbenopolitičnemu zboru, kakor tudi v zboru občin, ne pa tudi v zboru združenega dela.
“Žal so nekatere pomladne sile, ki so se vmes tudi same razpustile svoj program izvajale kratek čas in pomladne stranke so vodile vrste slovenske vlade v približno 20 odstotkih demokratičnega časa in zato slovenska demokratična tranzicija ni zaključena,” je prepričan Peterle. Predsednik države Borut Pahor pa je prepričan, da brez teh volitev tudi ne bi imeli svoje države, saj smo se Slovenci takrat narodno in politično poenotili. Po mnenju Grimsa pa je takrat šlo le za narodno enotnost, medtem ko politika nikoli ni bila enotna.
Peterle je v oddaji Tema dneva pojasnil, da je nekoč edina stranka Zveza komunistov Slovenije imela veliko premoč. “Mi smo začeli teči na sto metrov na nuli, oni pa so imeli že 50 metrov za sabo,” je pojasnil takratno kampanjo Demosa in premoč naslednikov komunistov. Za volitve v zbor združenega dela njihovi kandidati niso smeli imeti oznak strankarske pripadnosti. Tudi iz tega razloga so imeli nasledniki komunistov premoč, a so kljub tej neenakosti in ob medijski, finančni in institucionalni prednosti stare politike, prišli s projektom, ki je prepričal večino slovenskih državljank in državljanov. “Prvič po II. svetovni vojni smo lahko lahko vsaj približno demokratično volili, ampak prvič so tudi nastopale stranke s projektom samostojne in demokratične države in so v tem poskusu tudi zmagale.”
Leta 1990 so se uresničile več kot sto let stare sanje, želje in pričakovanja
V nadaljevanju Peterle obrazloži, da so bile uresničene sanje, pričakovanja in želje Slovencev po sto letih, saj se je Slovenija osamosvojila in je zavladal večstrankarski demokratični sistem. “Ljudje so volili za slovensko državo, ta zmaga pa je pomenila, da je lahko Demos prevzel zakonodajno in izvršilno oblast,” je pojasnil in dodal, da bi brez tega ostali le pri sanjah, saj za to ne bi bil dovolj le plebiscit, temveč je bilo potrebno zadevo speljati in je za to bilo potrebno imeti izvršilno oblast.
Projekt koalicije Demos vidi kot kompleksen projekt, saj ga ni bilo tako lahko sestaviti, kot je to izgledalo v javnosti. “Ko smo podpisali pogodbo o skupnem sodelovanju je bil takrat možen in potreben skupen nastop, pogum, znanje in vrsta političnih pogojev, da smo projekt lahko izpeljali,” je v nadaljevanju pojasnil Peterle. Nestabilnost znotraj Demosa pa je kasneje nastala, ker so se začele pojavljati ideje o moči oziroma, kdo bi moral biti prvi. “Nekateri so takrat težko vzeli na znanje, da smo takrat zmagali krščanski demokrati.” Po zmagi je s strani SDZ prišlo tudi do ideje za sam razpust Demosa, kar se je potem tudi zgodilo in je bilo v škodo celotnega pomladnega projekta.
Kot je pojasnil v nadaljevanju, pa je v nasprotju s parlamentarnimi volitvami, na predsedniških volitvah delovala prednost stare politike, vključno s Kučanom, ki je bil prvo ime televizijskega ekrana z vso medijsko podporo. “V tej borbi Kučana proti Pučniku se je pokazala borba petdesetih let politične prevlade. Pučnik pri vsej svoji jasnosti in odločnosti, lojalnosti in projektnosti ni imel za seboj aparata, ki bi ga lahko tako uveljavljal, kot so ga sistemi in podsistemi stare partije,” je obrazložil. Ne glede na to, da je Pučnik sedem let preživel v samici in da je moral v Nemčijo, ker mu tukaj niso hoteli izdati diplome, so ga stare politične sile predstavljale kot tujca. Prav tako so grozili ljudem, da ne bo pokojnin, če bodo volili Pučnika, Peterleta ali kogarkoli iz Demosa. “Skratka stara partija se je predstavljala kot varuh doseženega, ne samo pridobitev revolucije, temveč tudi pridobljenega blagostanja,” je še bil kritičen.
Slovenska tranzicija še ni končana, saj je pomladna linija vladala premalo časa
Peterletu se po dogajanju v zadnjih trideset letih zdi izjemno zanimivo, da je večino časa na oblasti leva opcija. Povedal je, da so se delitve znotraj strank pričele že v samem začetku, najprej znotraj SDZ in Zelenih, zaradi česar so kasneje razpadli in izginili iz političnega prizorišča. “Demos po razpadu ni našel dovolj volje, da bi se programsko zedinil, kako peljati zadeve naprej, začenši z vprašanjem privatizacije,” je pojasnil. Kasneje pa je padel še osnovni model Demosa, za katerega nekateri pravijo, da je bil zelo idealističen, a je bil projekt izjemno dober, saj je združeval stranke na levi in na desni strani. “Razmišljanje o ustanovitvi Demosa dve danes pa je nerealistično,” je še dodal. Prepričan je, da naša demokratična tranzicija še ni zaključena, saj je pomladna linija vladala le 20 odstotkov časa samostojne Slovenije.
