Piše: A.S.
Vid Mlakar je v Švici živeč Slovenec in molekularni biolog na Medicinski fakulteti Univerze v Ženevi. Na svojem Twitter profilu redno komentira družbenopolitična dogajanja v Sloveniji, ki jih obenem primerja s stanjem v Švici. Z njim smo se pogovarjali o razlikah med Švico in Slovenijo, spopadanju trenutne slovenske vlade z epidemijo in o drugih zanimivih vprašanjih.
Velikokrat lahko slišimo, da bi bila Slovenija lahko druga Švica. Kakšne so po vaših ocenah ključne družbenopolitične razlike med dvema državama?
Ključna družbeno politična razlika med Slovenijo in Švico je v tem, da je Švica država, ki maksimizira avtonomnost posameznika, kar za Slovenijo ne bi mogel trditi. Najbolj očitni načini take prakse vsestranskega opomočenja prebivalcev Švice so: izbira lastne zasebne zdravstvene zavarovalnice, možnost prejema bruto plače in lastnega plačevanja že tako nizkih davkov na dohodek, ki jo mnogi Švicarji izkoristijo, osebno lastništvo velikega deleža pokojninskih prihrankov (2 in 3 steber), minimizacija direktnega vpletanja države v gospodarsko življenje Švice saj država tako rekoč ne pozna naložb v podjetjih. Ter nenazadnje izjemno močno delegiranje državnih pristojnosti na lokalno raven. V Švici vlada filozofija, da lokalne oblasti najbolje vedo kaj njihovo okolje dejansko potrebuje. Vsak referendumski dan se tako sestoji iz vprašanj zveznega, kantonalnega in četrtnega nivoja. Za primer pa naj navedem, da sem zvezni vladi odvedel sedmino celotnega plačanega davka. Vse ostalo je dobil kanton pri čemer se je kar lep del ohranil v naši četrtni skupnosti. S vsemi temi ukrepi ima vsak prebivalec Švice občutek, da lahko v okviru svojih financ maksimalno vpliva na tok denarja v skupnosti.
Švicarji so v preteklosti na referendumu glasovali za prepoved gradnje minaretov na mošejah. Kako bi vi ocenili trenutno stanje z množičnimi migracijami v Švici?
Švica je ena izmed najbolj odprtih držav v Evropi saj tujci v Švici predstavljajo že okoli 25% celotnega prebivalstva. Švicarji so ponosni na to, da so ciljna država saj to potrjuje pravilnost zgoraj opisanega modela življenja – maksimalna avtonomija posameznika. Hkrati pa so Švicarji tudi ena najbolj selektivnih držav pri sprejemanju tujcev. Ohranjanje zgoraj opisanega modela namreč zahteva ljudi, ki takšno avtonomijo v svojem življenju tudi iščejo. Torej ljudi, ki se bodo najbolje počutili, ko lahko skrbijo sami zase brez vpletanja države. Švicarji se zavedajo da ima vsak posameznik omejeno sposobnost spreminjanja. Zato so migrante za prihod v Švico iskali v kulturno podobnih okoljih, kar se kaže v tem, da so največje migracijske skupine: Nemci, Francozi, Italijani in ljudje iz republik bivše Jugoslavije. Ti ljudje se povečini popolnoma integrirajo najkasneje v 10 letih medtem ko druga generacija v mnogih primerih povsem pozabi na državo svojega izvora.
Po drugi strani pa je zahteva po avtonomiji posameznika dokaj stroga strategija selekcije prišlekov, ki nimajo resnega namena z integracijo. Tako je recimo brezposelnost ali prejemanje socialne podpore lahko vzrok za ne-podaljšanje začasnega dovoljenja za bivanje. Švica novim prišlekom tudi ne bo ponudila nikakršnih socialnih podpor, kar hitro izloči ljudi, ki nimajo »resnih namenov«. Zaradi visokih stroškov življenja ta selekcija deluje zelo naravno saj se ljudem, ki niso sposobni avtonomnega delovanja, v taki državi preprosto ne splača vztrajati.
Kar se tiče množičnih migracij iz bližnjega vzhoda je Švica sprejela zelo omejeno število teh migrantov. Po drugi strani pa kaže izjemno simpatijo in velikodušno odprtost do Ukrajincev, kjer je odziv Švicarjev tako pri zasebnih donacijah kot tudi odprtju svojih domov resnično izjemen.
Kako učinkovito se je po vaši oceni z epidemijo koronavirusa spopadla trenutna vlada Janeza Janše?
Gledajoč na kazalnike, ki se uporabljajo za uspešnost spopada s korona krizo vidimo, da je vlada dejansko odigrala odlično partijo z relativno slabimi kartami. Že v začetku je bilo dokaj hitro jasno, da bo korona kriza prefinjen akrobatski akt med ohranjanjem življenj, zdravstvenega sistema in gospodarstva.
Na področju ohranjanja življenj je bilo narejeno veliko delo. Glede na to, da je Slovenski državni zdravstveni sistem nagnjen k opotekanju od ene do druge krize že v povsem normalnih pogojih Slovenija ni zabeležila povečane smrtnosti zaradi korone. Švica je v tem smislu imela lažje delo saj so večje kapacitete in neprimerno boljša organiziranost zdravstvenega sistema omogočile manjša nihanja v ukrepih vlade.
Kako pa ocenjujete spopad z epidemijo na področju gospodarstva?
Gospodarski kazalci v letu 2021 so izjemni, obeti za 2022 in 2023 pa ponovno odlični. To je nedvomno posledica dejstva, da se je s paketi pomoči in zmanjševanjem birokratskih ovir ohranilo gospodarski kondicijo. Države kot je Avstrija smo v letu 2021 prehiteli tudi za 10% v rasti BDP. Tu so še zelo nizka brezposelnost, rast plač in hitro dvigovanje Slovenije na lestvicah gospodarske svobode, ki pričajo o tem koliko potenciala obstaja v Sloveniji in kako ta potencial prisotnost države duši. To so dosežki na katere ste lahko v Sloveniji upravičeno ponosni.
V tem smislu je korona kriza tudi učinkovito opravila z mitom o znanstvenosti levega in neznanstvenosti desnega političnega pola. Mnogokrat je bilo resnično težko gledati nasprotovanje (da ne rečem kar odkritega nagajanja) strank KUL na znanosti temelječim ukrepom, ki jih je predlagala vladna delovna skupina in poznejše sprenevedanje, da tega niso počeli. Zelo težko je bilo tudi zaslediti pozivanje k cepljenju s strani levih političnih strank. Mnogokrat so prav te stranke pozabile na javno zdravstvo, ki so ga pred korono vedno tako rade poudarjale. Proti vsem pričakovanjem in politično zelo oportuno, so postali goreči zagovorniki individualne svobode. Pozabile so pa, da je ravno boj proti nalezljivim boleznim osnovi temelj javnega zdravstva, pri katerem žal brez določene mere kolektivizma ne gre.
Vlada v Švici se tudi ni spopadala z izkoriščanjem zdravstvene krize za njeno rušenje temveč so vse veje oblasti, koalicija in opozicija tvorno sodelovale in kazale razumevanje za sprejete ukrepe, ki niso bili dosti drugačni od tistih v Sloveniji. Mnogokrat pa celo mnogo bolj strogi. Za primer naj vam navedem, da je zagrožena kazen za kršenje karantene v Švici 10.000 CHF, ki je Švicarsko sodstvo ne bi imelo noben zadržek tudi udejanjiti.
V Sloveniji opažamo trend, ki je žal vse bolj prisoten na Zahodu, da se na tradicionalne krščanske praznike, kot sta na primer božič ali velika noč »po novem« vošči samo vesele praznike. Kako je s tem v Švici?
Švica je zelo pestra država, ki je sestavljena iz štirih različnih jezikovnih skupnosti, in z izjemno pestro zgodovino, katera vključuje tudi verske konflikte. Imam občutek, da Švicarji iz zgodovinskih in osebnostnih razlogov obravnavajo vero (kot tudi večino ostalih tem) zelo diskretno. Izogibajo se dajati vtis, da svoja prepričanja vsiljujejo drugim. Tak način obnašanja je tukaj norma, ki je ne gre enačiti s tem kaj dejansko čuti povprečni Švicar glede krščanstva. Prepričan sem, da so osnovne krščanske vrednote še vedno prevladujoč temelj. Mogoče njihova samoumevnost, daje vtis, da jih pozabljamo, vendar če le malo pokukamo v ozadje vidimo da so še vedno močno prisotne.
Za Ženevo lahko trdim da so izjemno ponosni na svojega krščanskega reformatorja Calvina, ki velja za enega od očetov sodobne Ženeve. Tudi ne gre spregledati dejstva, da imamo v kantonu Ženeva več krščanskih praznikov kot sekularnih (5 od 9). In nenazadnje, čeprav je Švica vojaško nevtralna država je za Vatikan narejena izjema, služenje v Švicarski gardi je velika čast. In še polno je takšnih podobnih tradicij, ki jasno izpričujejo odnos Švicarjev do svoje preteklosti in kulture.
