Piše: Metod Berlec
Z odvetnikom, nekdanjim direktorjem Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA) in predsednikom odbora za obrambo pri Strokovnem svetu SDS Janezom Stuškom smo govorili o odvetništvu, tožilstvu, sodstvu, kriminalu, varnostnih grožnjah, obrambi in mednarodnem dogajanju. Na podlagi tega je nastal dolg pogovor. V tiskani Demokraciji smo ga objavili v treh nadaljevanjih.
Janez Stušek se je rodil leta 1978. Je diplomant Fakultete za varnostne vede in Pravne fakultete, ki sodita pod okrilje Univerze v Mariboru. V odvetniški praksi se ukvarja s pravom informacijskih tehnologij in korporacijskim pravom. V prejšnji Janševi vladi je bil direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA). Je predsednik odbora za obrambo pri Strokovnem svetu SDS.
Gospod Stušek, glede na to, da ste odvetnik, bi vas najprej vprašali, kako je biti odvetnik v Republiki Sloveniji?
Odvetniški poklic je kot vsak drug – ima svoje prednosti in izzive. Načeloma je ta poklic lep, a v Sloveniji vse bolj razvrednoten, vsekakor pa poln stresa, še posebej če želiš biti dober oz. se predati svojim strankam. Kot rečeno, po eni strani gre za zelo lep poklic, saj omogoča pomoč ljudem pri reševanju pravnih težav. Pogosto se v javnosti ustvarja vtis, da odvetniki samo zastopajo ljudi v kazenskih postopkih, vendar tisti, ki so se že srečali s sodnimi postopki, vedo, da je resničnost precej drugačna.
Kljub lepoti poklica pa odvetništvo v Sloveniji do neke mere izgublja vrednost. Starejši kolegi pogosto opozarjajo na ta trend, prav tako tudi Odvetniška zbornica Slovenije. V Sloveniji imamo velike odvetniške pisarne, ki uspešno poslujejo, a na drugi strani številni manjši odvetniki komaj shajajo iz meseca v mesec. Zato ne moremo dati enoznačne ocene o stanju odvetništva – slika je precej raznolika.
Ena večjih težav, ki jo vidim, je zmanjšanje pravne predvidljivosti. V zadnjih letih je v Sloveniji ta postala precej nejasna, kar povzroča negotovost pri delu odvetnikov in njihovih strank. Razlogov za to je verjetno več, vendar menim, da gre za pomemben problem, ki bi ga morali resno obravnavati.
Moja osebna izkušnja z odvetništvom je sicer pozitivna, a stanje v panogi nasploh ni idealno. Zato je pomembno, da se o teh vprašanjih odkrito pogovarjamo in iščemo rešitve za ohranitev vrednosti in povečevanje ugleda tega poklica.
To sprašujemo zato, ker smo na spletnem portalu preiskovalno.si zasledili zapis, da so največji prejemniki javnega denarja najbogatejše in največje pravne pisarne v Sloveniji, ki so z leti postale tudi hišni pravniki družb v neposredni ali posredni državni lasti. »Večinoma gre za odvetnike, ki so že desetletja pri državnem koritu, nekateri pa so si tam izborili prostor pod aktualno vlado.« Domnevam, da vi niste med njimi.
Najprej naj neposredno odgovorim na vaše vprašanje. Naša odvetniška pisarna nikakor ni med tistimi, ki bi bile vključene v tovrstne situacije, o katerih sprašujete. Ali je to dobro ali slabo, ne vem, vsekakor je manj lukrativno.
Odvetniški poklic temelji na zaupanju med odvetnikom in stranko ne glede na to, ali gre za zasebno podjetje ali družbo v državni lasti. O tem je že razpravljala stroka, prav tako je Odvetniška zbornica oblikovala določena priporočila. Če govorimo o tipičnih odvetniških storitvah v povezavi z javnimi naročili, kot so pregled pogodb, izvršilni postopki ali vodenje nekih tipičnih pravdnih postopkov, je zadeva jasnejša. Obstajajo delitve odvetniških storitev na t. i. sistem liste A in liste B − govorim v smislu naročil odvetniških storitev v kontekstu javnih naročil. Dodeljevanje pravnih poslov bi moralo temeljiti na objektivnih kriterijih, kar pa je v odvetništvu pogosto težko opredeliti. Kljub temu to ni edinstvena dilema Slovenije – podobna vprašanja se pojavljajo tudi drugje oz. v tujini in jih je vsekakor mogoče transparentno urediti.
Kaj pa vprašanje koncentracije …
Vprašanje koncentracije državnih pravnih poslov v rokah nekaj velikih odvetniških pisarn je prav zagotovo relevantno vprašanje. Najprej se sicer odpira vprašanje t. i. outsourcinga, zakaj je slednje sploh potrebno oz. zakaj ni vezano samo na zastopanje na sodiščih oz. drugih uradnih postopkih, temveč na veliko plejado urejanja pravnih razmerij, ki bi jih lahko obvladale notranje pravne službe. Kakorkoli že, to je vprašanje za naročnike in ne odvetnike.
Nikakor, vezano na vaše vprašanje, ne moremo trditi, da vsa pravna stroka v Sloveniji temelji oz. počiva samo na treh do desetih odvetniških pisarnah v Sloveniji. Odvetnikov je veliko in pravna storitev ni monopolizirana. Čeprav večje pisarne pogosto prevzemajo obsežnejše projekte, ki zahtevajo večje kapacitete, se postavlja vprašanje, ali je njihova prevlada v določenih segmentih trga naključna. Če se nekaj odvetniških pisarn praktično vedno pojavlja v izključni večini, kadar gre za največje družbe v državni lasti in/ali poslih, povezanih z državo, potem je to statistično malo verjetno in vsekakor lahko vzbuja dvome. Včasih upravičene, včasih neupravičene. Vsekakor se v določenih primerih zdi, da nekateri naročniki pravnih storitev ne kupujejo samo pravnega svetovanja, temveč skušajo kupiti tudi določen vpliv, kar je vsekakor problematično.
Kako komentirate novico, da sodnica Katarina Marolt Kuret, ki je vrsto let odločala v zadevah, povezanih s posojili v švicarskih frankih, višjemu sodišču skoraj leto dni ni razkrila, da tudi sama toži banko zaradi lastnega posojila?
Glejte, te zadeve ne poznam v podrobnosti oz. jo poznam samo iz medijskih poročanj. Kot pri vseh zgodbah je ključ v detajlih. Če drži, kar je bilo objavljeno, potem lahko rečem, da gre po moji presoji za problem. Tukaj pridemo do vprašanja pristranosti in nepristranosti sodnikov. Verjamem, da se od sodnikov kot profesionalcev pričakuje, da znajo določene osebne okoliščine odmisliti, vendar pa so tako slovenska kot tudi Evropsko sodišče za človekove pravice večkrat poudarila, da ni pomembna le dejanska nepristranost, ampak tudi videz nepristranosti.
V tem kontekstu se ne smemo osredotočiti samo na to, ali je sodnica dejansko delovala pristransko – tega ne bom presojal, saj ne poznam vseh podrobnosti. Vsekakor pa menim, da bi bilo v tem primeru bistveno bolj modro, če bi se sodnica izločila. Sodnik mora biti popolnoma nepristranski in ne sme biti v kakršnem koli nasprotju interesov. Tudi če recimo v tem primeru dejanskega nasprotja interesov ne bi bilo, je bil vsaj videz nepristranosti kršen, kar je že samo po sebi problem in samostojen razlog, da do navedene situacije ne bi smelo priti oz. je podana kršitev.
Gre za zelo občutljivo situacijo. Osebno nisem privrženec pavšalnega kritiziranja sodstva, saj menim, da imamo v Sloveniji tudi veliko oz. kar nekaj kvalitetnih, samostojnih in neodvisnih sodnikov, ki se ne uklanjajo formalnim ali neformalnim pritiskom (slednje kot država oz. sistem tako ali drugače konceptualno tako ali tako zanikamo, op. a.). Kljub temu pa v določeni primeri (posredno tudi ta, po katerem me sprašujete) mečejo slabo luč na celoten sodni sistem in zmanjšujejo zaupanje javnosti vanj.
In zato dobiva rdeče kartone iz Strasbourga.
Poglejte, Evropsko sodišče za človekove pravice je nedavno odločilo v primeru, v katerem je bila Slovenija obsojena zaradi nepravilnosti pri dodeljevanju zadev sodnikom; sodišče je zapisalo, da je šlo za ravnanje, ki je v »očitnem nasprotju z nacionalno zakonodajo in sodnim redom«. To je le eden od primerov, ki kažejo na pomanjkljivosti v našem pravosodju.
Tovrstne situacije ne pripomorejo k izboljšanju ugleda sodstva, ki je že tako pogosto pod kritikami – včasih neupravičeno, včasih pa zelo zelo upravičeno. Stabilen in predvidljiv pravosodni sistem je ključen za zaupanje ljudi in tudi za gospodarstvo. To je še posebej pomembno za tuje investitorje, ki dostikrat tako kot davčno predvidljivost navajajo predvidljivost pravnega okolja oz. pravno predvidljivost poslovnega okolja. Slednjo pa smo, že o navedbah mojih starejših kolegov, skozi čas ne dvignili, ampak uspešno degradirali.
A ugled sodstva?
Veliko se govori o domnevnih posegih v ugled sodstva, čemur se čudim, saj je ugled nekaj, kar si je treba zaslužiti, ne pa zahtevati per se. Tako kot je problematično pavšalno kritiziranje sodstva, tožilstva ali odvetništva (če želite), je nesprejemljivo tudi pavšalno zagovarjanje sodstva in zatrjevanje, da je vse brezhibno, in ga celo zahtevati iz pozicije moči. Ugled ni nekaj, kar se zahteva, temveč nekaj, kar si zasluži s korektnim in z odgovornim delovanjem, je splošno mnenje ali dojemanje, ki ga ima javnost o posamezniku, organizaciji, poklicu ali instituciji na podlagi preteklih dejanj, vedenja, etike in sposobnosti, tudi sposobnosti samoregulacije v smislu izločitve posameznikov, ki krnijo ugled in dobro ime sodstva. Ugled se oblikuje skozi čas in temelji na izkušnjah, zaupanju in vrednotah, ki jih nekdo ali nekaj predstavlja.
Kako gledate na dogajanje, povezano z varovanjem oz. nevarovanjem tožilke Mateje Gončin v zadevi Kavaški klan?
Na to zadevo gledam predvsem z vidika varnosti tožilcev, neodvisnosti tožilstva in odgovornosti države pri zavarovanju ključnih akterjev pravosodnega sistema. Tožilci, še posebej tisti, ki se ukvarjajo s pregonom organiziranega kriminala, so izpostavljeni velikim tveganjem, saj delujejo proti posameznikom in skupinam z velikim finančnim in operativnim vplivom, ki pogosto ne izbirajo sredstev za zavarovanje svojih interesov.
V tej situaciji bi morala biti zaščita tožilcev absolutna prioriteta, brez prostora za politične in birokratske zaplete, še posebej vezano na medsebojna oz. notranja obračunavanja znotraj organa in/ali med njimi. Vendar je dogajanje okoli varovanja tožilke Mateje Gončin vse prej kot transparentno. Sam ne delim mnenja s tistimi, ki pravijo, da z javnim razčiščevanjem nesoglasij le povečujejo varnostna tveganja. Seveda, če se razpravlja o taktiki in metodah dela oz. načinih in posameznih ukrepih varovanja državnih tožilcev, je temu mogoče pritrditi, vendar razčistiti situacijo, kaj je bilo in kaj ni bilo, je absolutno v javnem interesu. V tozadevnem primeru pa je bilo vprašanje neupravičenih vpogledov v videonadzorne sisteme, preverjanja oz. nepreverjanja sledenja, sprememb oz. nesprememb stopnje varovanja, delovanja najvišjih predstavnikov policije itd. nekaj, kar s tem nima nobene zveze.
Glede na ta primer se po mojem osebnem mnenju jasno vidi, kakšen je odnos Slovenije kot družbe do vprašanj varnosti, v tem primeru varnosti tožilke. V stabilnih in zrelih demokracijah bi bila takšna situacija obravnavana transparentno, analizirana z namenom učenja iz napak in izboljšanja sistema za prihodnost. V mlajših demokracijah (če sem malo populističen, bi lahko rekli celo v lumpenproletariat demokracijah), kot je naša, pa se pristop pogosto razlikuje glede na akterje, vpletene v primer – situacija se bodisi napihne ali minimizira, vsekakor pa se iz nje ne naučimo ničesar. Ni torej več bistveno, kaj je kdo naredil, ampak kdo je kaj naredil, in v odvisnosti od tega, kdo je ta, ki je kaj naredil, zadeve pospravljamo pod preprogo ali pa iz njih delamo cirkus. Vsekakor pa to pomeni, da se ob naslednjem podobnem izzivu znova znajdemo v enaki situaciji, namesto da bi sistem izboljšali in preprečili ponavljanje napak.
Kot v primeru Centra za varovanje in zaščito …
Drži. Naj na tem mestu opozorim na problem organizacije Centra za varovanje in zaščito (CVZ) ter službe varovanja, o katerem je bilo že veliko napisanega v medijih. Ne glede na moje osebno mnenje o tej pravni telovadbi prenosa pristojnosti na Generalni sekretariat vlade, sem prepričan, da imamo resen vsebinski in pooblastilni problem. Niti 69. člen Zakona o organiziranosti in delu v policiji niti 103. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije ne predstavljata zadostne pravne podlage za prenos policijskih pooblastil. Premestitev delavca ali policista v drug državni organ še ne pomeni hkratnega prenosa policijskih pooblastil. Tako imamo situacijo, v kateri varnostniki predsednika vlade seveda lahko izvajajo varovanje, vendar samo na podlagi instituta silobrana, in pri tem nimajo nobenih policijskih pooblastil, kar je vsekakor (lahko) problematično.
V povezavi s Kavaškim klanom je povezan umor, ki se je zgodil konec novembra na obrobju Ljubljane. Ob tem je postalo jasno, da se različne kriminalne združbe kar dobro počutijo v naši državi!?
Težko bi trdil, da se kriminalne združbe v naši državi počutijo posebej udobno. Statistično gledano je Slovenija še vedno ena od najvarnejših držav na svetu. Seveda pa to ne pomeni, da kriminal ne obstaja ali da ne predstavlja resnega varnostnega izziva.
Kar zadeva delovanje nacionalnovarnostnega aparata – ta vsekakor deluje, vprašanje pa je, ali deluje optimalno. Zagotovo obstaja veliko prostora za izboljšave. Težava je tudi v tem, da se včasih preveč ukvarjamo sami s sabo, predvsem v kontekstu različnih afer, kar lahko vpliva na njegovo učinkovitost pri opravljanju temeljne naloge – zagotavljanja varnosti.
Poleg tega menim, da je problem tudi na ravni zakonodaje in pravosodnega sistema. Ne gre samo za to, kako velika je verjetnost, da bodo storilci odkriti, temveč tudi za to, kakšna je verjetnost obsodilnih sodb v primerih najhujšega kriminala in posledic, ki jih čakajo v primeru obsodbe.
Ne smemo pozabiti, da ima Slovenija specifično geostrateško lego. Smo na križišču med Balkanskim polotokom, Srednjo Evropo in Zahodom, kar pomeni, da skozi naše ozemlje potekajo številne poti – tako zakonite kot nezakonite. To nas postavlja v položaj tranzitne države za različne oblike kriminala, vključno s trgovino z drogo, orožjem in ljudmi. Vendar pa je treba poudariti, da večina organiziranih kriminalnih aktivnosti pri nas še vedno poteka v tranzitu, torej Slovenija v glavnem ni ciljna destinacija, temveč vmesna postaja. Kljub temu pa je pomembno, da imamo dovolj učinkovit varnostni in pravosodni sistem, da te tokove čim bolj omejimo in preprečimo, da bi se kriminalne združbe tukaj trajno utrdile, še posebej tiste, ki ta čas niso toliko prod drobnogledom nacionalnovarnostnega aparata, pa glede na svoje specifike in socialno zaprtost pridobivajo moč.
Predsednik SDS Janez Janša je nedavno na omrežju X komentiral sojenje v zadevi Trenta v Celju. Po njegovem se bo ta farsa nadaljevala do volitev. Kritičen je do sodnice Cvetke Posilovič, ki je po njegovem mnenju prevzela vlogo »tretje tožilke«. Navajam: »Ob deset- in stomilijonskih korupcijskih poslih in rabotah, ki smo jim priča v zadnjem času, ter ob rajanju balkanske mafije v Ljubljani predsednik društva tožilcev Boštjan Valenčič in namestnik šefice Specializiranega državnega tožilstva Luka Moljk – namesto, da bi preganjala kriminal – dneve, tedne in mesece zapravljata pri zatiranju razrednega sovražnika tranzicijske levice.« Kako to komentirate?
Najprej bi rad poudaril, oz. kot je bralcem verjetno znano, da kot predsednik odbora za obrambo pri Strokovnem svetu SDS seveda sodelujem s predsednikom SDS Janeza Janšo, vendar zadevo Trenta poznam samo iz medijev.
Celotna zadeva je po mojem mnenju vsaj skrajno nenavadna, kar potrjuje že preprost vpogled v podane očitke – seveda tiste, ki so bili dostopni javnosti prek medijev. Če poskušam biti nepristranski oz. ne-upoštevati politično konotacijo zadeve, bi rad opozoril na nekaj zanimivih stvari. Posebej sporno se mi zdi kriminaliziranje cen skozi daljše časovno obdobje (nakup leta 1992, prodaja leta 2005). Dodatno nelogičnost primera potrjuje tudi sam postopek, ki vključuje številne izvedence, pri čemer – če so medijski podatki točni – ključni izvedenci, na katere se opira tožilstvo, sploh niso upoštevali pravnega stanja iz leta 2005. Takrat so veljali bistveno drugačni in ugodnejši pogoji graditve na območju Triglavskega narodnega parka (TNP). S tem bi lahko prišlo najmanj do kršitve dolžne skrbnosti, pri čemer podano mnenje ni v skladu ne s pravili znanosti ne s strokovnim znanjem, kar dodatno nakazuje na popolno absurdnost obravnave primera. Pomembno vprašanje, ki se ob tem odpira, je, ali je oz. bo ministrstvo za pravosodje sprejelo kakršnekoli ukrepe proti tem izvedencem. V preteklosti je namreč enemu od izvedencev odvzelo licenco (čeprav je sodišče ta ukrep kasneje razveljavilo). Kaj pa v tem primeru, kjer so izvedenci sami priznali, da niso upoštevali dejanskega pravnega stanja iz leta 2005? Se jim bo odvzela licenca ali vsaj predlagal disciplinski postopek? Kakšen ukrep je ministrstvo za pravosodje sprejelo v zvezi s tem?
Kaj pa še kakšen drug vidik?
Drugi pomemben vidik, na katerega je treba opozoriti, je ravnanje tožilstva v zvezi s prodajo iste nepremičnine deset let kasneje na javni dražbi. Ne smemo pozabiti, da jo je v tem primeru prodajal stečajni upravitelj, ki ga je določilo sodišče, in da je bila nepremičnina prodana po praktično enaki ceni kot leta 2005 kljub manj ugodnim pogojem graditve v TNP. Če je bila prva transakcija sporna s kazenskopravnega vidika, potem bi bilo vsaj minimalno oz. nujno preučiti tudi sistem javnih dražb v Sloveniji. Se je ta sistem v tem času kakorkoli prilagodil ali dopolnil, smo uvedli varovalke, karkoli spremenili? Očitno ne, saj še vedno zaupamo javnim dražbam, cena pa je bila v tem primeru priznana in plačana.
V tem kontekstu je obtožba še toliko bolj nesmiselna. Če tožilstvo meni, da je bila prodaja na dražbi inscenirana, bi moralo ukrepati proti vsem vpletenim dražiteljem, ki so pripeljali do domnevno sporne cene (ker po tej logiki so mogli in morali delovati družno in z naklepom, če pa niso, pa je cena nepremičnine tržno prava). Vendar po mojih informacijah v zvezi s tem ni bilo sproženih nobenih postopkov. To odpira dve mogoči razlagi: ali je bila torej dosežena cena realna in skladna s tržnimi pogoji (ni pogojev za pregon) ali pa je tožilstvo opustilo svojo dolžnost in ni preganjalo morebitnih storilcev, ki bi bili vpleteni v domnevno kaznivo dejanje oz. v pomoč po storitvi domnevnega kaznivega dejanja. Slednje pravim z veliko mero cinizma. Saj če tožilstvo slednjega ni storilo, očitno tožilstvo samo ne verjame v lastne obtožbe in sklepe, ki iz tega sledijo?!
Celotna situacija je skrajno nelogična in odpira vsaj resna vprašanja glede doslednosti sodnega in širšega pravosodnega sistema ter njegovega pristopa k obravnavi podobnih primerov.
Mislim, da sem s tem odgovoril na vaše vprašanje in osvetlil širši kontekst, čeprav nisem odgovoril na postavljeno vprašanje oz. podal komentarjev na očitke, ki jih je v tej zadevi izrekel gospod Janša.
No, Janša je ob tem še zapisal: »Očitno se do vladavine prava ne bo prišlo drugače kot z odločnim državljanskim uporom kot leta 1988.« Se strinjate s tem?
Deloma se lahko strinjamo s trditvijo v smislu, da je vladavina prava temelj vsake demokratične družbe in da morajo državljani, kadar ocenijo, da so pravni ali politični procesi nepravični, imeti pravico do izražanja nezadovoljstva. V zgodovini so bili primeri, ko je odločen državljanski upor vodil do pozitivnih družbenih sprememb, vključno z letom 1988, ko je slovenska družba izrazila odpor proti nedemokratičnim praksam tedanjega sistema.
Vsekakor pa mislim – ali pa vsaj naivno verjamem –, da še nismo tam, da bosta na koncu vseeno zmagala razum in logika. Zdi se, da se tudi v evropsko in širšo zahodno družbo vrača načelo dejstev, strokovne argumentacije in objektivnosti, kar je nujno za zdravo demokracijo. Vedno manj prostora je za miselnost, ki bi dejstva podrejala ideologiji – za mentaliteto oz. misel, ki jo pripisujejo Heglu, da »če dejstva ne ustrezajo moji teoriji, toliko slabše za dejstva«.
V času prejšnje Janševe vlade ste bili direktor Sove. Katere so bile ključne varnostne grožnje v tistem času?
Kot nekdanji direktor Sove sem še vedno zavezan varovanju tajnih podatkov, zato konkretnih varnostnih groženj ne morem izpostavljati. Lahko pa podam širši pogled na ključne varnostne izzive, s katerimi smo se soočali v Sloveniji, Evropi in širše.
Čas mojega mandata je zaznamovala pandemija covida-19, ki je povzročila družbene napetosti, povečala nezaupanje v oblast ter pripomogla k radikalizaciji posameznikov in skupin. Čeprav Sova ni imela neposredne vloge pri sprejemanju epidemioloških ukrepov, smo morali zagotavljati nemoteno delovanje in se prilagajati novim okoliščinam. Seveda je zadevo zaznamoval tudi začetek rusko-ukrajinske vojne.
In verjetno sodobne grožnje.
Drži. Med ključnimi varnostnimi grožnjami se Slovenija v sodobnem varnostnem okolju sooča s številnimi grožnjami, ki segajo od hibridnih in kibernetskih napadov do organiziranega kriminala in terorizma. Pomembne varnostne izzive predstavljajo tudi obveščevalna dejavnost tujih akterjev, vojaške grožnje, krizna žarišča in seveda nezakonite migracije.
Izpostavil bi naraščanje kibernetskih varnostnih tveganj in hibridnih groženj. Priča smo bili začetkom oz. povečanju organiziranih operacij dezinformiranja, ki so izkoriščale napetosti, povezane s covidom-19, ter pozneje tudi vojno v Ukrajini, da bi še dodatno razdvojile družbo. Žal se mi zdi, da se v Sloveniji in tudi širše v EU tega problema pogosto ne zavedamo dovolj resno. Med pomembnimi varnostnimi izzivi v tem obdobju so bile še migracije, organizirani kriminal in druge geopolitične napetosti.
Zaradi kompleksnosti sodobnih varnostnih tveganj si Slovenija svojo varnost zagotavlja predvsem z mednarodnim sodelovanjem v okviru EU in Nata, saj si nobena država ne more več samostojno zagotavljati varnosti v globalno povezanem svetu.
Se je to v zadnjih dveh, treh letih kaj spremenilo?
Po mojem vedenju in prepričanju nikakor ne. Seveda so lahko posamezni poudarki in prioritete drugačne, vendar gre ne nazadnje za zadeve, ki se niso začele z nastopom mojega mandata in tudi ne končale z njim.
Te grožnje oz. ogrožanja so zapisani tudi v Resoluciji o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije, za katero bi predlagal, da si jo preberejo tudi nekateri politični akterji in odločevalci. Včasih se zdi, da ne beremo niti lastnih dokumentov.
Izpostavil bi – oziroma poudarjam –, da se v Sloveniji problema kibernetske varnosti ne zavedamo dovolj resno. Po moji oceni se ga lotevamo preveč medlo in neodločno. Primeri, ki bi nam lahko služili kot priložnost za rast in razvoj tega področja, ne le da ostajajo neizkoriščeni, temveč se ob njih pogosto še sprenevedamo ali celo zapletemo v nesmiselna nesoglasja med različnimi organi.
Se podobni napadi prosilcev za azil oz. islamskih teroristov, kot se dogajajo v Nemčiji in v Avstriji, lahko zgodijo tudi pri nas?
Glede tega vprašanja bi izpostavil dve stvari. Najprej neposreden odgovor: da, takšni dogodki se lahko zgodijo tudi pri nas. Kdor trdi drugače, zavaja javnost ali živi v iluziji. Dejstvo je, da se tovrstni incidenti lahko zgodijo v katerikoli državi ne glede na njeno varnostno kulturo. Primeri po svetu jasno kažejo, da nihče ni popolnoma imun na tovrstne grožnje.
Vseeno pa moram dodati, da je Slovenija za zdaj še vedno ena od razmeroma zelo varnih držav. A kljub temu se mi zdi, da smo v preteklosti varnost pogosto jemali preveč samoumevno. To je strateška napaka, ki jo dela ne samo Slovenija, temveč Evropa kot celota. Varnost ni nekaj, kar lahko preprosto ignoriramo – »če si v savani in nočeš pojesti leva, to še ne pomeni, da lev ne želi pojesti tebe« (res je tudi, da te vsak lev ne želi pojesti, vendarle generalno zanikanje tega je po moji oceni velika strateška napaka). Že Rimljani so govorili: Si vis pacem, para bellum – če želiš mir, pripravljaj vojno. To pomeni, da bi morali več vlagati v varnostne aparate, ne samo finančno, temveč tudi oz. predvsem s spremenjenim odnosom do varnosti kot take, pri čemer mislim na celotno družbo oz. odnos družbe do teh vprašanj.
Kaj pa problematični azilanti?
Glede vprašanja, vezanega na prosilce za azil in/ali islamske teroriste, pa bi najprej izpostavil, da je vseeno pomembno razumeti razliko – prosilci za azil niso enako islamski teroristi (lahko je tako, a posploševati vseeno ne smemo). Dejstvo pa je tudi, in to več kot očitno, da je azilna zakonodaja pogosto oz. sedaj že skoraj izključno zlorabljena. Nekdo, ki beži s konfliktnega območja in zaprosi za azil, mora biti obravnavan v skladu s standardi in z azilno zakonodajo. Vendar pa danes opažamo množične migracije, kjer mnogi prihajajo iz krajev, ki niti približno niso vojna območja, in dejansko ne bežijo pred preganjanjem. Pravica do migracij kot taka ne obstaja – obstaja pravica do zakonitih migracij.
Izkušnje pa celo kažejo, da so teroristična dejanja v Evropi pogosto povezana celo z drugo ali s tretjo generacijo priseljencev, ki se v določenih primerih radikalizirajo in izvedejo napade. Zaradi tega je pri obravnavi migracij in azilnih postopkov potrebna še dodatna pozornost, še posebej z vidika nacionalne varnosti. Pogosto je težko preveriti ozadje oseb, ki prihajajo iz določenih regij, kjer so informacije omejene ali dostop do njih otežen.
Kaj je za Evropo dolgoročno gledano večja grožnja: so to migracije iz Afrike in Azije ali Putinova Rusija?
Iskreno povedano, na to vprašanje nimam jasnega odgovora niti stališča, vendar bom podal svoje osebno mnenje. Menim, da so večja dolgoročna grožnja migracije, vendar v kombinaciji z drugimi (nam lastnimi) dejavniki. Razložil bom zakaj.
Glede Rusije je težko natančno napovedati, v katero smer se bo vsa zadeva razvijala. Zadnji dogodki, povezani s Putinom in z njihovo vojno ekonomijo, kažejo, da Rusija ne bo nujno mirovala. Določeni obveščevalni viri javno opozarjajo, da se njene ambicije ne končajo pri Ukrajini, saj dolgoročno potrebuje širitev svoje sfere vpliva. V naslednjih nekaj letih lahko morda pričakujemo nadaljnje vojaške aktivnosti, kar pa seveda ostaja odprto vprašanje – ali so ti strahovi upravičeni, točni, morda omejeni na določeno ozko interesno sfero ali prenapihnjeni. Osebno si seveda želim, da bi bile te napovedi napačne. Vendar pa bi na mestu bilo tudi zmanjševanje provokacij oz. de-eskalacija vseh geostrateških največjih igralcev. Upanje umira zadnje, pravijo.
Če vas prav razumemo, so torej migracije iz Afrike in Azije dolgoročno gledano nevarnejše?
Tako je. Ko govorimo o največji dolgoročni grožnji, menim, da so migracije večji izziv za Evropo. Pri tem ne mislim zakonitih migracij, temveč predvsem nenadzorovane množične migracije, ki lahko postopoma destabilizirajo evropske družbe. Migracije so skozi zgodovino vedno imele vpliv na države – pogosto so povzročile notranje konflikte in spremembe, ki so privedle do razpada civilizacij. In tu je razlog, zakaj menim, da je to večja grožnja. Vsi sistemi so se rušili od znotraj in ne od zunaj. Razklana družba pa je nestabilna, ranljiva družba!
Seveda moramo migracije razumeti tudi na individualni ravni – vsak migrant ima svojo osebno zgodbo in pogosto gre za ljudi, ki bežijo pred revščino in iščejo boljše življenje. A hkrati moramo biti realni: Evropa, čeprav za zdaj še bogata, ima vseeno omejene kapacitete in kot vsaka družba omejene resurse. Nesporno je, da pravica do azila ni absolutna pravica do naselitve kjerkoli, prav tako pa nobena država nima neskončnih virov za pomoč. Če država preseže svoje zmožnosti integracije, se začne družbena polarizacija, ki lahko vodi v konflikte. Izkušnje iz zgodovine kažejo, da je tako.
Imate kaj konkretnega v mislih?
Francoski generali so v Franciji že opozorili na možnost notranjih napetosti in celo državljanskih konfliktov zaradi nenadzorovanih migracij in bili zato odpuščeni, upokojeni in marginalizirani. Ali se bo to res zgodilo ali ne, težko rečem, a dejstvo je, da se evropske družbe zaradi množičnih migracij vse bolj delijo.
Če bi torej moral izbirati, bi rekel, da so dolgoročno večja grožnja migracije, saj imajo potencial, da od znotraj oslabijo evropske države. Vendar pa to ne pomeni, da lahko podcenjujemo grožnjo, ki jo predstavlja Putinova Rusija. Obe vprašanji sta poleg drugih vprašanj ključni za prihodnost Evrope in nobene ne gre zanemariti.
Kako pa gledate na zgodbo s prijetjem ruskih vohunov oz. ruskega vohunskega para v Sloveniji in vsega, kar je potem sledilo?
Najprej bi rad izrazil veliko priznanje vsem, ki so bili vpleteni v to operacijo. Gre za izjemno zahteven in občutljiv primer, ki je bil po mojem mnenju v ključnih fazah izveden vrhunsko − seveda s pomočjo partnerjev. Moji nekdanji kolegi so tukaj opravili izjemno delo in jim lahko samo čestitam. Takšne operacije zahtevajo veliko strokovnosti, natančnosti in koordinacije ter bistvenega oz. ključnega mednarodnega sodelovanja, kar je bilo v tem primeru očitno.
Seveda pa, kot pravijo, je »po bitki lahko biti general« – vedno se lahko najdejo načini, kako bi stvari lahko potekale še bolje. Posebej kar zadeva sam nadaljnji razvoj zgodbe oz. ko je vsa zadeva zapustila Sovo. Ko enkrat zadeva pride na sodišče in v medije, vemo, da različni akterji poskušajo to izkoristiti ali celo zlorabiti. Ali bi bilo mogoče celotno zgodbo bolje komunicirati v javnosti? Mislim, da ja. Hkrati pa je v zdajšnji slovenski medijski krajini, ki je močno zaznamovana z oligopolnimi mediji, takšne zgodbe zelo težko predstaviti nepristransko.
Kar zadeva samo obveščevalno delo v tem primeru, ga vidim kot pozitivnega. Slovenija je s tem potencialno pridobila. Seveda se vedno lahko vprašamo, ali bi lahko bilo vse skupaj vodeno drugače, vendar v celoti gledano menim, da je bila operacija izvedena uspešno in v skladu z najboljšimi mogočimi praksami.
Zgodba, ki pa je sledila, vezano na obračunavanje, in uporaba zgodbe, vezano na menjave na vrhu ministrstva in policije, pa lahko komentiram samo z besedo − žalost. Posebej ker se je na dobro zgodbo vrgla senca, ki je ta zgodba ni potrebovala. Seveda pa vsi udeleženi akterji dobro vedo, kaj je kdo storil, opustil, naročil/ne-naročil. Kaže pa na podobno zgodbo, kot je bila prej opisana zgodba CVZ.
Kako komentirate ob tem ravnanje direktorja Sove Joška Kadivnika? Tudi to, da je naknadno preklical stopnjo tajnosti podatka, ki ga je agencija kot tajnega prepoznala na zaslišanju nekdanjega vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjana Lindava na zaprtem delu seje parlamentarne preiskovalne komisije, za potrebe reševanja predsednika parlamentarne preiskovalne komisije Aleša Rezarja …
Glejte, vprašanje preklica stopnje tajnosti podatkov je zelo kompleksno, vendar osebno menim, da bi v tem primeru moral biti ta korak narejen že prej – že v trenutku, ko so ti podatki prišli v javnost, ko je bila zadeva obravnavana v medijih, ko smo razpravljali o kazenskem pregonu in ko so stekli sodni postopki. Ko je zadeva enkrat postala predmet javne razprave, ne vidim razloga, da bi celoten oz. vsaj dobršen del spisa in podatkov ostal pod oznako tajnosti.
Kako je potem s to tajnostjo?
Seveda obstajajo določeni podatki, ki morajo ostati zaupni/tajni – tisti, ki niso v neposrednem interesu javnosti ali bi lahko ogrozili nacionalno varnost. Vendar v delu, ki se nanaša na delovanje ruskih vohunov, njihove kontakte in operacije, ni bilo nobenega razloga, da bi javnost ostala v temi. Tajnost takih podatkov se lahko upraviči le, dokler služijo svojemu prvotnemu namenu – ko pa so ključne informacije dostopne javnosti in jih analiziramo celo v sodnih postopkih, bi morala biti odločitev o umiku tajnosti samoumevna. Še več, mislim, da bi si javnost zaslužila vedeti, kaj se je dogajalo v tozadevnem primeru, tudi to, kako sta ta dva vohuna delovala v Sloveniji. Moj splošni pogled na to vprašanje je skladen s tem, kar predvideva zakon o tajnih podatkih – da je treba stopnjo tajnosti redno preverjati in jo prilagajati dejanskim potrebam. Škoda, da ta »revizija« ni bila opravljena prej.
Kaj pa reševanje poslanca Gibanja Svoboda in predsednika te preiskovalne komisije Rezarja?
Vprašanja, ki mi ga postavljate, oz. tega, ali je bil umik storjen za potrebe reševanja predsednika parlamentarne preiskovalne komisije Aleša Rezarja, pa si ne upam komentirati. Imam pa o tem svoje mnenje. Glede same odločitve o preklicu tajnosti se postavlja namreč vprašanje motivov. Če je bila (absolutno ne pravim, da je bila) ta odločitev sprejeta zaradi političnih potreb določenih akterjev, na primer zaradi zaščite predsednika parlamentarne preiskovalne komisije, potem je to seveda nedopustno. Ključno pravno vprašanje pri tem je, ali preklic tajnosti vpliva na morebitne kazenske postopke. Če je podatek ob določenem času veljal za tajnega, potem preklic tajnosti za nazaj ne more spremeniti pravne narave kaznivega dejanja, če je bil le-ta storjen. Seveda pa lahko vpliva na samo obravnavo in stopnjo kaznovanja, kar pomeni, da ima takšna odločitev lahko pravne posledice. Vendar iz tega razloga, kar sem opisal, ne vidim motiva za umik tajnosti za potrebe reševanja predsednika parlamentarne preiskovalne komisije, saj je to reševanje bolj klavrno, ker ne spreminja njegove pravne ali dejanske situacije. Kot rečeno, pravno formalno ne vpliva na to, ali je predsednik parlamentarne preiskovalne komisije kaj kršil ali ni kršil.
Kaj pa če na to pogledamo z vidika drugih aktarjev?
Nedvomno zadeva postane zanimiva z vidika drugih akterjev. V širšem kontekstu te odločitve je nujno opozoriti na možnost političnih vplivov pri ravnanju s tajnimi podatki. V obdobju menjave direktorja policije smo v javnosti namreč poslušali trditve o hudih političnih pritiskih in vplivih, vendar se mi zdi nenavadno, da so bili ti pritiski prepoznani in izpostavljeni šele v trenutku, ko so postali relevantni v določenem političnem kontekstu – na primer ob obravnavi imenovanj ali v zvezi z ministrskimi funkcijami. Če so pritiski obstajali, bi morali biti prijavljeni in obravnavani takoj, ne pa šele kasneje, ko se je nekomu tresel stol.
Tu se mi postavlja širše vprašanje politične enakopravnosti in selektivnega ukrepanja. Predstavljajte si, da bi predsednik vlade, denimo Janez Janša, stopil pred kamere in izjavil: »Spucajte mi vse komuniste/golobiste iz policije.« Kaj bi sledilo? Medijski pogrom, kazenske ovadbe, obtožbe o politični čistki. In če sam še malo ciničen, prav bi bilo, da bi to sledilo, saj to ni ne raven komunikacije in še manj raven navodil ministrom. Ko pa predsednik vlade reče »Spucajte mi janšiste iz policije«, ne sledi nič. To je klasičen primer dvojnih meril, ki so v pravni državi nedopustna. Vsi tisti, ki mislijo drugače oz. ki bodo na to trditev imeli pripombo »da, to pa je drugače«, lahko samo rečem, poglejte se v ogledalo, ker ste pravkar izgubili vso strokovnost in moralni piedestal, za katerega nekateri posamezniki mislijo, da ga imajo.
Se pravi, da gre za načelo kršitve enakopravnosti?
V slovenskem KZ-1 imamo jasen člen o kršitvi enakopravnosti, ki jasno določa, da je kršitev enakopravnosti, če pride do omejevanja pravic (pravica do dela je ustavna kategorija) samo zaradi morebitnega političnega ali ideološkega prepričanja. Če predsednik vlade v kamero prizna, da je »samo« naročil odstranitev ljudi iz državnih organov izključno na podlagi politične pripadnosti, gre za očitno kršitev tega člena. In tu se pojavi ključno vprašanje, kdo in kdaj je ukrepal. Ne nazadnje pa gre celo za kvalificirano obliko dejanja.
Kako kot predsednik odbora za obrambo pri Strokovnem svetu SDS gledate na zahteve novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da morajo članice zveze NATO povečati svoje obrambne izdatke na 5 odstotkov BDP in da mora Evropa sama več narediti za svojo lastno obrambo?
Kot predsednik odbora za obrambo pri Strokovnem svetu SDS menim, da je vprašanje obrambnih izdatkov ključno za varnost Evrope in Slovenije. Zgodovina nas uči, da veliki akterji delujejo po lastnih interesih, manjši pa se morajo prilagajati realnostim mednarodnega okolja oz. veljajo besede, ki so znane že iz časa grških peloponeških vojn: »Veliki delajo, kar hočejo, mali, kar morajo.« Varnost ni nekaj samoumevnega, temveč zahteva premišljene ukrepe in odgovorno ravnanje.
Glede zahteve novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da članice Nata povečajo obrambne izdatke na 3 do 5 odstotkov BDP, je treba poudariti, da višina teh sredstev ni edini pokazatelj varnosti. Pomembno je, kako učinkovito so sredstva porabljena – delovati moramo pametno in strateško.
Kljub temu pa je jasno, da Evropa ne more in ne sme več računati samo na ZDA za svojo varnost. V prihodnosti bomo morali kot celina – in tudi kot država – prevzeti večjo odgovornost za svojo obrambo. To ne pomeni nujno le višjih izdatkov, temveč tudi boljše sodelovanje, večjo organizacijsko učinkovitost in strateško načrtovanje.
To nujo nedvomno potrjuje dogajanje zadnjih tednov …
Drži. Evropa mora biti pripravljena zavarovati svoje interese, saj v spremenjenih geopolitičnih razmerah pasivnost ni več opcija. Slovenija pri tem ni izjema – moramo se zavedati, da je naša varnost odvisna predvsem od nas samih. Smešno se mi zdi, da tisti, ki bi nas najraje izločili iz Nata, sploh ne razumejo, da bi to pomenilo še večje obrambne izdatke, saj bi morali biti nato še bolj samozadostni.
Kako komentirate nedavno odločitev Golobove vlade o nakupu osemkolesnikov patria?
Glede te nedavne odločitve vlade o nakupu osemkolesnikov patria me motita predvsem dve stvari.
Prva težava je, da bi Slovenija glede na svoje mednarodne obveznosti morala to že zdavnaj zagotoviti. A hkrati je celotna zgodba o nakupu osemkolesnikov pri nas postala že prava farsa – vleče se dolga leta in je zdaj že absurdna. Še večji problem od samega nakupa patrij pa se mi zdi odstop od pogodbe za boxerje, še posebej v času zaostrenih varnostnih razmer, ko so tudi roki dobave vojaške opreme vse daljši. Na tem mestu se ne opredeljujem, kaj bi za potrebe SV bilo boljše, to je vprašanje za stroko oz. za SV.
Druga težava je način, kako v Sloveniji pristopamo k takšnim nakupom. Najprej kupimo vozila, nato pa se šele začnemo spraševati, kako jih bomo opremili – s kakšnimi oborožitvenimi sistemi, kakšnimi kupolami oz. kakšnimi drugimi nujnimi oz. potrebnimi sistemi. To je, kot da bi se odločili graditi hišo, ne da bi vedeli, ali bo pritlična, dvonadstropna, podkletena ali celo premična. Ta pristop ni problem le pri tem konkretnem nakupu pod Golobovo vlado, ampak je splošen problem pri vojaških nabavah v Sloveniji.
Ja, že vrsto let.
Poleg tega se zdi, da znova kupujemo samo delno rešitev, namesto da bi vozila že v osnovi dobili kot celovit sistem – z vso potrebno komunikacijsko, oborožitveno in drugo integrirano opremo. Imamo primere preteklih nakupov, kjer še danes nimamo ustrezno integriranih sistemov, kar kaže na slabo načrtovanje.
Pri tem pa tudi ni jasno, koliko bo vse skupaj stalo!
Drži. Postavlja se vprašanje stroškov in transparentnosti. V preteklosti smo poslušali in imeli silne pravne postopke o korupciji pri nakupu patrij, zdaj pa vidimo situacijo, ko dobimo manj vozil za več denarja in nihče se ne sprašuje nič?! Enakost pred zakonom?! Že iz tega razloga si zadeva zasluži malo podrobnejši pregled.
Optimalen postopek nabave vojaške opreme mora biti strokoven, dolgoročno načrtovan in transparenten. Najprej je ključna analiza operativnih potreb – to pomeni, da vojska (ne pa politika, ki se odloči, in nato vojska, ki upravičuje odločitve politike) jasno opredeli, kakšne zmogljivosti potrebuje glede na svoje naloge, mednarodne zaveze in varnostne razmere. Nato sledi tehnična specifikacija, kjer se natančno določi, kakšna oprema je potrebna, kako bo integrirana v obstoječi sistem in kakšne zahteve mora izpolnjevati. Šele na tej podlagi se izvede analiza trga in mogočih rešitev, pri čemer se preverijo interoperabilnost s partnerji, stroškovna učinkovitost ter izkušnje drugih držav.
Največja težava slovenskega sistema, kot ga zaznavam sam oz. mi ga opisujejo strokovnjaki, je, da pogosto kupujemo parcialne rešitve brez celovitega premisleka o dolgoročni uporabi ali pa se po podpisu pogodb te prekinejo in se začne celoten proces znova. Takšen pristop povzroča zamude, draži nabave in zmanjšuje operativno pripravljenost vojske. Pravilno zasnovan postopek pa bi moral vojski zagotavljati tisto, kar resnično potrebuje, brez improvizacij, političnih obračunavanj in polovičnih rešitev.
Na nedavni obletnici stranke SDS je predsednik Janez Janša v svojem govoru poudaril, da je Strokovni svet SDS pripravil podroben program za prihodnjo vlado in prihodnji mandat. Bi morda izpostavili kaj s področja obrambe, ki ga pokrivate?
Glejte, v tej fazi ne bi izpostavljal posameznih zadev, ki jih pokrivamo v okviru področja obrambe. Menim pa, da je nujno potreben temeljit premislek oziroma reset – tako v pogledu na obrambo kot tudi na obrambne izdatke. Ključno vprašanje, ki ga moramo postaviti, je: kaj sploh želimo doseči?
Imamo številne strateške dokumente na področju nacionalne varnosti, vendar se mi zdi, da jih tisti, ki sprejemajo odločitve, pogosto ne poznajo dovolj dobro – ne nujno v detajle, ampak vsaj na splošni ravni. Hkrati pa pričakujem, da bo tudi Slovenska vojska jasno opredelila, kaj potrebuje za uresničevanje politično določenih ciljev, okoli katerih je že bil sprejet konsenz in glede katerih smo si že zapisali cilje.
Izpostavil bi predvsem potrebo po mentalnem resetu. Prepričan sem, da Slovenska vojska premore kompetentne posameznike, od katerih kot državljan – ne samo kot član odbora za obrambo – pričakujem, da bodo znali jasno povedati, kaj je nujno potrebno. Brez tega bomo še naprej priča nabavam, kot je nakup osemkolesnikov, in nato naknadnim razmislekom, katera kupola bi bila primerna, kateri oborožitveni sistemi bi sploh ustrezali itd.
Ta čas se soočamo z določeno apatijo, ko se zdi, da so strokovnjaki pogosto navzoči samo zato, da formalno upravičijo že sprejete odločitve. To se mora spremeniti. Potrebujemo jasen dogovor o tem, kaj vojska resnično potrebuje, širok politični konsenz o ključnih prioritetah in nato smiselno izvedbo nabav.
Še toliko bolj pa je ključnega pomena reset na področju personalne strukture in popolnjevanja Slovenske vojske, in to brez statističnega olepševanja podatkov. Če ne bomo zagotovili ustreznega kadrovskega načrta (z raznovrstnimi ukrepi) in dolgoročne stabilnosti, bomo imeli resne težave pri zagotavljanju obrambnih zmogljivosti. Gre za eno ključnih vprašanj, ki jih bo treba rešiti v prihodnje.
Se pravi, da ste pripravili kratkoročne in dolgoročne ukrepe s področja obrambe, zaščite in reševanja?
Tako je.
Predsednik SDS je ob obletnici stranke tudi poudaril, da ponekod ne bodo dovolj samo klasične reforme, treba bo strukture postaviti na novo. Navajam: »To je mogoče samo na podlagi visoke zmage SDS. A samo visoka zmaga ne bo dovolj. Spremembe okrog nas, politika zblojene levice v EU in v Sloveniji zadnjega obdobja je pripeljala v stanje, ko so potrebne dopolnitve našega ustavnega reda.« Domnevam, da strinjate z njim.
Strinjam se s predsednikom SDS, da samo klasične reforme ne bodo dovolj in da je v zdajšnjih razmerah potrebna celovita prenova nekaterih struktur. To je jasno, saj se Evropa sooča z varnostnimi izzivi, ki zahtevajo odločnejše in strateško usmerjeno delovanje. Praktično vse evropske zahodne države (jedrne in ne jedrne) ugotavljajo, da je treba za varnost ustrezno poskrbeti, ne kot za del kakšne nepremišljene oboroževalne tekme, ampak z racionalnim in nujnim pristopom k zagotavljanju miru in stabilnosti.
Evropske države že vlagajo v krepitev svojih oboroženih sil, saj je očitno, da tudi če se vojna v Ukrajini konča danes, se s tem proces oboroževanja oz. zagotavljanja strateške varnosti in odvračanja ne bi končal, temveč nadaljeval. To je realnost, ki jo moramo sprejeti tudi v Sloveniji. Potrebujemo dolgoročno strateško usmeritev, ki bo zagotovila nacionalno varnost, močne obrambne zmogljivosti in zanesljive zaveznike. Prav zato je potrebna večina, ki bo omogočila ustavne spremembe in stabilno izvajanje ključnih reform za varnost in prihodnost naše države v hitro spreminjajočem se svetu.
In še za konec. Kako kot odvetnik, ki se ukvarjate tudi s problematiko medijev, s svobodo medijev, gledate na vladni predlog zakona o medijih?
Menim, da je prenova zakona o medijih vsekakor potrebna, vendar je vprašanje, ali je predlagana rešitev res boljša od obstoječega zakona. Če ju primerjamo, bi bilo v marsikaterih ključnih delih bistveno bolje ohraniti zdajšnjo zakonodajo, kot pa sprejeti spremembe, ki so v tej obliki po moji presoji obremenjene celo z ustavnopravno spornimi rešitvami.
Če sem nekoliko ciničen – kot vem, je ministrstvu neki državni organ na osnutek zakona sporočil, da v Sloveniji časopisov niso zasegali vse od leta 1989, pa še takrat je bila za to potrebna odločitev tožilca. Zdaj pa bi ta standard, ki je veljal v nekdanji Jugoslaviji, še dodatno znižali – kar me vodi k še eni cinični pripombi.
Celoten pristop k tej zakonodaji je videti precej nesistematičen. Bom raje za konec odgovoril s primerom oz. malo pavšalno: Skandinavci denimo 80 odstotkov časa namenijo načrtovanju in 20 odstotkov izvedbi. Pri nas pa se zdi, da porabimo 5 odstotkov časa za načrtovanje, 15 odstotkov za izvedbo, preostalih 80 odstotkov pa za reševanje težav, ki smo si jih povzročili sami.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskanih izdajah Demokracije.)
