Piše: Bogdan Sajovic
Ukrajinska ofenziva v okolici Hersona počasi lomi rusko fronto. Deset tisoče ruskih rezervistov pred mobilizacijo pobegnilo v tujino. Mobiliziranci, predvsem neruske narodnosti, igrajo vlogo topovske hrane. Še celo ruski državni mediji začenjajo dvomiti o uspehu invazije.
V Ukrajini je v zadnjih dveh mesecih ukrajinska vojska v ofenzivi. Operacije potekajo tako na vhodu države, v regijah Lugansk in Doneck, prav tako pa tudi na jugu v regiji Herson. Herson ima poleg strateškega položaja, obvladuje namreč izliv reke Dnipro, tudi veliko prestižno vrednost, je namreč prvo veliko mesto, ki so ga ruski agresorji zasedli februarja v začetku invazije. Njegova osvoboditev bi pomenila hud udarec za rusko vojsko in tudi Putinov režim, zato ga seveda ruske enote branijo na vse kriplje. A zdi se, da se obramba počasi lomi in nekateri že napovedujejo skorajšnji preboj ruske fronte.
Soočenje z realnostjo
Nedavno je tudi na ruski državni televiziji voditeljica razburjeno spraševala frontnega dopisnika, kako je mogoče, da grozi preboj fronte. Dopisnik jo je skušal pomiriti s floskulami, češ da gre za trenutni zastoj, da so Ukrajinci opremljeni z Natovim orožjem, urjeni v tujini, da imajo tuje plačance, ampak da bo fronta zdržala … In tako naprej, a po mimiki obraza in tonu glasu je bilo videti, da v svoje besede niti sam ne verjame. Vsekakor je napovedal dolgo bojevanje okoli Hersona, in čeprav je trosil optimistične besede, je v podtonu dal vedeti, naj se Rusi pripravijo tudi na poraz v bitki za Herson. Voditeljica je hitro pograbila žogo in se osredotočila na to, da tujina pomaga Ukrajini, kakor da bi bilo to nekaj nepravičnega, in se spraševala, kako da tega ni nihče predvidel.
Ruši se mit
No, v bistvu je nekdo to predvidel. Vodja ruske obveščevalne službe za tujino je na sestanku Putina z najvišjimi državnimi funkcionarji nekaj dni pred invazijo skušal dopovedati šefu in kolegom, da je njihov optimizem nekoliko prevelik. No, Putin ga je takrat precej porogljivo zavrnil in dejansko javno ponižal; a kot vse kaže, je imel omenjeni funkcionar kar prav.
Rusija je dolga leta gradila mit o moderni, dobro opremljeni vojski, ki je superioren inštrument na bojišču. V realnosti invazije pa se je izkazalo, da je daleč od tega skrbno grajenega mita. Opremljenost je slaba, doktrina zastarela, bojna pripravljenost in morala pa daleč od superiornosti. Po začetnem zagonu je ruska ofenziva zastala, ruski agresor je opustil celo severno fronto in v bistvu izgubil približno tretjino ozemlja, ki ga je na začetku osvojil, na drugih sektorjih pa je že več kot pol leta na istih pozicijah kot marca, ko je začetna ofenziva izgubila zagon. Izgube so boleče, zato je Kremelj ukazal delno mobilizacijo, ki pa se je izkazala za precejšen polom. Več deset tisoč rezervistov jo je pobrisalo v tujino, odziv zlasti v velikih mestih je slab, zato mobilizirance nabirajo predvsem v provincialnem zakotju. Po naših informacijah nabirajo predvsem vojake ne ruske narodnosti in – ne najdemo boljše besede – sodrgo: pijance, huligane, »kronično brezposelne« … Takšne torej, ki jih »ni škoda« in katerih smrti ne bodo dvignile preveč prahu, še posebej ker gre za provinco, daleč od oči kritične javnosti in televizijskih kamer.
Mobiliziranci kot topovska hrana
Ti mobiliziranci so skupaj z navadnim naborniki tako rekoč topovska hrana, ki sestavlja prvo in drugo bojno črto, medtem ko so pogodbeniki (približno tretjina ruske vojske je sestavljena iz poklicnih vojakov) nameščeni v zaledju in preprečujejo mobilizirancem pobeg s frontne črte. Morala mobilizirancev je posledično slaba, alkohol je ogromen problem, mnogi ropajo in terorizirajo okupirano ukrajinsko prebivalstvo, poveljstva pa, če že ne spodbujajo teroriziranja, pa vsaj mižijo ob njem. Posledično se tako ruska vojska ali vsaj njen pretežni del obnaša kot srednjeveške soldaške tolpe, kar je svetlobna leta daleč od slike moderne, disciplinirane in dobro opremljene armade, ki jo je ruska propaganda leta prodajala svetovni javnosti.
