Piše: Jože Biščak
»Poslali smo veliko vabil, še več smo jih osebno poklicali in povabili, da si uredijo status. Odziv je bil slab, v nekaterih primerih sovražen do Slovenije, češ, kaj nam bo to, saj bo Slovenija kmalu spet del Jugoslavije.«
Nekako tako je pred dobrimi tridesetimi leti avtorju teh vrstic razlagal Slavko Debelak, takrat državni podsekretar in vodja sektorja za upravnopravne notranje zadeve. Žal že pokojni pravnik je bil časten, pošten in dober človek. Desetletje kasneje ga je zelo prizadelo, ko so ga označili za glavnega izvršitelja malodane genocida nad 25 tisoč ljudem, ki jih je medijski mainstream poimenoval »izbrisani«. »Delali smo korektno, pošteno in v skladu z zakonom,« je v začetku tisočletja izjavil za medije. In namesto da bi Debelaka postavili na piedestal junakov, danes v središču slovenske prestolnice, v kateri je že tujerodni župan, »izbrisanim«, ki to sploh nikoli niso bili, postavljajo spomenik v obliki črke »ć«; črke, ki je Slovencem tuja in je ni v slovenski abecedi.
»Izbrisani« so imeli možnost
Čas okoli osamosvojitve je bil nevaren čas. Z orožjem je rožljala jugoslovanska armada, rohnelo je jugoslovansko predsedstvo, v socialne demokrate preoblečeni komunisti so samostojni Sloveniji nasprotovali, grozili so različni »mitingi resnice«. Do osamosvojitve so bili v register stalnega prebivalstva Slovenije vpisani vsi, ki so imeli v takratni jugoslovanski republiki Sloveniji stalno prebivališče, ne glede na to, od kod so prihajali.
Ob osamosvojitvi 25. junija 1991 (dan kasneje je jugoslovanska vojska napadla Slovenijo) so tisti, ki so imeli republiško državljanstvo (bolj ali manj so bili to po narodnosti Slovenci) avtomatično pridobili državljanstvo nove države – Republike Slovenije. Drugi so si morali po 40. členu Zakona o državljanstvu status šele urediti in so imeli za to več mesecev časa. Tisti, ki tega niso naredili ali pa jim je bila ob prošnji izdana negativna odločba, so 26. februarja 1992 postali tujci. To je pomenilo, da so si morali pridobiti dovoljenje za prebivanje. Teh ljudi (danes se govori o številki 25.671) ni nihče »izbrisal«, pač pa so bili vodeni kot kategorija prebivalcev, ki nima urejenega statusa. In še vedno so imeli možnost, da si uredijo status v skladu z 81. členom Zakona o tujcih. Tudi tega niso naredili in so se začeli pritoževati, da so jih izbrisali.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
