Piše: Lucija Kavčič
Pogovarjali smo se z Evgenyjem Goreshnikom, višjim znanstvenim sodelavcem IJŠ v Ljubljani, ki je od leta 2010 tudi docent na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana. Kot aktivist ukrajinske skupnosti v Sloveniji si vse od napada Rusije na Ukrajino februarja 2022 prizadeva pritegniti pozornost slovenke javnosti k dogajanjem v Ukrajini in opozarja na rusko propagando v medijih.
DEMOKRACIJA: Ko je Rusija napadla Ukrajino, je podpora prihajala od vsepovsod, Ukrajinci v Sloveniji so bili cele dneve na nogah in zbirali humanitarno pomoč, prav tako tudi Slovenska Karitas in druge organizacije. Kako je danes, v 20. mesecu vojne?
GORESHNIK: Po eni strani so nekateri Ukrajinci, ki so živeli v Sloveniji že pred vojno, zdaj manj aktivni kot prej. Veliko od njih zdaj vzdržuje svoje starše in sorodnike, ki so zaradi vojne pobegnili v Slovenijo. To pomeni, da zdaj zagotavljajo sorodnikom nastanitev, jim finančno pomagajo, vsakodnevno svetujejo ter jim pomagajo s sporazumevanjem, in to vse seveda zahteva čas. Po drugi strani se je veliko ukrajinskih beguncev pridružilo skupini aktivistov in pomagajo na različne načine: od udeležbe na dobrodelnem koncertu do pomoči ranjenim ukrajinskim vojakom, ki so v Sloveniji na zdravljenju in rehabilitaciji. Julija leta 2023 je bilo ustanovljeno Društvo Ukrajincev Slovenije Razom, katerega glavni cilj je vsestranska pomoč in podpora v Sloveniji živečim ukrajinskim beguncem, seznanjanje Slovencev z ukrajinsko zgodovino, tradicijo, običaji in kulturo ter boj proti lažnivi ruski propagandi.
DEMOKRACIJA: Kako sami doživljate vojno v domovini, ki ji še kar ni videti konca? V zadnjih tednih se vse bolj govori, da bo vojna trajala nekaj let …
GORESHNIK: Glede dogajanja na bojni črti in glede na to, da je EU podaljšala začasno zaščito ukrajinskih beguncev do marca 2025, je videti, da bo vojna res dolga. Zelo težko spremljam grozne novice iz Ukrajine. Veliko izobraženih in inteligentnih ljudi se zdaj bori za neodvisnost Ukrajine. V vojski so zdaj otroci mojih dobrih prijateljev, znanci in nekateri nekdanji sodelavci. Rusi so ubili mojega nekdanjega študenta. Raketirali so stanovanjsko hišo v Lvovu, v kateri je živela moja prijateljica še iz šolskih let. Mesto z dvema milijonoma prebivalcev, v katerem sem se rodil, Harkiv, je zdaj že napol uničeno. Naj ne pozabimo, uničen je jez Kahovske hidroelektrarne. To so hude posledice tega zločina proti človeštvu. To se v 21. stoletju ne bi smelo zgoditi!
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji tednika Demokracija!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
