Piše: Gašper Blažič
V junijskih številkah Demokracije smo pisali o osamosvojitvi Slovenije in smislu tega dejanja, saj neposredni zgodovinski spomin sčasoma zbledi, v ospredje pa pridejo povsem drugačne interpretacije, ki nimajo veliko opraviti z resničnostjo. Na naši spletni strani demokracija.si smo prav tako objavili tudi nekatere poudarke iz obdobja pred 32 leti.
Kot je znano, je z agresijo JLA na Slovenijo, intenzivno diplomatsko in tudi s civilnodružbeno dejavnostjo tudi javno mnenje na Zahodu hitro preseglo do tedaj uveljavljeno miselnost, da Evropa na pragu 21. stoletja ne more sprejemati separatističnih teženj v duhu 19. stoletja in da je enotna Jugoslavija tudi v interesu Evrope in celega sveta. Pa čeprav je tik pred osamosvojitvijo tedanja Evropska (gospodarska) skupnost skupaj z ZDA in uradnimi krogi Sovjetske zveze, pa tudi krogi OZN, ki jo je tedaj kot generalni sekretar vodil perujski diplomat Javier Pérez de Cuéllar (že kmalu zatem ga je nasledil Egipčan Butros Butros Gali), nasprotovala kakršni koli spremembi državne sestave Evrope. Celo po začetku agresije JLA je zahodna diplomacija upala, da bo uspela spraviti Slovenijo v stanje pred 25. junijem 1991 v zameno za mir. Vendar so se stvari zapletle, Slovenci smo namreč imeli za seboj plebiscit, s tem pa neverjetno visoko motivacijo za vojaško obrambo svoje neodvisnosti, kar je ob zid pritisnilo še tako zagrizene konservativne diplomate.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
