Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
V prispevku govorimo o nevrotični projekciji v psihologiji. Gre sicer v prvi vrsti za pojav na ravni posameznika, ki pa je, kot kaže, v slovenski politični kulturi postal patološko množičen in je celo ugrabil politični sistem. Projekcija je postala standarden način delovanja slovenske levice v škodo slovenske desnice.
Nevrotična projekcija je v psihologiji eden od obrambnih mehanizmov, ki jih uporabljajo psihično labilni ljudje, da pred samimi seboj izpadejo boljši, kot so, in tako preprečijo eksistenčno krizo. Gre v bistvu za način, kako živeti, ne da bi se soočili z realnostjo, ki se tistim, ki projekcijo uporabljajo, zdi preveč boleča, da bi jo prenesli. V osnovi gre pri projekciji za beg oz. skrivanje pred samim sabo.
Tisti, ki izvaja projekcijo, pripisuje drugim ljudem hotenja, težnje, vzgibe, želje, misli itd., ki se njemu zdijo preveč negativni, zavrženi, nehumani, škodljivi itd., da bi jih lahko sprejel kot svoje in si jih priznal. V praksi to poteka tako, da tisti, ki je nasilen, nasilnost pripisuje drugim (čeprav sploh niso nasilni), medtem ko sebi in drugim pojasnjuje, da se on samo brani. Tisti, ki je netoleranten, netolerantnost pripisuje drugim (čeprav sploh niso netolerantni) in trdi, da se on s svojo netolerantnostjo samo bori proti negativcem, ki so zavrženi in si česa drugega kot netolerantnosti niti ne zaslužijo. Tisti, ki si želi nad soljudmi vzpostaviti diktaturo, sebi in drugim pojasnjuje, da imajo tisti, nad katerimi hoče vzpostaviti diktaturo, težnje, da bi nad njim vzpostavili diktaturo in da se on z vzpostavitvijo lastne diktature samo brani (čeprav njegovi nasprotniki diktature nad njim sploh ne želijo vzpostaviti).
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
