13.7 C
Ljubljana
torek, 28 septembra, 2021

V skrajni Levici se norčujejo iz žrtev terorističnih napadov 11. septembra

Piše: Matej Markič (Nova24tv)

Ko je pred dnevi, na 20. obletnico grozljivih terorističnih napadov Al-Kajdinih islamistov, ki so v ZDA zahtevali skoraj 3 tisoč smrtnih žrtev, ves svet sočustvoval s prebivalci Združenih držav, je Mesečeva Levica na svoji spletni strani objavila kratek prispevek z naslovom “20 let po 11. septembru”, ki pa je bil pljunek v obraz vsem ubitim v strahotnem terorističnem napadu. Obenem so znova privlekli na dan puhlice o izstopu iz Nata, čeprav je bilo članstvo Slovenije v njem izglasovano na referendumu.

Čeprav nam je bilo vsem jasno, da pripadnikom fanatične Levice človeška življenja ne pomenijo ravno veliko, pa si ni nihče mislil, da se bodo spustili tako nizko, da se bodo naslajali nad civilnimi žrtvami terorističnih napadov. A prav to se je zgodilo pred nekaj dnevi, ko so na svoji uradni strani objavili članek, v katerem so pokazali svoj skrajno zaničljiv odnos do skoraj 3 tisoč človeških življenj, ki so bila izgubljena, ko so se Al-Kajdini teroristi z ugrabljenimi letali pred 20 leti zaleteli v stavbo ameriškega Pentagona v Washingtonu in Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku. V Levici so tako poskušali  zrelativizirati žrtve napadov 11. septembra in zmanjševati tragedijo samega dogodka s tem, da so najprej privlekli na dan podatke o domnevno 800.000 ubitih ljudeh v t. i. vojni proti terorizmu, zatem pa so izjavili še, da se je 11. septembra v ZDA zgodilo tisto, kar so ameriški politiki in vojska desetletja delali po vsem svetu, čeprav se pri najboljši volji nihče ne more spomniti nobenega primera, v katerem bi ameriški politiki oz. vojska ugrabili civilna potniška letala in se z njimi v samomorilski akciji zaleteli v neko stavbo.

V nadaljevanju poskušajo teroristične napade še bolj banalizirati s tem, da trdijo, da so se ZDA na to odzvale “s še bolj intenzivnim vojnim pustošenjem širšega Bližnjega vzhoda, ki je za seboj pustilo na sto tisoče mrtvih, milijone razseljenih, tleče državljanske vojne ter še hujše gospodarsko in socialno uničenje regije.” Na tem mestu postane vsakomur, ki vsaj približno pozna dogajanje zadnjih nekaj desetletij, jasno, da v Levici pač nimajo pojma o zgodovini, saj če bi ga imeli, bi vedeli, da odziv ZDA na 11. september ni bil napad na Bližnji vzhod, ampak akcija proti talibanom v srednjeazijskem Afganistanu, ki ima z Bližnjim vzhodom bolj malo zveze. Pri tem nenehno ponavljajo že ničkolikokrat prežvečene fraze o t. i. “ameriškem imperializmu”, pri čemer pa kategorično zavračajo imperialistično politiko drugih velesil (npr. Sovjetske zveze, predhodnice današnje Rusije, ki je samo nekaj desetletij pred ZDA napadla Afganistan, pri čemer so enote sovjetske vojske pobile neprimerljivo več ljudi in zagrešile vrsto krvavih pokolov afganistanskega prebivalstva).

Priključili bi nas revežem
V nadaljevanju prispevka teče beseda še o tem, kako “smo žrtve vojne v Afganistanu v resnici ljudje v državah imperialnega centra, ki smo Natove vojne eskapade plačevali z bilijoni (tisoči milijard) evrov, ki bi jih lahko porabili za družbeni razvoj, socialno skrbstvo, zdravstvo, znanost in raziskovanje ter boj proti podnebnim spremembam pri nas doma.” Ne le, da sploh nihče ne ve, kje bi ta famozni imperialni center bil, temveč si takšne izjave večni študentje iz Levice privoščijo kljub temu, da sodijo države članice severnoatlantskega zavezništva (pakta Nato) po vseh globalnih indeksih med najbolj ekonomsko razvite, socialno varne, ekološko zavedne, demokratične in tolerantne, pri čemer so zaslužne tudi za izjemen napredek znanosti in medicine. A to za pripadnike te radikalne ekosocialistične struje očitno ni pomembno, saj bi si očitno raje želeli izstop iz pakta Nato in pridružitev njim ljubim socialističnim državam – Kubi, Severni Koreji, Venezueli – ki imajo res zavidanja vredno gospodarstvo, socialno varstvo in zdravstveni sistem, odlikuje pa jih seveda tudi visoka stopnja demokracije in človekovih pravic.

Obraz socializma (foto: epa)

Niz svojih “modrih misli” končajo s pompoznima stavkoma, da bodo možnosti terorističnih napadov prisotne “vse dokler odpor delovnih ljudi in zatiranih ljudstev vsega sveta ne bo zlomil imperializma držav svetovnega centra. Zato je zdaj čas, da glasno zahtevamo izstop iz pakta Nato in njegovo razpustitev, konec vojnih eskapad na drugi strani zemeljske poloble in konec subvencioniranja vojaško-industrijskega kompleksa.” Prvi stavek, ki sicer močno spominja na vehementne Marxove in Engelsove parole iz Komunističnega manifesta, se spet referira na t. i. “države svetovnega centra”, in čeprav iz morja nebuloz Levice ni mogoče zaslediti, da bi ta tako opevani svetovni center zajemal tudi npr. celinsko Kitajsko (ki meji na 14 držav, ima pa teritorialne ambicije po ozemlju 23 različnih držav, pri čemer s politiko t. i. “dolžniške pasti” imperialistično širi svoj vpliv po vsej Afriki, Latinski Ameriki in večjem delu Azije), pa je mogoče sklepati, da ta misteriozni “svetovni center” definitivno zajema celotno Evropo in Severno Ameriko (torej spet države z najvišjo stopnjo demokracije, spoštovanja, človekovih pravic, zdravstvene in socialne varnosti).

A še bolj kot prvi bode v oči drugi stavek, kjer Mesec in druščina pozivajo na izstop Slovenije iz  pakta Nato. Na tem mestu velja častilce Levice spomniti, da je Slovenija v to obrambno zavezništvo vstopila na podlagi povabila Georgea Robertsona, tedanjega generalnega sekretarja severnoatlantskega pakta, ki je našo državo v zavezništvo povabil na Natovem vrhu v Pragi 21. novembra 2002, formalno povabilo pa je slovenska vlada prejela samo nekaj dni kasneje, 26. novembra 2002. A še bolj kot to je pomembno dejstvo, da je bil pred vstopom Slovenije v Nato, 23. marca 2003, izpeljan posvetovalni referendum o vstopu Slovenije v Nato (pa tudi v Evropsko unijo), pri čemer velja jasno poudariti, da je bil izid referenduma formalno-pravno zavezujoč in neponovljiv. Na referendumu sta se za članstvo v Natu izrekli kar 2/3 udeležencev referenduma oz. 673.882 volivcev (kar je primerljivo s številom ljudi, ki so glasovali »proti« na julijskem referendumu o vodah – teh je bilo 677.119). Kakršnekoli floskule o izstopu iz Nata tako pomenijo nedopustno negacijo volje slovenskih volivcev, ki so pridružitev Slovenije severnoatlantskemu paktu izglasovali na demokratično izvedenem referendumu, ki je bil po vseh predpisih zavezujoč – kar pomeni, da je vlada Republike Slovenije absolutno dolžna spoštovati njegov rezultat – in neponovljiv – kar pomeni, da o tej isti problematiki ni dopustno ponovno razpisati referenduma. Sicer je zanimivo, da je bila v preteklih mesecih Levica izjemno glasna glede zavrnitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1G) in je le-to razglašala za “nesporno izraženo voljo ljudstva”, “ljudsko nezaupnico vladi” ipd., v primeru referenduma o vstopu v Nato pa sedaj kriči, da ga je treba razveljaviti in to kljub temu, da se je za članstvo v Natu izreklo približno toliko ljudi kot proti zakonu o vodah ter kljub temu, da je bil slovenski politični vrh tako v času pridružitve kot tudi v današnjem času enoten o tem, da je članstvo Slovenije v severnoatlantskem zavezništvu prednost in ne slabost.

Zadnje novice

Sorodne vsebine