Slovenske »podaljšane preteklosti« noče biti konec. V vsaki normalni državi bi bili zločinci že zdavnaj kaznovani, žrtve dostojno pokopane, zgodovinski učbeniki pa bi dogajanje prikazovali v duhu resnice. Pri nas se ni zgodilo nič od tega – nasprotno: propaganda se nadaljuje.
Filmi, kot je »Preboj«, so očitno nekaj normalnega za Slovenijo. Nadaljuje se tradicija čaščenja revolucionarnih izročil, le na nov način. Prav to je še eden od dokazov, da smo očitno v zmoti, ko govorimo o tem, da je bila leta 1991 ustanovljena nova država Slovenija in da so temelji naše države v uspešnem projektu slovenske pomladi (kar je neuresničeni ideal). Izkazalo se je, da očitno bolj drži teorija, da nam je samostojno državo dejansko priborila Udba in da so temelje zanjo pripravljali revolucionarni klavci, kot so Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Mitja Ribičič, Ivan Maček itd. Kardeljeva ustava iz leta 1974 je namreč republikam podelila nekatere državne atribute (tudi pravico do samoodločbe, kjer ni bilo jasno, ali je šlo za samoodločbo narodov ali republik), ki so se nato dopolnjevali s posameznimi ustavnimi amandmaji k republiški ustavi, zaradi česar je imela pomladna stran vtis, da je zelo uspešna. Jedro (S)R Slovenije je očitno tudi ob prehodu v večstrankarski sistem ostalo – nedotaknjeno. Leninistično torej, kar se najbolj kaže šele v zadnjih letih. Tudi s snemanjem novih partizanskih filmov ob dejstvu, da še nimamo igranega filma o osamosvajanju Slovenije niti filmov po zgodovinskih romanih o junaštvih, ki so pomagala ohraniti slovenstvo – od Finžgarjevega romana »Pod svobodnim soncem« dalje.
Komunistični džihad
Morda se bo komu zdelo, da je pogrevanje preteklosti neprimerno in nepotrebno, vendar je njeno razumevanje nujno za razumevanje sedanjosti. O dogajanju med drugo svetovno vojno je bilo tudi na demokratični strani (denimo v Demokraciji, Zavezi in drugje) objavljeno na tisoče člankov, ki opisujejo srhljivo razsežnost komunistične revolucije. V zadnjem času smo na spletni Demokraciji objavili (v treh delih) nekaj izsekov iz Dokumentov ljudske revolucije (DLR), ki opisujejo medsebojna dopisovanja komunističnih funkcionarjev v času vojne in vsebujejo tudi zelo krute podrobnosti. Sredi leta 1942, ko so komunisti pobili že najmanj tisoč Slovencev, so se pojavile prve vaške straže, a komunisti so o »beli gardi« govorili že veliko prej. Letak izvršilnega odbora OF v tem obdobju vsebuje naslednje opozorilo, ki ga je napisal Boris Kidrič: »Opozarjamo vse tiste, ki z belo gardo sodelujejo, da jih bomo brez milosti potolkli do poslednjega, kakor tudi njihove družine in jih gospodarsko popolnoma uničili, in to brez vsakega predhodnega opomina.« Ali kot navaja v istem obdobju partijsko glasilo Delo: »Prvi izmed najbolj zagrizenih, najbolj podlih in zahrbtnih sovražnikov narodne in ljudske oblasti je bela garda. To so bivši oblastniki in njihovi podrepniki, ki so se v svoji onemogli borbi za protiljudsko oblast, proti novi porajajoči se narodni in ljudski oblasti pogreznili s položaja političnih nasprotnikov in protiljudskih izkoriščevalcev do navadne izdajalske tolpe.« Kidrič je sicer najbolj znan po besedah: »Komunist, ki da brez najmanjšega usmiljenja streljati, kot človek nikoli ni surov. Odlika je, da združujemo z najbolj neusmiljenim odnosom do sovražnika najbolj plemenite instinkte človeka.«
Več si lahko preberete v novi številki tednika Demokracija, ki je od danes naprej že v prodaji!
