V začetku tega tedna je parlamentarna komisija za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami (KNOVS), ki jo vodi Matej Tonin, izdala poročilo o t. i. arbitražni aferi. Poročilo močno obremenjuje predvsem Karla Erjavca in Simono Drenik, ki nosita največji del odgovornosti za razplet arbitražne zgodbe.
Ali torej arbitražna afera, zaradi katere Hrvaška ne priznava izida arbitražne sodbe (posledično vprašanje meje ostaja nerešeno za nedoločen čas), dobiva epilog? Iz poročila KNOVS je namreč povsem jasno, da največjo odgovornost za afero nosi sedanji obrambni minister Karl Erjavec (predsednik DeSUS), ki je bil v treh prejšnjih vladah zunanji minister, v zaslišanjih pred KNOVS pa je očitno lagal in se sprenevedal. Podobno velja tudi za glavno agentko v arbitražnem postopku Simono Drenik.
Številni zaščitni ukrepi
Poročilo KNOVS je bilo izdano 15. oktobra letos, tri dni kasneje pa je bilo državnemu zboru vročeno v obravnavo. Slab mesec kasneje pa je bil javni del poročila – izbrisani oz. počrnjeni so tajni podatki, povezani s Sovo – objavljen tudi za javnost. Kot je na Twitterju zapisal predsednik KNOVS Matej Tonin, je objavljeno poročilo utemeljeno na dokumentih. »Poročilo je bilo sprejeto BREZ glasu proti, saj natančno povzema dejstva, ki so za akterje zelo neprijetna. KNOVS ni presegel pooblastila, nikogar nismo napadli, zapisali smo zgolj resnico.« No, očitno pa se z njim ne strinja Karl Erjavec, ki je še isti dan javno napadel predsednika KNOVS, češ da se gre politične igrice.
A najprej poglejmo osnovna dejstva. Kot je znano, je arbitražni sporazum začel veljati 29. novembra 2010, simbolično torej na nekdanji »dan republike«, ki je bil osrednji državni praznik propadle SFRJ. Pred tem je bilo na Sovi leto in pol pred začetkom veljavnosti sporazuma opravljeno varnostno ozaveščanje Simone Drenik in skupine, ki je sestavljala t. i. Projektno enoto, ki je v imenu ministrstva za zunanje zadeve sodelovala v arbitražnem postopku s slovenske strani. To pomeni, da so se morali vsi našteti seznaniti z načinom obravnave in varovanja tajnih podatkov ter pridobiti certifikat za ravnanje s tajnimi podatki do stopnje TAJNO.
Sova je v okviru zaščite v projektu arbitraže omenjeno Projektno enoto (PE) opremila s petimi specialnimi kripto telefoni za medsebojno izmenjavo informacij med PE in Sovo. Ob tem je Sova večkrat opozorila Drenikovo na možnost hrvaškega prisluškovanja na kasnejših delovnih sestankih, ki jih je vodila z njo in nekaterimi člani PE. Takšno ravnanje hrvaške strani je bilo verjetno zaradi interesa hrvaške strani, da kompromitira arbitražni postopek. Prav zato se je Sova, kot je razvidno iz poročila KNOVS, maksimalno trudila pri komunikacijskih sredstvih in usposabljanju sodelavcev arbitražnega postopka pri ravnanju z njimi. Pri tem jih je opozarjala zlasti na previdnost pri komuniciranju na odprtih (nekriptiranih) linijah ter še zlasti ob prečkanju državne meje. Povedano na kratko: Sova je Simoni Drenik in njenim sodelavcem predlagala samozaščitne ukrepe, komunikacijo preko kriptiranih telefonskih zvez, še zlasti v času ustnih obravnav na Arbitražnem sodišču v Haagu, ko je bila potrebna stalna komunikacija med Haagom in Ljubljano. Prav tako so bili članom PE predlagani varni sistemi elektronske komunikacije prek prenosnega računalnika z ustrezno programsko opremo za varno komuniciranje. To je bilo pomembno tudi pri zagotavljanju kriptiranih povezav med PE in njenimi tujimi sodelavci (pravni zastopniki, ki jih je najela Republika Slovenija).
(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)
