9 C
Ljubljana
nedelja, 18 aprila, 2021

V novi številki revije Demokracija preberite: Razpad imperija, še preden je to zares postal

Kako je glavni adut Kučanovega klana Petrič zapravil pravljico Kolektorja

Sedaj je že jasno, da je turškemu podjetju Cengiz uspelo, kar v Sloveniji ni uspelo še nikomur. Na kolena je spravil Stojana Petriča, velikana in varovanca Milana Kučana, ki je vmes že sanjal, da uteleša Slovenijo, na bridkem koncu svojih nedoseženih sanj pa bo, kot kaže, samo lovil milijončke, ki jih je skril po davčnih oazah, in bral članke o sebi, ki mu jih pišejo njegovi novinarji, dokler bo sploh še lastnik medijev. In verjetno bo tu potekal najpomembnejši boj za njegovo zapuščino, ker bo lov na plen ali ohranitev medija, ki že danes diha na škrge, neizprosen. Mogoče pa je tudi Delo že zrelo za ustreznega tujega lastnika? Samo kako bodo potem Murgle pisale scenarije volitev? In kaj bo z dvornimi tiskarji javnomnenjskih napovedi? In kaj bo z volitvami?

 

Od drugega tira do druge cevi

Vrnimo se k temu, kaj se je dejansko zgodilo Petričevemu Kolektorju od leta 2017, ko je bil objavljen razpis za graditev druge cevi predora Karavanke. Kako je mogoče, da ni uspelo človeku, ki se mu (skoraj) nihče v Sloveniji ne upa reči ne? Človek, ki s seboj ne nosi denarnice. Človek, ki ne kliče za rezervacije. Človek, ki je mislil, da ima vse, pa ugotovil, da nima nič. Kaj izkazuje podrobna analiza izjav, dogodkov in odločitev? V bistvu vse najhujše, predvsem pa, da je tudi Petrič kot nič koliko ljudi pred njim stavil na konje, ki niso zmožni zmagovati; ki niti do cilja ne (z)morejo; ki že med dirko menjajo džokeje in že med tekmo preskočijo ograjo na druge dirke, kjer se zapisano ponovi. Znova ne zmorejo zmagovati. Ne zmorejo do cilja. In znova med dirko menjajo džokeje. Ne razumeti te logike kvazi politike, ki izvaja kvazi vlado, je ne razumeti Slovenije. In posledično ne razmeti položaja, o katerem je sanjal, pa ga ne bo nikoli dosegel.

Prva v vrsti, ki je prav usodno zatajila Petriča, je prav gotovo ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, ki brez Petričeve pomoči zagotovo ne bi zmogla finančnih bremen volitev in po volitvah nikoli ne bi videla infrastrukturnega resorja. Saj veste, silovita kampanja za upokojence, potem pa niti slišati ni hotela o zdravstvu, ki ga je imela polna usta, in ker po njeno nihče ni želel infrastrukture, je bila uboga Alenka primorana prevzeti ta izjemno zahtevni resor. No, do tod je še poslušala botra Petriča. Ko je ugotovila, da s svojim besedičenjem ne bo (z)mogla reševati resnih projektov, je bila najprej tišina. In tipičen otopel pogled, ki bi lahko prišel v učbenike slovenske nesposobne politike. Tišino je prvi presekal Petrič, ki je izgubljal potrpljenje in ji dal vedeti, kdo in zakaj je. Sledila je javna kampanja ministrice, namenjena Darsu, kjer je dovolj jasno zahtevala, da verjame, da bo Dars izbral prave, ni pa si upala izustiti Petriču tako želenih besed – domače izvajalce. In postala je predmet medijskih napadov, ki si jih zagotovo ne bi nihče želel, vendar je Alenka kmalu zamenjala poligon, ugotovila, da je še več denarja in več interesa pri energetiki, in se predala varnemu zavetju strica iz Amerike. Kar nenadoma je bilo dovolj kapitala za Alenkinega potrčka Pavliča, da je kupoval intervjuje v poceni rumenih medijih, kar nenadoma je Petričev napad izgubil učinek. In kar nenadoma se je vrnil nasmeh na obraz ministrice, ker je ugotovila, da lahko kljub nesposobnosti prodaja sponke še naprej.

(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)

Zadnje novice

Sorodne vsebine