Piše: Gašper Blažič
Ali je tranzicijsko-levičarski (pravzaprav tovarišijsko-kapitalistični) »trio adijo« v resnici samo zaigral teater v enem od lokalov na ljubljanski tržnici? Simbolično se je to zgodilo na območju, ki naj bi po načrtih ljubljanskega župana Zorana Jankovića, enega od članov trojice, kmalu postalo gradbišče, čemur nasprotuje velik del ljubljanske civilne družbe.
Ni skrivnost, da boj za ljubljansko tržnico dejansko traja že vse od leta 2007, ko je nastala iniciativa Tržnice ne damo. Vendar naj bi ideja o garažni hiši pod tržnico obstajala že vse od županovanja Vike Potočnik. Nedavno se je s posebnim pismom glede Jankovićevega najbolj razvpitega projekta oglasil tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je opozoril na posledice graditve garažne hiše pod Kongresnim trgom, kar je privedlo do poškodb sosednjih zgradb, med drugim uršulinske cerkve, Slovenske filharmonije itd. Že ob graditvi Mesarskega mostu so bile poškodovane freske v Bogoslovnem semenišču, opozarja nadškof, zato navedbam ljubljanske oblasti ne bi smeli verjeti na besedo, opozarja.
Parlament kot izvajalec politike CK?
Seveda projekt degradacije tržnice tu omenjamo mimogrede. Ta megalomanski dragi projekt, o katerem Zoran Janković »sanja« že skoraj dvajset let, vse od prve izvolitve od župana, predstavlja simbolno nasilje nad slovensko normalnostjo, kolikor je je sploh še ostalo. Ne samo politično, ampak tudi siceršnjo. Kot smo že opozorili v zadnji številki Demokracije, je Janković ne glede na to, da je na formalno manj vplivni funkciji od Roberta Goloba, v resnici Golobov šef, po drugi strani pa novi Kučanov operativec. V zadnjih letih je namreč Milan Kučan izgubil dva pomembna operativca, ki sta mu bila generacijsko blizu: to sta bila Janez Kocijančič in Janez Zemljarič – za »tolažbo« so slednjega pokopali z vojaškimi častmi, s čimer je dal zadnji šef partije vedeti, da sedanja država temelji na kontinuiteti s prejšnjo in da mora slovenska javnost to pač sprejeti kot izvršeno dejstvo. In dejansko se Kučan še vedno obnaša kot nekronani kralj Slovenije, ki naj bi bila torej nekakšna parlamentarna monarhija, vendar je moč parlamenta, kot vidimo, omejena na vlogo, ki smo jo poznali še iz časa prejšnjega režima, ko je skupščina – pa naj bo republiška ali zvezna v Beogradu – samo formalno potrjevala to, kar je že prej sklenil centralni komite. Še več, znamenita akcija 25 poslancev z začetka 70. let prejšnjega stoletja, je skupina republiških poslancev tako rekoč za hrbtom partije za člana predsedstva SFRJ predlagala tedaj mladega pravnika Ernesta Petriča, sicer člana vladne ekipe Staneta Kavčiča,kar je sprožilo silovite partijske represalije proti menda samovoljnim poslancem, ker naj bi šlo za »hudo politično diverzijo«, usmerjeno proti zvezi komunistov.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
