Piše: G. B.
V novi številki tednika Demokracija pišemo o spletkarjenju in razdiralni drži evropske poslanke Ljudmile Novak. Pišemo o utrinkih iz osamosvojitvenega poletja, ko je nastajala slovenska država, pa tudi o tem, da je socialni dialog pod vlado Roberta Goloba močno ogrožen in vse bolj propada. Pišemo o posledicah strahovitih neurij ter odpravljanju škode, o globalističnih norostih politične korektnosti, bruseljskemu bizarnemu boju proti podnebnim spremembam ter o nasilju migrantov na nemških kopališčih. Objavljamo intervjuja s publicistom Milanom Gregoričem in TV voditeljico Zalo Tomašič.
Evroposlanka Ljudmila Novak s svojim nasprotovanjem drugim na desnici, in s svojimi že čisto levimi stališči, deluje kot nekdo, ki se je po pomoti znašel med konservativci. Je škoda, ki jo povzroča politični desnici, namerna ali pa gre samo za oportunizem, ob katerem se ne ozira na večje posledice njenih besed in dejanj?
Danes se zdi, da se trendi liberalne levice, ki si prizadeva za normalizacijo in splošno družbeno sprejemanje njenih idej, ki so nekoč veljale za skrajne, vse bolj odražajo tudi med določenimi konservativci, ki ostajajo to samo še po imenu, obenem pa se obračajo po vetru in so pripravljeni sprejemati in celo zagovarjati vse bolj liberalne poglede. Več takšnih politikov najdemo lahko v Evropski ljudski stranki, med njimi pa je tudi Ljudmila Novak, bivša predsednica Nove Slovenije, ki prihaja iz krščansko demokratskih vrst. V času prejšnje vlade Janeza Janše, in tudi kasneje, je v Evropskem parlamentu večkrat napadala in kritizirala njeno delo, pri čemer je ponavljala argumente levičarjev. Že pred tem je še kot predsednica Nove Slovenije poskušala to stranko popeljati vse bolj v levo, in obenem kritizirala Janeza Janšo, ter tako škodila povezovanju slovenske politične desnice. Celo ko je bila njena stranka v koaliciji s Slovensko demokratsko stranko, se ji ni zdelo neprimerno gostovati v oddaji Studio City, kjer je bila kritična do vlade glede takratne situacije s Slovensko tiskovno agencijo. Novakovi so se očitno tovrstna dejanja splačala, saj jo je s svojim vplivom v medijih levica vztrajno predstavljala kot eno najbolj priljubljenih političnih osebnosti v Sloveniji.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
V tedniku Demokracija lahko še preberete:
Utrinki iz osamosvojitvenega poletja
Kot je znano, je z agresijo JLA na Slovenijo, intenzivno diplomatsko in tudi civilnodružbeno dejavnostjo tudi javno mnenje na Zahodu hitro preseglo do tedaj uveljavljeno miselnost, da Evropa na pragu 21. stoletja ne more sprejemati seperatističnih teženj v duhu 19. stoletja in da je enotna Jugoslavija tudi v interesu Evrope in celega sveta. Pa čeprav je tik pred osamosvojitvijo tedanja Evropska (gospodarska) skupnost skupaj z ZDA in uradnimi krogi Sovjetske zveze, pa tudi krogi OZN, ki jo je tedaj kot generalni sekretar vodil perujski diplomat Javier Pérez de Cuéllar (že kmalu zatem ga je nasledil Egipčan Boutros Boutros-Ghali), nasprotovala kakršni koli spremembi državne sestave Evrope. Celo po začetku agresije JLA je zahodna diplomacija upala, da bo uspela spraviti Slovenijo v stanje pred 25. junijem 1991 v zameno za mir. Vendar so se stvari zapletle, Slovenci smo namreč imeli za seboj plebiscit, s tem pa neverjetno visoko motivacijo za vojaško obrambo svoje neodvisnosti, kar je ob zid pritisnilo še tako zagrizeno konservativne diplomate.
Intervjuja: Milan Gregorič in Zala Tomašič
»Revolucionarji imajo na vesti tudi 12 od 27 primorskih padalcev, ki so jih zvezniki spustili na osvobojeno ozemlje z namenom vzdrževanja zvez s partizansko vojsko, ki so tudi bili neke vrste tigrovci. Štirje so padli kot partizani, dva so ubili četniki, dvanajst pa jih je po vojni »vzela noč«. Bili so ubiti brez obtožnic in sojenja in še danes ni znano, kje so njihovi ostanki. Revolucionarni teror ni prizanesel niti čedermacem, saj je bilo po doslej razpoložljivih podatkih zahrbtno pobitih okrog 20 primorskih duhovnikov ter prav toliko tudi stlačenih v zapore in gulage, kjer so skupaj prestali okrog 82 let,« je v intervjuju za Demokracijo spregovoril primorski publicist Milan Gregorič, velik poznavalec Istre in novejše primorske zgodovine. TV voditeljica Zala Tomašič, sicer tudi kolumnistka Demokracije, pa si želi več poudarka na tradicionalnih vrednotah v družbi, zato vodi tudi oddajo Signal na Nova24tv. »Gre za pogovorno oddajo, v kateri vsak teden obravnavamo drugo temo s tremi strokovnjaki. Kot voditeljica imam tri goste. Izbiram teme, ki se mi zdijo izjemno pomembne za razvoj človeštva in za naša življenja, o katerih pa se sicer premalo govori. Od umetne inteligence in kriptovalut, bioetike in genetskega inženiringa pa do Kitajske in Nata. Teme so torej globalne, v oddaji pa se trudimo, da ne gre le za prepir med političnimi ideologijami, zato vabimo predvsem strokovnjake in ustvarjamo zanimive vsebinske debate, ki razjasnjujejo določene pojme.«
Pod Golobom socialni dialog propada
Slovenijo vleče v napačno smer, industrijska proizvodna pada že od oktobra lani, vlada uvaja nove davke in po nepotrebnem obremenjuje tako prebivalstvo kot gospodarstvo, zakone spreminja brez dogovarjanja, ker je vlada pač sama sebi zadostna. Ekonomsko socialni svet (ESS) je razpadel, pet interesnih združenj iz gospodarstva, ki naj bi z ministrstvi sodelovali pri pripravi različne zakonodaje, je pred parlamentarnimi in vladnimi počitnicami zaostrilo odnose z vlado. Zaradi kršenja pravil so izstopili iz ESS, kar je sredi julija, tik pred parlamentarnimi in vladnimi počitnicami v javnosti izredno odmevalo. Pet reprezentativnih delodajalskih organizacij, članic ESS, je sicer že 12. julija na ministre in poslance naslovilo svoje predloge in pripombe na predlog zakona o dolgotrajni oskrbi. Vlada je zakon v nadaljnjo proceduro namreč poslala brez soglasja socialnih partnerjev, zakon pa prinaša dodatne obremenitve za gospodarstvo. Slednje bo zmanjšalo konkurenčnost slovenskega gospodarstva tako v evropskem kot svetovnem metilu in posledično ogrozilo delovna mesta.
Globalistične norosti politične korektnosti
Ko je več vrhunskih kolesark predčasno končalo kariero, ker so v ženski konkurenci tekmovali tudi biološki moški, ki si domišljajo, da so ženske, se je Mednarodna kolesarska zveza (UCI) končno zganila. Pred dnevi je zveza prepovedala transspolnim športnicam nastope na ženskih tekmovanjih. Za zdaj so prepovedali nastope v ženski konkurenci samo moškim, ki so dobili blodnje, da so ženske, po puberteti. Kaj bodo naredili z moškimi, ki so »postali« ženske med puberteto, bodo še odločili. »Glede na znanstvena spoznanja je tudi nemogoče izključiti možnost, da biomehanski dejavniki, kot sta oblika in razporeditev kosti v okončinah, lahko predstavljajo trajno prednost za transspolne športnice,« so dejali pri Mednarodni kolesarski zvezi in tako namignili, da bo očitno kmalu sprejeta odločitev, da bo na ženskih tekmovanjih dovoljen nastop samo ženskam, ki so bile ženske tudi ob rojstvu. Tako se je UCI pridružil vodstvom atletskih in plavalnih zvez, kjer je prevladalo stališče, da ni pravično do bioloških žensk, da na športnih igriščih merijo moči z biološkimi moškimi. Dokončno odločitev so sprejeli, potem ko je več kolesark (bioloških žensk) predčasno končalo kariero, kaplja čez rob pa je bila zmaga ameriškega kolesarja Austina Killipsa na uradnem kolesarskem tekmovanju za ženske (Tour of the Gila). Na olimpijskih igrah v Parizu prihodnje leto bo tako tudi v kolesarstvu ženskam zagotovljeno pravično tekmovanje.
Projekcija kot vir družbenopolitičnih konfliktov
V prispevku govorimo o nevrotični projekciji v psihologiji. Gre sicer v prvi vrsti za pojav na ravni posameznika, ki pa je, kot kaže, v slovenski politični kulturi postal patološko množičen in je celo ugrabil politični sistem. Projekcija je postala standarden način delovanja slovenske levice v škodo slovenske desnice. Nevrotična projekcija je v psihologiji eden od obrambnih mehanizmov, ki jih uporabljajo psihično labilni ljudje, da pred samimi seboj izpadejo boljši, kot so, in tako preprečijo eksistenčno krizo. Gre v bistvu za način, kako živeti, ne da bi se soočili z realnostjo, ki se tistim, ki projekcijo uporabljajo, zdi preveč boleča, da bi jo prenesli. V osnovi gre pri projekciji za beg oz. skrivanje pred samim sabo. Tisti, ki izvaja projekcijo, pripisuje drugim ljudem hotenja, težnje, vzgibe, želje, misli itd., ki se njemu zdijo preveč negativni, zavrženi, nehumani, škodljivi itd., da bi jih lahko sprejel kot svoje in si jih priznal. V praksi to poteka tako, da tisti, ki je nasilen, nasilnost pripisuje drugim (čeprav sploh niso nasilni), medtem ko sebi in drugim pojasnjuje, da se on samo brani. Tisti, ki je netoleranten, netolerantnost pripisuje drugim (čeprav sploh niso netolerantni) in trdi, da se on s svojo netolerantnostjo samo bori proti negativcem, ki so zavrženi in si česa drugega kot netolerantnosti niti ne zaslužijo. Tisti, ki si želi nad soljudmi vzpostaviti diktaturo, sebi in drugim pojasnjuje, da imajo tisti, nad katerimi hoče vzpostaviti diktaturo, težnje, da bi nad njim vzpostavili diktaturo in da se on z vzpostavitvijo lastne diktature samo brani (čeprav njegovi nasprotniki diktature nad njim sploh ne želijo vzpostaviti).
Nasilje migrantov na nemških kopališčih
Izpadi migrantov so vse pogostejši in vse hujši. Globalisti na vse kriplje prikrivajo in opravičujejo migrantsko nasilje. Spolni napadi in uničevanje na nemških kopališčih. Na Poljskem znajo obračunati s spolnimi predatorji. Cenzura na pohodu. Globalistična kabala nadaljuje s spodbujanjem množičnih migracij v Evropo, čeprav se kakovost življenja zaradi gospodarske krize, inflacije, višjih cen energije, nastanitve in hrane zmanjšuje. Seveda so še tako slabe socialne razmere v Evropi za migrante tretjega sveta veliko boljše od stanja v državah, od koder prihajajo, zato jih kriza niti po naključju ne odvrne od pohoda proti Evropi ali spodbudi k vrnitvi v domovino. Je pa gospodarska kriza priročen izgovor tako za migrante kot tudi za njihove levo liberalne zagovornike, s katerim opravičujejo divjanje, uničevanje in nasilne izpade migrantov, ki se vsakodnevno dogajajo po evropskih državah. Recesija ima na divjanje, nasilje, kriminal migrantov iz tretjega sveta komaj kaj vpliva, saj se je tovrstno divjanje dogajalo tudi v časih največje gospodarske rasti.
V tedniku Demokracija lahko preberete številne analitične kolumne naših novinarjev in zunanjih sodelavcev. Tokrat so jih pripravili: Metod Berlec, Gašper Blažič, Andrej Sekulović, Arian Sajovic, Janez Juhant, Andreja Valič Zver, Stane Granda, Edvard Kadič, Keith Miles in Matevž Tomšič.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
