Piše: G. B.
V novi številki Demokracije pišemo o najnovejšem dogajanju v Golobovi vladi, saj se je izkazalo, da postaja predsednik vlade čedalje bolj popadljiv in vase zagledan, hkrati pa je nepredvidljiv tudi za botre, ki so ga postavili na to funkcijo. Po javnomnenjskem padcu ga je doletelo še pričanje dveh nekdanjih tesnih sodelavcev ter seja sveta Gibanja Svoboda, ki je poskrbela za izključitev nekaterih najbolj izpostavljenih članov. Pišemo o zavezništvu med islamom in levičarji, o migrantski nevarnosti, ki spet postaja aktualna ter o tem, kako pravni boj za RTVS še ni končan. Objavljamo ekskluzivni intervju s predsednikom SDS Janezom Janšo ter ukrajinskim aktivistom v Sloveniji Evgenyjem Goreshnikom.
Premier Robert Golob je pred kratkim doživel uničujoče pričanje svoje nekdanje ministrice Tatjane Bobnar in nekdanjega policijskega šefa Boštjana Lindava. Dogodki, ki so sledili, so pokazali, da se je vladi in koaliciji dejansko zgodil »veliki pok«, ki je imel uničujoče posledice tudi na seji sveta Gibanja Svoboda, kjer je prišlo do spektakularnih izključitev Mojce Šetinc Pašek in Roberta Pavšiča ter degradacije Urške Klakočar Zupančič.
To dogajanje je marsikoga spomnilo na zgodovinsko četrto plenarno sejo CK ZK Jugoslavije 1. julija 1966 na Brionih v hotelu, kjer so praktično natanko 25 let kasneje potekala pogajanja med beograjsko in slovensko stranjo pod budnim očesom evropske trojke. A leta 1966 se je na Brionih dejansko zgodil preobrat, ki je osupnil ne samo jugoslovansko, pač pa tudi mednarodno javnost. T. i. Brionski plenum je namreč prinesel obračun diktatorja Josipa Broza Tita z Aleksandrom Rankovićem, ki je bil tako rekoč Titova desna roka in udarna pest, povod za Rankovićevo odstavitev (in s tem družbeno izolacijo) pa je bila prisluškovalna afera, ki naj bi nakazovala zlorabo Službe državne varnosti in zaroto proti Titu, koval pa naj bi jo bil sam Ranković. Njegova odstavitev je sicer prinesla zmago federalizma (in vnovični vzpon Edvarda Kardelja, arhitekta slovenske komunistične revolucije in jugoslovanskega samoupravljanja), hkrati pa je pripravila pot reformni liniji v partiji, a le za nekaj let, saj je Tito v prvi polovici sedemdesetih let na podoben način kot z Rankovićem obračunal tudi z reformisti od Staneta Kavčiča do Marka Nikezića.
Celoten članek lahko preberete v novi številki Demokracije!
V tedniku Demokracija lahko še preberete:
Totalitarni popadki Roberta Goloba
Vodja opozicije Janez Janša je pozval na predčasne volitve. Po letu in pol vlade Roberta Goloba se ta namreč ne more pohvaliti z nobenim (omembe vrednim) političnim dosežkom. Njegovo vlado so doslej zaznamovale politične čistke, nespretno spopadanje s kriznimi situacijami in sprejemanje škodljivih politik, ki slabšajo kakovost življenja. V zadnjem času pa vlado pretresajo tudi notranji spori v stranki Gibanje Svoboda, katere predsednik je v zadnjih dneh s svojimi avtoritarnimi popadki pokazal svojo pravo naravo. Znotraj vzporednega mehanizma pa so se vneli tudi boji za delitev plena, to je vodenje vlade. V spore so vpeti trije najpomembnejši z vrha države: Nataša Pirc Musar, Urška Klakočar Zupančič in Robert Golob. Vlada Roberta Goloba se že leto in pol ukvarja sama s seboj. Po lanskih državnozborskih volitvah obljubljenih reform ni, ni ukrepov, po katerih bi državljani živeli bolje. Nasprotno, vlada je ukinila vse dobre ukrepe Janševe vlade. Ob tem je planila tudi na državljane, pokojnin ne usklajuje. V društvu Družinska pobuda so izračunali, da bo zaradi škodljivih ukrepov te vlade povprečna slovenska družina z dvema povprečnima plačama in z dvema otrokoma v vrtcu letno prikrajšana za 2.036 evrov. Za toliko jim je vlada povečala letne obremenitve.
Intervjuja: Janez Janša in Evgeny Goreshnik
»Ko smo preverili te številke, smo ugotovili, da so od leta 2011 v nekaterih volilnih okrajih, kjer je desna sredina vedno dobila zelo velik odstotek podpore, ukinili tudi več kot 20 volišč. Okraj Šmarje pri Jelšah je npr. takšen primer. SDS je tam izvolila poslanca, tudi ko smo imeli samo štiri v državnem zboru. Od leta 2011 so ukinili tam 26 volišč in naredili volitve kot logistični problem za veliko število revnejših podeželskih ljudi. Verjetno so ugotovili, da tam levice ne volijo. Ob tem pa imamo v Ljubljani volišče za vsakim vogalom,« je v intervjuju za Demokracijo in Nova24TV povedal predsednik SDS Janez Janša, ki pravi, da je teh trikov ali volilnih prevar je polno in zadeve ne potekajo v smislu prevar ali trikov samo v Latinski Ameriki. »Slovenija je žalosten primer, kjer se to dogaja že dolgo časa.« Evgeny Goreshnik, aktivist ukrajinske skupnosti v Sloveniji, pa pravi, da je vpliv ruske propagande v Sloveniji do zdaj (pre)močan. »Skoraj vsaka novica o vojni v Ukrajini prihaja s komentarjem: kot poroča ruska tiskovna agencija … Po mojem mnenju mediji civilizirane države ne bi smeli citirati nobenega stališča Rusije glede vojne v Ukrajini, dokler se vojna dogaja na ukrajinskem ozemlju, dokler Rusi pobijajo ukrajinske otroke in civiliste, raketirajo bolnišnice in šole.«
Po sodbi Evropskega sodišča za človekove sodišče: pravna sredstva še niso izčrpana
»Noč je torej očitno še zelo mlada, in vsaj dokler sodišča glede argumentov v ustavni pobudi po vsebini molčijo, se bo v Sloveniji še plesalo − po notah vladajoče politike in njenih interesnih skupin,« menita dr. Peter Gregorčič in dr. Matej Avbelj. Prvi podpisani pobudnik za začetek postopka za presojo ustavnosti novele zakona o Radioteleviziji Slovenija (RTVS), nekdanji predsednik programskega sveta RTVS dr. Peter Gregorčič in avtor pobude dr. Matej Avbelj sta prejela ESČP na svojo pritožbo, v kateri sta zatrjevala, da je ustavno sodišče z odpravo začasnega zadržanja dela zakona o RTVS pritožnikom vzela pravico do poštenega sojenja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva. ESČP je zdaj presodilo, da je pritožba »nedopustna«. A kot pravita pobudnika, je »noč še mlada«. »Sodišče ima ob svoji pravnomočni odločitvi vedno prav. Zato so lahko ob začetku noči »jebeno manjšino« najprej še enkrat prešteli in jo, potem ko je bila noč še vedno mlada, tudi izšteli. A do zore bo vseeno treba tudi vsebinsko odgovoriti na pravne argumente, ki so zapisani v prvotni pobudi za presojo ustavnosti. Do sedaj namreč nobeno sodišče, niti ustavno niti ESČP, ni naslovilo še prav nobenega izmed njih. Tudi v tem kontekstu in ne le v tistem, ki ga je podal predsednik Accetto, pritrdilo pa mu je Evropsko sodišče za človekove pravice, ta zadeva, ki je še v hiši, še ni stara. Noč je torej očitno še zelo mlada, in vsaj dokler sodišča glede argumentov v ustavni pobudi po vsebini molčijo, se bo v Sloveniji še plesalo – po notah vladajoče politike in njenih interesnih skupin,« sta zapisala avtorja pritožbe v sporočilu za javnost.
Nenavadno zavezništvo med islamom in levičarji
Ste se kdaj vprašali, kako je mogoče, da (skrajni) levičarji, nevladne organizacije, feministke, skupine LGBT in predstavniki leve politike podpirajo islamiste, čeprav ne zagovarjajo prav nobene od njihovih idej? Odgovor je mogoč en sam: oboji sovražijo zahodno civilizacijo, ki je zrasla na krščanskih temeljih. Zadnje dni je med levičarji moderno izražati podporo Palestincem, ki jih v veliki večini vodi teroristična organizacija Hamas. To dejstvo jih sploh ne moti, čeprav je Hamas 7. oktobra brutalno napadel in pobijal izraelske civiliste, vdiral v njihova naselja in dobesedno izvajal genocid. Odziv stranke Levica je bil, da je »šlo predvsem za vojaško operacijo, katere cilji so bili nekateri strateški objekti na izraelski strani, simbolično pa tudi za podrtje žičnate ograje, ki zadržuje na zelo omejenem območju palestinsko prebivalstvo«. In so zahtevali priznanje Palestine kot države. Ko je Izrael na napad odgovoril, so levičarji trdili, da je Izrael okupator in da so Izraelci tisti, ki izvajajo etnično čiščenje.
Množične migracije predstavljajo za Slovenijo vse večjo grožnjo
Znova se vzpostavlja mejni nadzor. Migracije iz leta v leto strmoglavo naraščajo. Zvišana stopnja nevarnosti terorizma. Posilstev vse več. Zaradi migrantske nevarnosti prvak največje opozicijske stranke poziva državljane, da se legalno oborožijo. Sloveniji so bile v preteklosti prihranjene mnoge težave, povezane z množičnimi migracijami. Naša država tako kot druge nekdanje socialistične države ni ponujala enakih priložnosti ekonomskim migrantom iz tretjega sveta kot bogatejše zahodnoevropske države, ki se z migrantsko problematiko soočajo že od druge polovice prejšnjega stoletja. V Slovenijo so po drugi strani hodili predvsem ljudje iz držav nekdanje Jugoslavije, zaradi česar se sicer nekatera slovenska mesta že nekaj časa soočajo s problemom islamizacije, vendar pa pri nas bolj »eksotičnih« priseljencev iz Afrike, z Bližnjega vzhoda in iz Azije skorajda ni bilo. Zdaj pa se zdi, da je predvsem pod aktualno vlado tudi Slovenija postala deležna »kulturne obogatitve« z globalnega juga. Stvari so se začele najbolj korenito spreminjati ob začetku migrantske krize leta 2015, ki še vedno traja. Čeprav se migranti poskušajo prebiti do »bogatejših« držav, jih vse več ostaja tudi v Sloveniji. Mnogi globalni indeksi uvrščajo Slovenijo med najvarnejše države na svetu, vendar pa se tudi to s pritokom nezakonitih priseljencev in migrantov na splošno spreminja. Bodo časi, ko smo se lahko po središču Ljubljane zvečer sprehajali bolj ali manj brezskrbno, postali le spomin?
Dr. Dimitrij Rupel: Še ena nova zunanjepolitična strategija?
Spremembe na področju mednarodnih odnosov in zunanje politike so načeloma počasnejše in dolgotrajnejše, večinoma globlje od sprememb v notranji ali državni politiki. To velja tudi za Slovenijo. Pojavi kot podnebne spremembe, vojne, migracije, vzpon političnega in verskega radikalizma/fundamentalizma, kulturni boj, nove komunikacijske in interakcijske tehnologije … so med nami že dalj časa. Praviloma se počasi spreminjajo tudi ocene teh pojavov, kar tem pojavom in tistim, ki se z njimi ukvarjajo, daje pečat večje zanesljivosti in veljavnosti. Običajno se diplomatom ne mudi tako zelo kot policistom, vojakom ali npr. novinarjem. Strateški dokumenti, ki povzemajo zunanjepolitične dogodke in izzive, praviloma niso podvrženi hitremu zastarevanju. Diplomatski spomini, poročila o sestankih vojskovodij in državnih voditeljev, podiranje zidov in postavljanje državnih meja (Dunaj, Versailles, Rapallo, Osimo, Brioni …), celo depeše in telegrami (npr. Kennanovi iz Moskve) brez težav prenašajo udarce časa in se berejo kot zgodovina. O Rusih in Ukrajini smo brali v Snyderjevih Bloodlands (2010) in v McMeekinovi Stalinovi vojni (2021). O jugoslovansko-sovjetskih odnosih smo brali pri Đilasu in celo pri Kardelju. O slovenskem osamosvajanju sem sam napisal vsaj pet knjig.
V Demokraciji lahko preberete številne analitične kolumne naših novinarjev in zunanjih sodelavcev. Tokrat so jih pripravili Metod Berlec, Marko Puš, Žiga Korsika, Edvard Kadič, Vinko Gorenak, Andreja Valič Zver, Stane Granda, Keith Miles, Borut Korun in Matevž Tomšič.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!