Piše: Metod Berlec
S publicistom, svetovnim popotnikom in politikom Borutom Korunom smo se pogovarjali o njegovi novi knjigi z naslovom Slovenci, naši davni predniki.
Gospod Korun, nedavno ste izdali zanimivo knjigo, ki ste ji dali naslov Slovenci, naši davni predniki. V njej pišete o slovenskih prednikih v najzgodnejših časih, se pravi od 6. do vključno 9. stoletja. Če vas prav razumem, vas je k temu spodbudila tudi usmeritev našega uradnega zgodovinopisja, ki ga simbolizira predsednik SAZU dr. Peter Štih.
V našem zgodovinopisju je bilo vse do dr. Petra Štiha samo po sebi razumljivo, da, ko govorimo ali pišemo o slovenski zgodovini, mislimo s tem na Slovence. Tako so zgodovino dojemali naši veliki zgodovinarji Franc in Milko Kos ter Bogo Grafenauer, poleg njih pa še vsi drugi slovenski zgodovinarji, ki so pisali o preteklosti. Profesor Štih pa je uvedel dekonstrukcijo slovenske zgodovine, v njegovem dojemanju preteklosti nas kot samostojnega ljudstva ni več.
No, knjige v bistvu ne začnete s slovensko zgodovino, ampak z evropsko prazgodovino; od genov pridete do Indoevropejcev, nato pišete o slovenskem ozemlju v halštatskem in latenskem obdobju …
Moj pristop je bolj antropološki, zanimajo me ljudstva, njihov izvor, njihova preteklost. Ne gre samo za nizanje dogodkov. Gre za poskus celostnega prikaza naših prednikov tistega časa in tudi naše zgodovine.
Pri pisanju sem prehajal od splošnega h konkretnemu, od genetike prek prazgodovinskih ljudstev k Slovanom in potem k slovenski zgodovini, k verovanjem naših prednikov in vsakdanjemu življenju. Genetska odkritja so nam odprla pogled v preteklost, ki sega desettisočletja nazaj, nekaj, česar si doslej ni bilo mogoče predstavljati. Genetika nam razrešuje mnoge uganke, ki so se zdele nerešljive. V moji knjigi ne gre za »zgodovino slovenskega prostora«, kjer je dogajanje v nekem zgodovinskem prostoru pomembnejše od ljudi, ampak za zgodovino plemen, ljudstev. Po tej poti pridemo od indoevropskih selitev do halštatskega in latenskega obdobja pri nas, nosilci te stare in mlade železne dobe pa so bili Iliri, Veneti in Kelti.
Ukvarjate se s selitvami prebivalstva. Nanje so nedvomno pomembno vplivali vpadi nomadskih ljudstev z vzhoda v Evropo. Pa tudi arabska in islamska ekspanzija, ki se začne po 6. stoletju …
Selitve plemen in ljudstev so stare, kot je staro človeštvo. Že prvi ljudje v Afriki so se selili za živalmi ali pa so jih na pot silile spremembe podnebja, suše recimo, ali pa sosednja, močnejša plemena. Tudi Evropa se je morala pogosto otepati nomadskih napadalcev, tudi Arabcev.
Pomembno poglavje v knjigi namenjate Slovanom. Če vas prav razumem, se strinjate s standardno zgodovinsko razlago, da so naši glavni predniki Slovani, ki so prvotno živeli na ozemlju severno in vzhodno od gorskega loka Karpatov, okrog zgornjih tokov Dnepra, Dnestra in Visle. Na podlagi česa to utemeljujete?
Vsa velika predzgodovinska gibanja v Evropi so potekala od vzhoda proti zahodu in ne obratno. Tudi genetska slika slovenskega moškega je zelo podobna sliki Slovaka, vendar tudi Ukrajinca. Govorimo jezik, ki je podoben jezikom, ki jih govorijo Ukrajinci, Slovaki, Čehi, Poljaki, Rusi …
Poleg tega pa so bili naši predniki pogani. Če bi bili mi potomci staroselcev, bi bili v 6. stoletju že vsaj sto let kristjani. Nobene potrebe po pokristjanjevanju ne bi bilo. Nobenih uporov proti novi veri. Nobenih Brižinskih spomenikov ne bi bilo, Ciril in Metod pa ne bi imela razloga, da bi prišla v Panonijo in na Moravsko. Ne bi bilo poročil o spopadih med poganskimi Slovenci in Bavarci. Ne bi bilo nasilnih vdorov Slovencev v Istro.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
