Piše: Petra Janša
O slovenski kandidaturi za evropskega komisarja, pritiskih evropskih funkcionarjev na države članice EU in tožbi evropskega poslanca Milana Zvera proti Evropski komisiji za razkritje vse dokumentacije v zvezi z nenadnim oz. nepričakovanim obiskom podpredsednice Evropske komisije Věre Jourove v Sloveniji, ki jo je vložil na Splošno sodišče EU, smo se pogovarjali s strokovnjakom za mednarodno in evropsko pravo dr. Miho Pogačnikom.
Gospod Pogačnik, v času najinega pogovora vlada Roberta Goloba po »umiku« Tomaža Vesela v Bruselj pošilja Marto Kos kot kandidatko Slovenije za evropsko komisarko. Kaj po vašem mnenju kot država s tem sporočamo?
Tehtno vprašanje, ki pa ne zadeva samo Slovenije. Evropska unija oziroma njeno predhodnico Evropsko skupnost so v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja ustanovile države, ki so imele določeno vizijo, kako po velikem svetovnem spopadu urediti varno in kakovostno bivanje na evropskem kontinentu. Ustanoviteljice EU oziroma, za bralce jasneje rečeno, lastnice EU so države in ne obratno. Tudi Evropske komisije in drugih institucij EU ne bi bilo, če se tako ne bi odločile države in to zapisale v temeljne pravne akte integracije. Z leti so se pristojnosti EU glede na potrebe seveda širile, vendar vselej s soglasjem držav članic. Sčasoma se je bruseljska birokracija v konglomeratu vsebin integracije in ob poskusih vzpostaviti nov svetovni red oprijela fikcije, da pravzaprav institucije vladajo državam in ne obratno. Žrtve iščejo v slabotnih oblasteh, ki ne razumejo suverenosti države, pri čemer so v Sloveniji žal naleteli na plodna tla. Ne Ursula von der Leyen ne Evropska komisija niti nobena druga institucija ne more Sloveniji kot suvereni državi in članici (preprosteje rečeno lastnici) EU sugerirati, kako bo ravnala pri izbiri svojih kandidatov za komisarja. Zato ocenjujem to sporočilo iz Slovenije kot nesuvereno, resne države nevredno in nepotrebno ponižno. To poklekanje »Bruselj pričakuje, Bruselj zahteva …« se pri nas sicer vleče od leta 1996, še iz časa predsednika vlade Janeza Drnovška. Leže je obračati ljudi z nekim »deus ex machina«, Brusljem, tudi na področjih, kjer je država ohranila popolno suverenost, ker pač ne poznajo evropskega prava.
Pravijo sicer, da si je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen samo želela po spolih uravnoteženo komisijo.
S tem ni samo po sebi nič narobe. Vendar imajo glede na enakopravnost – ne na enakost, kot se zmotno poudarja, ker spola pač nista enaka, sta pa in morata biti v razvitih demokratičnih sistemih v nasprotju z npr. islamskimi državami pravno enakovredna – ženske vso in enako možnost kandidirati v državi članici EU in pred predsednico pridejo kandidatke in kandidati, ki jih potrdijo države. Glede na pravno ureditev EU predsednica komisije nima nikakršne možnosti zahtevati ali usmerjati odločitve držav glede kandidatk in kandidatov za komisarje v smeri nekakšnih kvot glede na spol.
Pa so takšni pritiski najvišjih evropskih funkcionarjev na države EU higienični, če se milo izrazim?
Ne samo da niso higienični, ampak so pravno neutemeljeni oziroma presegajo uradna pravna pooblastila teh funkcionarjev. Morda bi lahko govorili celo o zlorabi pooblastil. EU je globoka, široka in dinamična integracija in dobro pripravljena birokracija v Bruslju lahko s podporo določenih, celo globalnih akterjev zlahka najde v določenem trenutku in segmentu nepripravljeno državo članico. Na ta način se ustvarja dominantnost bruseljske birokracije, ki sicer nima nobene podlage, a ob suvereno ohlapnih državah lahko fikcija postane realnost.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
