Bili so časi, ko je bil učitelj avtoriteta in je lahko vzdrževal red na šoli – če ne zlepa, pa zgrda. Tudi v času komunizma je bilo tako. Sedaj so razmere že dolgo drugačne: učitelj je izgubil avtoriteto, močno so poudarjene pravice učencev, ki jih hočeš nočeš branijo tudi starši. V dobrem in slabem.
To še zlasti velja, če gre za otroke znanih vplivnežev – le-ti pogosto svoje nasilne otroke branijo, grozijo pa tistim, ki jih želijo ustaviti. Tako je Nova24TV v začetku tega leta poročala o primeru mladoletnega sina znanega sodnika in državne sekretarke na ministrstvu za pravosodje. Na problematično vedenje dečka iz znane pravniške družine so anonimno opozorili starši otrok z Osnovne šole Poljane, prvi pa je o tem poročal Škandal24, ki si je zaradi poročanja o tem prislužil kazensko ovadbo.
Z nožem kar v šolo
In kaj so zapisali? Gre za zgodbo o učencu šestega razreda Osnovne šole Poljane, ki je v šolo prinesel nož, ustrahoval druge učence in jih več celo poškodoval. Zaradi vplivnih staršev pa si institucije niso upale ukrepati. No, tudi če ne bi bili starši problematičnega otroka tako vplivni, bi se verjetno zadeva hitro ustavila, predvsem zaradi dejstva, da sedanja državnošolska birokracija dostojanstvo nasilnežev postavlja na zelo visoko mesto, kar pomeni, da le stežka dosežejo prešolanje otroka drugam ali pa kakšen resen vzgojen ukrep, ki bi stvari postavil na svoje mesto.
No, res je to, da so se še v začetku devetdesetih let otroci učiteljev tudi bali, saj so lahko kaj hitro dobili »batine« zaradi problematičnega vedenja. A ko je šolski resor po prihodu LDS na oblast postal plen nove »moderne« ideologije – spomnimo, že leta 1992 je bil v prvi Drnovškovi vladi za pristojnega ministra za šolstvo imenovan univerzitetni predavatelj in eden od ideologov LDS Slavko Gaber –, so se stvari začele spreminjati na slabše. Šolstvo je bilo čedalje bolj podvrženo krčenju vzgoje in izrinjanju vrednot ter je krenilo s poti, ki si jo je v knjigi »Slovensko šolstvo za novo tisočletje« zamislil svetovni popotnik Janez Svetina, civilna žrtev vojne za Slovenijo, ali pa znani pedagog Franc Pediček, zagovornik celostne pedagogike, ki je bil zaradi upiranja režimski viziji socialističnega šolstva nasilno utišan. Usmeritev k celostni in antropološko zastavljeni pedagogiki lahko najdemo tudi v pred dnevi izdani knjigi pedagoginje Helene Alenke Bizjak »Učna ura pod cvetočo češnjo«.
Vse to pa je »elita«, nastala v dobi poznega socializma, tudi po letu 1991 povsem zanemarila. Ni poteptala le državljanskih, religijskih in etičnih vsebin v šolstvu ter jih sploščila na nivo informiranja, pač pa vzgojo kot takšno. Na vse to so že konec devetdesetih let v času prenove osnovne šole (prehod z osemletne na devetletno šolo) opozarjali člani Nacionalnega kurikularnega sveta. Režimski mediji so debato o vrednotah v šoli ves čas dušili z umetno vsiljeno ideološko debato o »verouku v šolah«. Posledice pomanjkanja vzgoje v šolah pa so se pokazale že zelo hitro, tudi z »gašenjem požara«, kot je denimo uvajanjem varnostnikov v šole.
Birokracija, ki omejuje ukrepe
A kot kaže, niti to ni prineslo rešitve. Navadno pristojne institucije nasilnim učencem – ki so praktično vedno posledica razmer v družini, iz katere izhajajo – dodelijo spremstvo. Tako je bilo tudi na OŠ Valentina Vodnika v Ljubljani, kjer se je marca dogajala prava drama. Slovenske novice so poročale o problematičnem petošolcu, ki ustrahuje sošolke in sošolce. Med starši naj bi zavrelo. Fantu so dodelili spremljevalko, a kaj, ko izkoristi že trenutek, ko gre spremljevalka na stranišče. Že lani marca je isti učenec s pestjo sošolca »na gobec« in ga pri tem poškodoval …
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
