Piše: Gašper Blažič
Da je državni svet kot »zgornji dom« slovenskega parlamenta trn v peti tranzicijski levici, ni nobenega dvoma. Po štirikratnem vetu v zadnjem času se zato znova pojavljajo predlogi za njegovo ukinitev.
Državni svet RS je bil formalno uveden s sprejetjem nove ustave 23. decembra 1991, dejansko pa s prvimi volitvami vanj jeseni 1992, ko se je mandat stare republiške skupščine bližal koncu. Skupščina je bila namreč sestavljena iz treh zborov po stari kardeljanski ureditvi in sicer iz zbora občin, družbenopolitičnega zbora in zbora združenega dela. Sosednja Hrvaška je imela praktično identično ureditev, vendar je vse tri zbore združila v enega, Slovenija pa temu ni sledila, zaradi česar smo imeli precej več težav na poti v samostojnost. Nova ustavna ureditev je tako predvidela delitev zakonodajne veje oblasti na dva dela, in sicer državni zbor, ki neposredno sprejema zakone, in državni svet, ki predstavlja nekakšen korektiv državnega zbora. V praksi je državni svet prevzel vlogo nekdanjega skupščinskega zbora združenega dela, saj člani vanj niso izvoljeni na neposrednih splošnih volitvah, pač pa prek korpusov, kar nekoliko spominja na nekdanje stanove, ki so delegirali svoje člane v parlamentarni sestav.
Trn v peti
Vendar pa ima državni svet zelo omejen vpliv na politiko. Lahko sicer sprejme veto na določene zakone državnega zbora. Slednji lahko potem zakon spet sprejme, če zbere absolutno večino (najmanj 46 glasov). V primeru četverice spornih zakonov to ni bila težava, saj so bili že ob prvem sprejetju vsi štirje sprejeti z visokim številom glasov. Kljub temu pa je državne svetnike v nekem videu močno napadla Tina Gaber in s tem spet sprožila debate o ukinitvi državnega sveta. Nato je državne svetnika grobo napadla Levica in prav tako predlagala ukinitev DS. Ti predlogi sicer niso novi, pojavljali so se v večjem številu že v prejšnjem mandatu DS, ko je bil njegov predsednik Alojz Kovšca. A očitno gre tranzicijski levici v nos tudi sedanji predsednik DS Marko Lotrič, ki brez dlake na jeziku opozarja na deficit demokracije. In je podobno kot njegov predhodnik aktiven na družbenih omrežjih.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
