Piše: Gašper Blažič
Petek, 14. marec, je bil v letošnjem letu znova rezerviran za spominski dan dr. Jožeta Pučnika. Ne le zaradi vsakoletne podelitve diplom slušateljem Pučnikove akademije in Nove politike, ampak tudi zaradi aktualne tematike.
Letošnji tematski sklop je bil posvečen geopolitiki, ki se spet vrača v mednarodne odnose, in sovražnemu govoru, ki je postal izgovor za vračanje cenzure v javnost. O vsem tem so znova govorili v Viteški dvorani gradu Slovenska Bistrica, ki zadnja leta redno gosti udeležence Pučnikovega simpozija. Tudi tokrat ni manjkalo gostov iz mednarodnega okolja. Prišla sta namreč vodja regionalnega predstavništva fundacije Konrad Adenauer Stiftung dr. Norbert Eschborn in dr. Robin Harris s Centra za obnovo kulture, oba delujeta v Zagrebu. Sofia Solemacher van der Vegt, predstavnica Krščanskodemokratskega inštituta iz Budimpešte, ki je bila lani med udeleženci dogodka, pa je tokrat pozdravila udeležence prek videonagovora. Prav tako Marek Mutor iz Evropske platforme spomina in vesti. Mnogi pa so pogrešali Gorazda Pučnika.
Ko si socialdemokrati in krščanski demokrati podajo roke
Morda se bo marsikomu zdelo čudno, zakaj je Jože Pučnik, ki je akademsko sicer združeval družboslovje in humanistiko, kot prepričan socialdemokrat danes neke vrste »predmet« zanimanja bolj krščanskodemokratskih in konservativnih sil kot pa denimo sodobnih socialdemokratov. Nekateri se spotikajo tudi ob dejstvo, da se je sam leta 1990 opredelil za ateista, vendar ga imajo mnogi kristjani tako rekoč za svetniško osebnost. Tovrstni paradoksi so morda nenavadni, a kažejo, kako je bil Demos, ki ga je Pučnik vodil, notranje heterogen, a vendarle so ga povezovale skupne vrednote. V času osamosvajanja Pučnik ni imel nobene formalne politične funkcije – ni bil niti član vlade niti član predsedstva ali poslanec skupščine – vendar je kot karizmatična osebnost z disidentsko preteklostjo imel izjemen vpliv zlasti na ravnanje koalicije Demos in osamosvojitvene vlade. Bil je namreč tisti, ki je vlekel voz naprej tudi takrat, ko je ta obtičal v blatu, včasih pa je znal celo prehitevati dogodke. Novembra 1990 je po znamenitem internem sestanku prvi medijem povedal, da bo plebiscit 23. decembra 1990, kar je vzbudilo veliko jezo denimo Milana Kučana, ki je bil sicer vajen, da je glavne odločitve za državo in družbo sprejemal CK ZKS, vendar pa ni trpel »konkurence«. Zato je postavil pogoje, v katere je Demos moral privoliti, da je obdržal predvideni datum plebiscita. Plebiscit je uspel, in to precej bolje od pričakovanj. »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo,« je tistega večera ob razglasitvi izidov plebiscita dejal Pučnik in dodal, da je slovenska politika s tem dobila ukaz volivcev, da mora sedaj odločitev, sprejeto na plebiscitu, udejanjiti. Za Pučnika so učne ure demokracije, ki so bile velikokrat tudi zelo boleče, sledile kasneje, ko je bil leta 1992 krajši čas podpredsednik vlade, nato pa poslanec in po svoji politični upokojitvi velik podpornik civilne družbe. Spoznal je namreč, da z ostanki totalitarizma še zdaleč nismo opravili. Danes, 22 let po Pučnikovi smrti, pa to velja še bolj.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
Oglejte si fotogalerijo:
