Piše: Gašper Blažič
Ali se sedaj celo v trdem jedru tranzicijske levice zavedajo, da je bila umestitev Roberta Goloba kot »novega obraza« precej kratkovidno dejanje? Njegove afere in tudi njegovo kolerično vedenje že močno presegajo celo zapuščino zadnjega »velikega maga« LDS Antona Ropa.
Spomnimo: Rop je 19. decembra 2002 po odhodu svojega predhodnika Janeza Drnovška iz vlade v predsedniško palačo postal predsednik vlade, februarja 2003 pa še predsednik LDS. Njegovo dveletno vladanje je bilo zaznamovano predvsem z držo izključevanja. Iz koalicije je nagnal SLS pa tudi zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Prav v Ropovem času je opozicija oblikovala dokaj močan strokovni svet, v civilnodružbenem sektorju pa je nastal Zbor za republiko. To je v končni fazi pripomoglo, da je kritična masa volilnega telesa premagala pasivnost in podprla alternativo na volitvah konec leta 2004. To je morda dovolj močan poduk vsem, ki menijo, da lahko sedanja opozicija samo čaka, kaj se bo zgodilo.
Postaja neobvladljiv celo za Kučana!
Očitno se nekaj podobnega dogaja tudi s sedanjim premierjem Robertom Golobom, ki sicer velja za skrajno kolerično osebnost. Nekateri pravijo, da je kot prvi mož Gen-I tu in tam uničil celo kakšen prenosni računalnik. No, kakorkoli že, to je samo delček krute resnice, da je Golob s svojim ravnanjem spravil v zadrego celo svoje vsega hudega vajene politične botre. Tudi Milana Kučana. Eden od oglaševalsko-medijskih gurujev tranzicijske levice Leon Magdalenc je bil v svoji kolumni v Dnevniku zelo nazoren, ko je predstavljal Kučanova stališča o zadnjem dogajanju, zato so ga citirali tudi v Mladini: »Pred dnevi sem sodeloval na pogovoru, na katerem je bil osrednji gost naš prvi predsednik Milan Kučan. Na odru je povedal staro šalo, kakšna je razlika med diktaturo in demokracijo. V diktaturi volk izbere, katero ovco bo pojedel. V demokraciji pa ovce izberejo, kateri volk jih bo pojedel. Ko so se zadnji teden skoraj vsi ukvarjali s Tatjano Bobnar in z Robertom Golobom, je v zraku viselo tudi to vprašanje. Ali na vsakih volitvah res zamočimo do te mere, da izberemo volka, ki nas kasneje simbolno poje? Ali se res morajo vsi oblastniki preleviti in zamenjati dlako? Bomo res samo uboge ovce, vdane v usodo …« Ob tem seveda ni nepomembno, kako je nenadni eksodus Tatjane Bobnar iz Golobove vlade dobesedno šokiral celo uredništvo Mladine, češ, kaj nam je bilo tega treba. Zagotovo pa drži, da je bil Kučan že od vsega začetka nekoliko zadržan do Goloba – verjetno se je zavedal, kakšen karakter ima in da lahko podivjano oblastništvo uniči projekt umirjenega nadzora nad slovensko družbo. Ne smemo namreč pozabiti, da je Kučan že v osemdesetih letih kot šef CK ZKS in zagovornik »socializma po meri ljudi« zagovarjal takšen gradualističen pristop k prehodu v večstrankarski sistem (seveda po tistem, ko je postalo jasno, da z modelom SZDL ne bo mogoče prepričati opozicije), ki je zadrževal vse rokovnjaške vzorce vladanja po receptu Franceta Popita in Staneta Dolanca. Slednji je bil nekaj časa celo Kučanov mentor, a se ga je Kučan nekoliko otresel z objavo dnevnika in spominov Staneta Kavčiča, s čimer je – vsaj na zunaj –nekoliko zmanjšal neposredni vpliv komunističnih »sivih eminenc« na tedanjo politiko »sestopa z oblasti«.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije, ki je izšla danes!
