Piše: Gašper Blažič
Lojze Grojzdek je naš redni bralec, ki je več desetletij kot zdomec preživel v Nemčiji in se tudi večkrat oglasil s kakšnim pismom. Sedaj znova živi v domači Župeči vasi pri Cerkljah ob Krki, kjer smo ga tudi obiskali.
Je iskriv in neposreden, pa tudi pogumen sogovornik. Pred desetimi leti je tako nastopil tudi kot govornik na zborovanjih Odbora 2014 pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani.
Razlogi, da nekdo odide v tujino začasno ali za stalno, so različni. Kakšni so vaši?
Sem iz revne družine z osmimi otroki, trije smo še živi, rojen sem po drugi svetovni vojni, ko so starši ter starejši bratje in sestre že prišli iz Nemčije, kamor jih je izselila nacistična vojska. Nato so se vrnili prek Pariza domov, doma pa so našli povsem zapuščeno domačijo. Ena stara miza, drugega nič – nobenega pohištva. V naslednjih letih je moj oče videl, da je precej tega pohištva pristalo v vasi. Vendar je bil trden in je znal izgubiti, zato je rekel: »Pustite jim, naj imajo.« Tako smo nadaljevali skromno podeželsko življenje. Ves čas sem tudi ministriral. V šoli smo imeli v četrtem razredu učiteljico, ki je bila sprva verna, nato pa se je poročila z oficirjem in se je povsem obrnila v nasprotno smer. Češ da Boga ni, pa seveda grožnje, če bomo za božič šli k polnočnici in podobno. Doma so mi pustili svobodno odločitev, ali ostanem ministrant ali ne. In sem ostal. Cena je bila nižja ocena pri vedenju. Nato sem odšel na nižjo gimnazijo v Brežicah.
So vas tam maltretirali?
Tam je bil profesor, ki je bil politično zelo aktiven. Poznal je mojega 13 let starejšega brata Fonzija, ki je bil eden najboljših učencev na brežiški gimnaziji, predvsem je bil dober v matematiki. Ko pa je vstopil v semenišče, je profesor čisto ponorel, za to dejanje se je maščeval nato nad mano, postavil me je pred razred in me najmanj pol ure javno zasramoval zaradi vere. In to pri mojih enajstih letih.
Če se ne motim, ste o tem enkrat govorili tudi na zborovanju Odbora 2024?
Drži. Poslušati sem moral, da so moji starši neumni. Očetu si tega nisem upal povedati. Strah pa sem še leta nosil v sebi. Dolgo si nikomur nisem upal izpovedati to bolečino, ki je najbrž po božji previdnosti v 40 letih prerasla v moč, krepost, da branim vse, kar je dobrega, poštenega.
Vaš rojak je škof Stanislav Lenič, ki smo ga poznali kot ljubljanskega pomožnega škofa.
Ja, z njim sem imel posebno prijateljsko vez. Doma je bil nedaleč stran od nas. Zelo zgodaj je postal sirota, dobro je poznal mojo mamo, ker sta bila v otroških letih skupaj na pašniku. Kasneje ga je župnik poslal na šolanje v Ljubljano, kjer je bil nato tudi tajnik škofa Rožmana, zaradi česar so ga oblastniki obsodili na deset let ječe, odsedel jih je osem. Kasneje je v München že kot škof prišel večkrat birmovat med Slovence v izseljenstvu. Bil je res dobričina, pa tudi izreden spomin je imel. Ob neki priložnosti sva se kar tri ure pogovarjala. Vse mi je povedal, koliko hudega je doživel. V meni je takrat začela še bolj rasti moč vere in svobode. V Münchnu je bil tudi duhovnik dr. Janez Zdešar, ki je pobegnil iz celjskega komunističnega zapora, kjer bi moral čakati na usmrtitev.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
