Piše: Gašper Blažič
Po referendumu 11. maja je postalo jasno, da je to zelo močna zaušnica za vlado in koalicijo. Kot smo že pisali, je bila tranzicijska levica zadnja leta navajena zmagovati na referendumih.
Po dveh referendumskih trojčkih v času Golobove vlade, ki so se iztekli v korist levičarjev, je 11. maja očitno padel mit o tem, da je javno mnenje na strani vlade. To pa vladajočih nikakor ni streznilo. Prav nasprotno: dober teden dni kasneje so rezultati že pozabljeni, ker je vlada prepričana, da je večina ubogala pozive Roberta Goloba, naj referendum bojkotirajo. Podobno je skušala referendumski izid interpretirati javnomnenjska agencija Valicon. Toda številke so na neki način zelo simbolne: zakon je zavrnilo približno toliko volivcev, kolikor jih je leta 2022 podprlo Gibanje Svoboda. Še ena bolečina več torej.
Očitno ne bodo minirali Titovega zakona
Je pa zakon vseeno padel. S tem je nastala precej čudna situacija, saj naj bi v veljavi še naprej ostal socialistični zakon iz leta 1974, ki je prav tako v neposrednem konfliktu z voljo, izraženo na referendumu. Vendar se o tem zakonu ni odločalo na referendumu, kar pomeni, da je formalno veljaven. In zdi se, da vladajoča tranzicijska levica točno na to računa. Situacija, ki je nastala, nekoliko spominja na stanje po predhodnem zakonodajnem referendumu leta 1996, ko je bil zakonski predlog SDS o uvedbi dvokrožnega večinskega sistema potrjen na referendumu, vendar so s pomočjo postopkovnih zvijač takrat vrinili še dva referenduma, vse skupaj pa šteli kot enega samega, glasove za večinski sistem pa so delili s celotno maso glasov vseh treh referendumov in ugotovili, da tudi ta predlog ni dobil večine. To je nato popravilo ustavno sodišče, a vseeno ni pomagalo. Tako se je leta 2000 parlamentarna večina, sestavljena iz LDS, DeSUS, SNS, ZLSD ter SLS+SKD odločila za sprejetje ustavnega zakona, ki je v ustavo zabetoniral predlog volilnega sistema, ki je štiri leta prej dosegel še bistveno manj glasov kot večinski sistem. Zato ni mogoče pričakovati, da bi poslanci koalicije sledili predlogu ukinitve starega Titovega zakona o pokojninskih privilegijih. Sploh pa ne v kombinaciji z razpravo o novem pokojninskem sistemu, ki bo seveda še zaostril upokojitvene pogoje. To je po svoje razumljivo: prebivalstvo se stara, delovno aktivnega prebivalstva je vse manj, življenjska doba pa se daljša. Tovrstne reforme že nekaj časa zahteva liberalna sredina, toda bistveno večji problem je v tem, da sedanja oblast poleg tipično socialističnega pristopa do socialnih transferjev tudi razmetava z davkoplačevalskim denarjem za svoje »prijatelje«. Krepi pa se tudi pritisk RTV Slovenija, naj vlada dvigne višino mesečnega prispevka.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
