Piše: G. B.
V novi številki revije Demokracija lahko preberete, kaj prinaša vladni predlog novega plačnega zakona za javni sektor. Ugotavljamo namreč, da v prvi vrsti prinaša občutno višanje plač vsem državnim funkcionarjem. Pod drobnogled smo vzeli Golobovo vodno diplomacijo v Združenih narodih in njegovo teatralno simpatiziranje s palestinskimi teroristi, kar nas pelje daleč stran od t. i. jedrne Evrope. Prav tako pišemo, da je po aferi Litijska ministrstvo za finance pod vodstvom Klemena Boštjančiča znova na sporen način odobrilo finančna sredstva. Tokrat za prostore na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani za potrebe sodišča. Z Demokracijo boste vedeli več!
Vlada je prejšnji teden potrdila predlog novega plačnega zakona za javni sektor, ki bolj kaže, da gre samo za popravke in višje plače izbranim funkcionarjem. O plačnih uvrstitvah se menda še pogajajo, plače poslancev, vladnih funkcionarjev in funkcionarjev pa se bodo uskladile z zamikom, je pojasnil finančni minister Klemen Boštjančič. Skupni učinek celotne plačne reforme, če ji sploh lahko tako rečeno, je ocenjen na 1,4 milijarde evrov. Ta znesek se bo v prihodnjih štirih letih porazdelil na po približno 350 milijonov evrov vsako leto, je dejal finančni minister. Doslej je veljalo, da poprava plač v javnem sektorju ne sme stati več kot 850 milijonov evrov. Prejšnji ministrici za javno upravo Sanji Ajanović Hovnik so namreč zabičali, da tega zneska ne sme prekoračiti. Zdaj se je ta znesek povečal za 65 odstotkov. Izhodišča, kot jih je Ajanović Hovnikova predstavljala februarja 2023, so ostala enaka, tako zdaj kot takrat je bil kot najvišji določen 67. plačni razred. Po zdajšnjih napovedih se bodo plače najbolj povečale funkcionarjem, županom, sodnikom, poslancem, absolutni rekorder pa bo predsednik Komisije za preprečevanje korupcije. V zdajšnjem mandatu je to Robert Šumi.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
V tedniku Demokracija še preberite:
Golobova vodna diplomacija v OZN: »vodovodar Robi« rešuje svet, doma mu »pušča pipa«
Robert Golob bi bil morda odličen poet, vendar pa ustvarjalna žilica za vodenje države ne zadostuje. Krona vseh bedastoč pa je njegov zadnji nastop v OZN, kjer je predstavil »inovativen« koncept »vodne diplomacije«. Besedna zveza je všečna podobno kot »feministična zunanja politika« ali pa »gospodarska diplomacija«. Na njegovo izvajanje se je odzval dolgoletni diplomat Dimitrij Rupel: »Večina politikov in diplomatov nima pojma, o čem govori Golob, ki se tako izogiba glavnim problemom. Politika ni lepotno tekmovanje, ampak ustvarjanje kompromisov in vsaj zasilnega soglasja.« Kovačeva kobila je vedno bosa. »Vodovodar« Robi je predstavil globalni načrt za boj s poplavami in sušami, po drugi strani pa mu »doma v kopalnici pušča pipa«. Reševal bi svetovne podnebne in varnostne izzive, lanska škoda po poplavah pa ostaja nesanirana. Hkrati bi v kolaboraciji z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem zastrupljal ljubljansko podtalnico. Ljudje ostajajo brez strehe nad glavo, on pa igra svetovnega klovna, ko v New Yorku slovesno naznanja aplikacijo za spremljanje vremena.
Odnesla jo je lastna aroganca!
Obljube Emilije Stojmenove Duh o digitalizaciji in napredku so ostale le črke na papirju, Slovenija je celo nazadovala − na lestvici vladnega indeksa pripravljenosti na umetno inteligenco smo padli celo za deset mest, je poročal Oxford Insights. Njena tla so se začela lomiti, ko je prišla afera z računalniki. Zaradi nakupa 13 tisoč prenosnih računalnikov, ki jih je lani kupilo ministrstvo za digitalno preobrazbo, je največja opozicijska stranka SDS vložila prvo interpelacijo že v začetku leta, a je koalicija najbrž menila, da bo to lahko »zmanevrirala«, in so jo zaščitili. Pri tem ne gre le za 6,5 milijona evrov davkoplačevalskega denarja za računalnike, ki so skladiščeni za 14 tisoč evrov v Logatcu, ampak še za dodatnih 100 tisoč evrov za dostavo, namestitev programov na računalnike pa bo državo stala še dodatnih 325.000 evrov. Zanjo bo poskrbelo eno od podjetij, ki je dobavilo računalnike. To je podjetje Unistar, eno od štirih podjetij, od katerih je ministrstvo za digitalno preobrazbo kupilo teh 13.000 računalnikov. In kar je še posebej zanimivo, gre za podjetje, ki ga je sredi aprila skupaj z drugimi tremi podjetji preiskala Agencija za varstvo konkurence (AVK), saj sumijo, da so se dobavitelji pred poslom z državo dogovorili o cenah. Postopek preiskave pred AVK sicer še ni končan. Že ob izbruhu afere je portal Preiskovalno razkril, da računalniki nimajo ustrezne programske opreme. Zdaj jo bodo torej dobili, a za dodatnih 25 evrov na prenosni računalnik plus DDV. Kljub vsem obljubam pa bo večini računalnikov, še preden bodo razdeljeni, potekla garancija.
Sumi kaznivih dejanj na pravosodnem ministrstvu
Finančni minister in podpredsednik vlade Klemen Boštjančič (Gibanje Svoboda) je, kot kaže, vpleten še v eno afero, povezano z najemom prostorov za sodišče. Tokrat gre za prostore na Gospodarskem razstavišču. Po aferi Litijska 51 je Boštjančič tako očitno na poti v novo afero. Za stavbo na Litijski je minister odobril prerazporeditev sredstev iz proračunske rezervacije, tudi iz naslova poplavne sanacije. Ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan se je morala po razkritju posloviti, finančni minister Boštjančič pa se je izmuznil predvsem zato, ker ima stranka Gibanje Svoboda tolikšno glasovalno premoč. Zato je Boštjančič v svojih nastopih, ko je prisiljen pojasnjevati svoja dejanja, aroganten. Če mu je doslej uspevalo, pa je vprašanje, kako bo z novo afero, ki je na vidiku. V ta primer je poleg Boštjančiča vpletena Andreja Katič, ministrica za pravosodje, ki je nasledila Dominiko Švarc Pipan. Na ministrstvu za pravosodje je vpletena še Lucija Remec, vodja službe za nepremičnine in investicije ter ena najtesnejših sodelavk ministrice Andreje Katič. Portal Preiskovalno.si je razkril, da je Remčeva vpletena v vse največje odločitve o prenovah ali vprašljivih najemih, kjer obstajajo celo sumi kaznivih dejanj.
Kriza slovenske parlamentarne demokracije
Zaradi ostrih kritik iz opozicijskih SDS in NSi, da onemogočajo opozicijski nadzor vlade in preiskavo poslov premiera Roberta Goloba (Gibanje Svoboda), ki jo je zahteval državni svet, je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič (Gibanje Svoboda) na začetku prve redne seje parlamenta po počitnicah odredila dveurni odmor. Zapleti so se na omenjeni seji začeli s protesti iz NSi, ker zjutraj na sejo komisije za nadzor javnih financ (KNJF) o 13.000 računalnikih že spet ni bilo vladnih poslancev in takrat še ministrice Emilije Stojmenove Duh, ki pa je v tistem času celo bila v stavbi državnega zbora. Komisija je razpravo brez vladnih poslancev in ministrice vendarle opravila in na koncu soglasno s štirimi glasovi za in nič proti pozvala Stojmenovo Duh k odstopu, premiera pa, naj jo odstavi, če ne bo šla sama. Vsi štirje poslanci, ki so glasovali za, so bili iz NSi, v komisiji pa imajo po enega člana le še Gibanje Svoboda, SD in Levica, a teh na sejo ni bilo. Že večkrat. Z ministrstva za digitalno preobrazbo in vladnih strank so že med sejo ugovarjali, da sta seja in glasovanje neveljavna, ker je prišlo premalo poslancev. Od sedmih so bili na seji štirje. Po rezultatu in pravilih zadnjega desetletja bi to komisijo moral voditi poslanec iz vrst SDS, v njej pa bi večino morala imeti opozicija. A so vladajoči pred dvema letoma goljufali, vodenje komisije prepustili manjši NSi, ji določili tudi štiri člane, sebi pa tri, hkrati pa zdaj trdijo, da to ni dovolj za sklepčnost, češ da bi za to morali tja priti še poslanci SDS, ti pa se so sodelovanju v takšni komisiji že na začetku mandata odpovedali.
Intervjuja: dr. Helena Jaklitsch in Rado Gladek
»Vsekakor nisem pričakovala, da bo ukinila dan spomina na žrtve komunizma na tako barbarski način! Na predvečer dneva praznika, ob začetku pietetne slovesnosti na Trgu republike. Se že zbirajo, so takrat rekli. Človek kar ne more verjeti, kako zelo se bojijo spomina, čeprav je spominjanje pokojnih civilizacijska norma, vzpostavljena že v antičnem času. Vsi poznamo zgodbo o Antigoni. Najbrž je njihov strah povezan tudi s tem, da bi, če bi se enkrat zgodovina vendarle zapisala takšna, kot je bila, izgubili vse, kar imajo, predvsem pa oblast. Ali kot je rekel zgodovinar Milko Mikola v zanimivem intervjuju, ki ga je imel z njim dr. Možina na nacionalni televiziji, »teh ljudi v politiki ne bi bilo, z mnogimi bi se srečevali v trafikah, ko bi prodajali časopise«. Prav tako me ne preseneča, da so ukinili Muzej slovenske osamosvojitve,« je v intervjuju za Demokracijo povedala ministrica za Slovence po svetu v prejšnji vladi dr. Helena Jaklitsch.
Poslanec SDS Rado Gladek pa je v intervjuju za Demokracijo dejal naslednje: »Skrbi me, da imamo ministra za finance, ki izjavi, da so ugotovljene nepravilnosti stvar interpretacije. Gre za ugotovitve Računskega sodišča RS, ki je po Ustavi Republike Slovenije najvišji nadzorni organ državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe. Ugotovitve so jasne: ministrstvo za finance je ravnalno nezakonito pri prerazporejanju sredstev iz proračunske rezerve za nakup podrtije na Litijski.«
Zakaj za mlade ni stanovanj in kako to popraviti
Tretjega oktobra 1991 je predsednik predsedstva RS Milan Kučanv Uradnem listu objavil končno besedilo sprejetega stanovanjskega zakona. Med februarjem in oktobrom 1991 je v Sloveniji potekalo mrzlično uveljavljanje ljudske volje s plebiscita za samostojno Slovenijo. Ob nasprotovanju levičarske opozicije izgradnji lastnih vojaških moči smo doživeli agresijo JLA in zmago slovenskih obrambnih sil v vojni za Slovenijo ter čakali na dokončen umik zadnjega agresorskega vojaka z našega ozemlja. V ozadju vseh teh velikih in usodnih zgodovinskih dogajanj pa se je v Skupščini RS gradila končna stanovanjska koalicija, v kateri so se organizirali vsi tisti, ki so od privatizacije stanovanj pričakovali velike koristi. Končno besedilo zakona je bilo njen veliki uspeh. Kljub vojni za Slovenijo in dramatičnemu času ob razpletanju slovenske osamosvojitvene epopeje je postopek oblikovanja končnega besedila zakona tekel pospešeno. Izvršni svet je tako že 1. 8. 1991 predlagal končno besedilo stanovanjskega zakona, ta pa se je nato v Skupščini RS dokončno izoblikoval.
Medžugorje – kraj spreobrnjenja in šola svetosti
Medžugorje tako vsaj za zdaj še vedno ostaja običajna župnija pod jurisdikcijo mostarsko-duvanjskega škofa, seveda s to razliko, da je v Medžugorju tudi vizitator Svetega sedeža. Od leta 2021 je to nadškof Aldo Cavalli, ki je pred tem deloval kot apostolski nuncij na Nizozemskem, še prej pa v Kolumbiji, Čilu, Libiji in na Malti. Pred njim je bil vizitator v Medžugorju nadškof Henryk Hoser. Že to, da se je papež Frančišek odločil tja poslati vizitatorja, je bil zelo dober znak. Komisija, ki jo je leta 2010 imenoval še papež Benedikt XVI., je namreč leta 2017 izdala delno poročilo in s tem na neki način odprla vrata tudi za uradna romanja Cerkve v Medžugorje ne glede na pisanje medijev, da je zavrnil priznanje Marijinih prikazovanj. To vprašanje za zdaj ostaja še odprto zaradi zgodovinskih okoliščin. Navsezadnje pa je papež Frančišek pomenljiv signal poslal tudi pred leti, ko je imenoval novega mostarskega škofa Petra Palića, ki pa ne prihaja iz vrst škofijskega klera mostarske škofije. S tem je tudi odnos med mostarsko škofijo in tamkajšnjo frančiškansko provinco razbremenjen.
V novi številki Demokracije objavljamo tudi analitične kolumne naših urednikov, novinarjev ter zunanjih sodelavcev. Tokrat so jih pripravili: Metod Berlec, Tanja Brkić, Domen Mezeg, Vinko Gorenak, Štefan Šumah, Matevž Tomšič in Andreja Valič Zver.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
