Piše: dr. Andrej Fink
Pred nekaj meseci sem na tem mestu zapisal, da Putin v svoji agresiji nad Ukrajino na noben način ne sme zmagati. To še vedno (bolj) velja danes. Njegova zmaga bi pomenila legitimacijo kršitve Listine OZN in mednarodnega prava. Vrnili bi se v preteklost agresivnih vojn iz celotne zgodovine. Civilizacijski napredek iz 20. stoletja bi bil popolnoma izbrisan. Današnji mirovniki pa ob Putinovi agresiji enooki: vidijo MIR samo na svoji strani, na svoj način, kadar in kakor se jim izplača.
Pred meseci sem tudi zapisal, nekoliko diplomatsko navdahnjen, da bi Rusija ne smela biti sramotno ponižana. Danes se je to precej spremenilo, ker k temu ponižanju največ pripomore Rusija sama. Pustimo ob strani začetna dejstva: izhodna ocena, da bo Ukrajina popustila v nekaj dneh in se vdala; prve nesposobnosti njene vojske (tankovska kolona, ki je pred Kijevom obtičala brez goriva); močna obramba ukrajinskih mest, ki jih ni bilo mogoče streti, če pa, je bilo to le z velikimi napori in po hudem razdejanju (Mariupol); velike izgube v črnomorski floti; skoraj izenačenje med enimi in drugimi brezpilotnimi letalniki in droni ter njihovi učinki; itd. Vse to in še marsikaj najdemo v bližnji preteklosti in sedanjosti, če le hočemo videti. Rusofilski mirovniki tega niso sposobni.
Danes se je ta samozadana sramota Rusije povečala najprej s počasnim napredovanjem v Donbasu, kjer »velika in mogočna ruska armada« z veliko težavo zavzema strateško nepomembne vasice znatno manjšega nasprotnika, ki ga po dveh letih in pol ne more zlomiti. Vsak dan, ki ga manjša in napadena Ukrajina uspe pridobiti pri svoji obrambi, je zanjo zmaga, in vsak dan, ki ga Rusija »izgubi« v poskusih pokoravanja Ukrajine, je poraz. A tudi če Rusiji v prihodnjih dneh uspe zavzeti npr. pomembnejše mesto Pokrovsk, je to pozna in relativna zmaga za visoko ceno. Čas pa na noben način ni v prid Rusije.
Predvsem pa je rusko sramoto v epohalnih dimenzijah pokazal ukrajinski vdor v Kursk, ki je očitno presenetil nepripravljeni ruski vojni aparat, ki se je izkazal in se še izkazuje kot šibek. Ne more ustaviti Ukrajincev, ki še vedno napredujejo, niti se jim zoperstaviti s silami, ki bi bile vredne »kot Rusije velesile in vojaške veličine«. Številčno po vojaštvu in tudi po ozemlju je Rusija res veliko večja, kot je bila v vseh vojnah v zgodovini. Toda to pomembno razliko Ukrajina uspešno nadomešča s kakovostjo svojih napadov z brezpilotniki in droni na ruske objekte (letališča, skladišča goriva, mostove, prevozna sredstva). Skratka, Rusija se izkazuje kot precej šibkejša, kot so nam jo slikali njeni propagandisti. Evidentirana je spet pred vsem svetom ruska velika ranljivost na vseh področjih.
Ob tej evidentirani sramoti se nekateri sprašujejo, kaj bi se zgodilo, če bi se Rusija še naprej kazala tako neuspešna kot do zdaj. Ali bi Putin segel po jedrskem orožju, najprej taktičnem? V obupu je vse mogoče. Nato je že izrazil svojo brezpogojno podporo Ukrajini do konca. Ne bo dopustil, da Putin na tak ali drugačen način zmaga. Vendar bi se v tem primeru sprožile iniciative še drugih držav, ki niso niti v EU niti v Natu in ki se za zdaj niso neposredno vpletle v konflikt. Med njimi predvsem in najprej Kitajska in Indija. Zadnje dni je Moskvo in Kijev obiskal Indijec Narendra Modi. Tako pomembnemu igralcu na mednarodni sceni, povrhu še atomski velesili, ni vseeno, kaj se dogaja.
Kitajska zdaj še z balkona gleda razvoj konflikta. Samo na zunaj je v ohlapnem zavezništvu z Rusijo, ker imata pač obe skupnega nasprotnika (NATO in ZDA) zaradi Tajvana. A tudi Kitajske ne zanima velika Putinova zmaga. (Mimogrede: Putin se je blamiral tudi pred Kitajsko.) Zanjo ni vse tako enoznačno, kot mislijo nekateri na Zahodu. Spomnimo na mirovni načrt iz aprila 2023, ki je imel 12 točk. Med njimi so najvažnejše 7. in 8. o jedrski nevarnosti. Po njem morajo vse strani spoštovati vse konvencije in dogovore o jedrski varnosti ter druge mednarodne dogovore. »Jedrsko orožje ne sme biti uporabljeno in jedrska vojna se sploh ne sme razviti. Treba se je zoperstaviti ne samo uporabi, temveč tudi grožnji uporabe jedrskega kakor tudi biološkega in kemičnega orožja.« /…/ »Nujno je treba zavarovati civilno prebivalstvo …« in »… treba je striktno izpolnjevati pravila Mednarodnega humanitarnega prava«. »Vse vpletene strani morajo ohranjati racionalnost in zmernost … in skrbeti, da konflikt ne zaide izpod kontrole.« To so za Kitajsko velesilo bistveni parametri.
Končno je pa treba upoštevati še eno možnost, in sicer Kremelj in njegovo osrčje. Ali se približujemo času, ko se bo v Kremlju kdo začel spraševati, ali je že nastopil čas za spremembe v vodstvu in odstranitvi Putina z vodilnega položaja? Svoj čas je poskus Prigožina in njegovih wagnerjevcev nekaj sporočil, posebno še njegova smrt v letalski »nesreči«. Ne moremo mimo vzporedij s pučem proti Hitlerju skoraj leto pred koncem 2. svetovne vojne. Puč je spodletel, dejstvo pa je ostalo zabeleženo. Če bi Putinu načrti ne uspevali, kot mu zdaj ne, in ne bi imel izhoda niti zase niti za Rusijo, bi se kdo iz njegove bližine lahko spomnil elegantne rešitve: odstranitev Putina kot grešnega kozla in tako omogočenje pogajanj z vsemi pomembnimi akterji na svetovni šahovnici za obnovljen svetovni red. Ne moremo vedeti, kaj se ta čas dogaja za kremeljskimi zidovi, toda nekoč, prej ali slej, se bo nekaj zgodilo.
