Piše: Milan Gregorič
V prejšnjem režimu so slovenski komunisti na vse podsisteme v družbi (sodstvo, mediji, šolstvo idr.) nameščali svoje zaupne ljudi, kar se z demokratizacijo Slovenije ob žametni tranziciji ni bistveno spremenilo.
Obdržali so v svojih rokah vse vzvode realne družbene moči in jih spretno zlorabljali, da se obdržijo na oblasti, ter s tem ustvarjali slovensko politično greznico.
Žalostna podoba pohabljene slovenske demokracije
Naj začnemo z največjim madežem slovenske demokracije, to je z nerazčiščenim umorom Ivana Krambergerja pred državnozborskimi volitvami leta 1992. Predvolilne ankete so mu namreč napovedovale okrog 20 odstotkov podpore, kar bi pomladni strani omogočilo oblikovanje vlade, a je moral očitno nedolžni človek umreti, da se je levica lahko spet dokopala do oblasti, to je do državnih korit.
Pri naslednjih volitvah leta 1996 je nastala »afera Pucko«, ko sta pomladna in leva opcija dobili vsaka po 45 odstotkov glasov in je poslanec SKD Ciril Pucko, verjetno ne iz kakšnih etičnih nagibov, nenadoma prestopil v levo opcijo in s tem omogočil Janezu Drnovšku, da je sestavil vlado. Sledila je podtaknjena politično montirana afera »Depala vas«, ki je Janšo odnesla s položaja obrambnega ministra. Nato je Milan Kučan tik pred volitvami leta 2008 sprožil svoj umazani veliki pok z »afero Patria«, s čemer je bil Janša pribit na sramotilni steber, ne da bi se lahko učinkovito branil.
Borut Pahor pa je pri tej zahrbtni prevari nastavil svojo vrečo in z lahkoto zmagal. Sledila je repriza leta 2010, ko je »neodvisno sodstvo« spet tik pred lokalnimi volitvami vložilo proti Janši obtožni predlog v zadevi Patria, spet ob huronski obrekovalni podpori dominantnih medijev. Nato je isto sodstvo razpisalo javno obravnavo v navedeni zadevi spet tik pred državnozborskimi volitvami leta 2011 in Janšo znova pribilo na sramotilni steber.
In stvar je dosegla svoj vrhunec leta 2014, ko so Janšo nekaj tednov pred volitvami preprosto strpali v zapor. Visokoetični pravni strokovnjak Miro Cerar, takratni Janšev politični tekmec, si je ob tem smradu morda malo zatisnil nos, a je hkrati potuhnjeno nastavil svojo vrečo in pokasiral rezultat te umazane sodne rabote. Mimogrede je bil vmes izveden še propadli poskus odvzema poslanskega mandata Janši.
In na koncu moramo dodati še »afero Trenta«, ki je ob pomoči Viranta pomagala sesuti drugo Janševo vlado. Potem je obležala dolga leta nerešena v sodnih predalih, a so jo prav zdaj spet aktivirali pred prihodnjimi volitvami. Skratka, vse volitve v navedenem obdobju so bile »okužene« s politično motiviranimi sodnimi posegi vanje, da ne rečem ukradene.
In da ne omenjam posebej orgij, ki so jih kolesarji zganjali ob nujnih protikovidnih ukrepih tretje Janševe vlade, čeprav so bili ti med milejšimi v Evropi. Skratka, šolski primer sramotne zlorabe sodstva in drugih institucij ter civilnodružbenih organizacij, ki bi bile v čast celo Putinu in ki bi morale najti mesto v učbenikih pravnih in drugih družboslovnih fakultet po svetu. Vendar je Janša vse te udarce in spremljajočo večdesetletno demonizacijo stoično prenesel. Niso ga zlomili. Nasprotno, utrdili so ga in z njim tudi SDS.
Tako je s svojo moralno avtoriteto edini pomladnik, ki lahko iztrga iz rok oblast sprijenim ter po moči in denarju pogoltnim levičarskim politikom, zato ga je bilo treba odstraniti ali vsaj poskušati odstraniti.
Z Golobovo vlado do dna slovenske politične greznice
Iz ust resnih političnih analitikov prihajajo prav zastrašujoča opozorila o zdravstvenem stanju slovenske demokracije. Dr. Matej Avbelj npr. ugotavlja (Vladavina prava in ideologij, 2. 10. 2020), da je Slovenija v primerjavi z višegrajsko četverico naredila najmanjši prelom s totalitarno preteklostjo »v smislu ohranjanja elit in starega modusa operandi«.
Tomaž Štih pa pojasnjuje (Demokracija, 9. 3. 2023), »da nam vladajo oligarhi, ki so obogateli v glavnem s poslovanjem z državo ali pa celo prek problematičnega grabeža družbenega kapitala, zlasti na začetku tranzicije«. Pri tem dodaja, »da so oligarhi npr. predsednica države, predsednik vlade, župan glavnega mesta idr. Ker skupaj obvladujejo večino družbenih sistemov, ni nad njimi nobenega demokratičnega nadzora«. Pri tem priznava, da so sicer bili izvoljeni na volitvah, a hkrati bridko pripominja, da »je bil izvoljen na volitvah tudi Milošević«. Hkrati še zaskrbljivo opominja (Demokracija, 9. 3. 2023), »da postaja režim vse agresivnejši (brutalna ugrabitev Siola, kadrovski pogromi na RTVS ipd.) …«
Dr. Matevž Tomšič pa je zapisal (Demokracija, 7. 7. 2022), »da gre za opitost od oblasti, kakršni nismo bili priča v celotnem osamosvojitvenem obdobju«. Edvard Kadič je še pribil, »da prosti pad ugleda institucij postaja naravnost grozljiv« (Demokracija, 1. 6. 2023). Naj temu dodam še v javnosti razgaljene okostnjake iz Golobove omare, zlasti tiste na Balkanu, vključno z njegovimi notoričnimi lažmi, kot npr. njegovo javno in v nebo vpijoče laganje o višini plače v GEN-I, ko si je sprijena slovenska levica ob tem smradu potuhnjeno in molče zatiskala nos.
Piko na »i« je dal še Bojan Požar z izjavo (Domovina, 21. 4. 2022), »da znotraj nobene spodobne države noben politik ne bi mogel preživeti ene same takšne afere, kaj šele vseh skupaj«. Končno Goloba ob njegovih nastopih izdajajo tudi obraz in oči. Kajti z obraza lahko spereš marsikaj, ne moreš pa z nobeno žajfo sprati laži, sprenevedanja in manipulacij, čemur smo neprestano priča. Tako bi lahko klenili, da bo moral biti Janša še hvaležen rdečim zakulisnim režiserjem, da so potisnili na politični oder Goloba, ki s svojo nezrelostjo daje neprecenljiv pospešek k oblikovanju nove slovenske pomladi.
Prihodnje volitve pomembna zgodovinska prelomnica Slovenije
Kot vidimo iz gornjih dejstev, je slovenskim zakulisnim političnim mafijcem v nekaj desetletjih uspelo narediti iz Slovenije pravo politično greznico, ki je s sedanjo vlado dosegla dno.
Čas je za spremembe, za upor, za novo slovensko politično pomlad. Po anketah sodeč je SDS trdno v vodstvu in so resni izgledi, da bi lahko dobil Janša mandat za sestavo nove vlade. Potreboval pa bo verjetno nekaj koalicijskih partnerjev z desnosredinskega političnega polja.
NSi je pod vodstvom Tonina namreč oslabela, a se ji kljub temu še obeta prekoračitev parlamentarnega praga, kar pa ne bi bilo dovolj za sestavo vlade. Pri tem pa bo moral Tonin požreti svojo neodgovorno izjavo, »da z Janšo nikoli več«, ker bi v nasprotnem primeru dokončno politično pokopal sebe in stranko.
Drugi koalicijski partner, ki bi lahko tudi prestopil parlamentarni prag, vendar nikakor ne z 20 poslanci, kot o tem sanjari Irglova, bi lahko bil Logar, ki pa ne daje o tem nobenih jasnih signalov, a bi se z odklonitvijo sodelovanja v desnosredinski koaliciji s SDS ali celo s sodelovanjem v levi koaliciji njegova politična kariera kmalu končala.
Usoda Ruparjeve stranke je še neznanka, a v primeru prestopa parlamentarnega praga, kar mu iskreno privoščim, bo zanesljivo povečala možnost formiranja trdne pomladne koalicije.
Drugi politični igralci z desne sredine (SLS, Lotrič, Kaloh idr.) nimajo nobenih možnosti za vstop v parlament in v glavnem uničujejo desnosredinske glasove. Zato bi se morali odločiti za sodelovanje s katero od parlamentarnih desnosredinskih strank in oblikovati z njimi skupne kandidatne liste. SLS je namreč v zadnjih zdihljajih, Lotrič se odločno preriva v ospredje, a se precenjuje in se očitno ni veliko naučil od lekcije, ki sta jo dobila pri zadnjih volitvah Kovšca in Počivavšek. Kalohov projekt pa spominja prej na bolestno ambicioznost kot na resno politično dejanje.
