Piše: dr. Igor Kovač, raziskovalec na Univerzi San Diego v Kaliforniji in na univerzi v Cincinnatiju
Minilo je 20 let od vstopa Slovenije v EU in Nato. Nedvomno korak, katerega v mednarodnem smislu prekaša samo naša osamosvojitev. Okrogle obletnice so primeren trenutek za oceno stanja Slovenije, EU in Nata. Za ta namen obstaja več metod, ena izmed bolj znanih in popularnih je t. i. SWOT analiza oz. analiza prednosti (Strength), slabosti (Weakness), priložnosti (Opportunity) in groženj (Threat).
Zavoljo omejenega prostora bom apliciral svojo SWOT analizo samo na EU. Bližamo se namreč evropskim volitvam, zato je prav, da se kot Slovenci in predani Evropejci pogovarjamo o tem projektu in realno ocenimo njegovo stanje ter s tem usmerimo slovensko zunanjo politiko. Izbral bom samo eno stvar za vsako od SWOT dimenzij, in sicer tisto, za katero menim, da je najpomembnejša. Prav tako velja na začetku izpostaviti, da je analiza stanja samo prvi korak državništva, ki mu morata slediti še drugi – opredelitev idejnega cilja, kaj bi torej moralo biti oz. kam želimo priti, in tretji – opredelitev ukrepov oz. poti, kako pridemo do tega cilja iz točke, kjer smo. Pričujoči prispevek se ukvarja samo s prvim korakom.
Prednost. EU je vedno znova prešla različne krize in obstala v toku zgodovine. Je edina revolucionarna ideja torej, ki je v zadnjih 200 letih preživela. Vse od svetovne finančne krize 2008 so sledile še evrska dolžniška kriza 2010, migrantska kriza 2015, brexit 2016 in pandemija covida-19 2020. Navkljub vsemu se je EU izkazala za zelo odporno. Ideja in iskrena želja po evropskem povezovanju živi. Podpora EU je skozi desetletja zelo visoka (izjemoma pod 50 odstotki). Danes jo podpira 70 odstotkov Evropejcev, a tudi na dnu te lestvice – na Češkem – je ta podpora nad 50 odstotki. Evropejci čutimo, da je v svoji osnovi evropsko povezovanje dobro in da imamo od njega vsi večjo korist, kot ponujajo alternative. EU je prešla iz ideje v samo srčiko nacionalnega interesa svojih držav članic in v sam osebni ratio posameznika. Tako visoke konstantne podpore nima noben demokratični politik, institucija ali organizacija.
Evropska komisija si v odnosu do držav članic prisvaja vse preveč moči in diktira tempo politike v Bruslju.
Slabost. Glavna slabost EU je njeno polovičarstvo. Vsak ključni projekt EU namreč izvede pomanjkljivo. Posledično skupnost deluje in je videti kot stolp Jenga, ki se lahko v vsakem trenutku sesuje. EU namreč ni v celoti zgradila enotnega trga, saj slednji izključuje večino storitev. Na ta nedokončani projekt smo postavili monetarno unijo, ki nima politične glave in katere upravljavec – Evropska centralna banka – ima nepopoln mandat – boriti se proti inflaciji ne pa tudi proti brezposelnosti. Torej na nedokončanih in nepopolnih projektih gradimo po zasnovi nadaljnje nepopolne projekte. Usoda najnovejših, bančne unije ter unije kapitalskih trgov, bo zato enaka – potenciranje nestabilnost Jenge.
Priložnost. Evropejci smo s svojo kreativnostjo vedno postavljali trende globalne politike in tehnologije. Tudi danes to drži. Nekaj primerov: Nizozemsko podjetje ASML ima svetovni monopol nad ključno tehnologijo za izdelovanje čipov – ekstremno ultravijolično litografijo. Od 700 identificiranih algoritmov umetne inteligence, ki se uporablja za kibernetsko varnost, smo jih 23 odstotkov ustvarili v EU; na Kitajskem samo 8 odstotkov. Prav tako je EU svetovni voditelj na področju post-kvantne kriptografije. EU ima torej ekonomski, industrijski, inovacijski in tehnološki potencial.
Grožnja. Največja grožnja EU pa je, da ne bo več ne evropska in ne unija. Zdajšnje delovanje EU se namreč oddaljuje od njenih zasnov. Evropska komisija si v odnosu do držav članic prisvaja vse preveč moči in diktira tempo politike v Bruslju. Opravlja tipičen »power grab«. Igra na karto, da kdorkoli povzdigne glas in nasprotuje narekovani dinamiki, dobi oznako evroskeptika in nasprotnika EU. Temu so nasprotovali Britanci. Brexit pa je še dodatno porušil ravnotežje moči znotraj EU. Nadaljevanje takšne ohole in vzvišene politike s priokusom lažnega moraliziranja bo države oddaljilo drugo od druge in hkrati od EU.
Na lestvici od 1 do 10 bi EU lahko ocenil s 7. Njen obstoj ne visi na nitki, se je pa znašla na točki, ko se mora začeti zavedati svojih izzivov in jih začeti reševati. EU je kot perspektivna športnica, ki je pred ključno odločitvijo svoje kariere. Ali začeti s sistematičnim trenažnim procesom in stopati proti mestu svetovne prvakinje ali pa nadaljevati z enakim pristopom in »igrati tretjo ligo«, dokler zaradi zvitega gležnja klavrno ne konča kariere.
