Piše: prim. Janez Remškar, dr. med.
Zakaj imamo vojne? Zakaj se vojne ponavljajo in z njimi vojni zločini? To, kar se je zgodilo v Srebrenici, ni vredno človeka, je skrajno zavrženo. A kaj tak zapis pomaga? Vedno znova ga ponavljamo, govorimo, da se kaj takega ne sme ponoviti, a zaman!
Bolj ko človek brska po zgodovini, bolj vidi, da je človeku sovraštvo, nasilje v krvi, v boju za oblast. Vojne in zločine vedno skušamo opravičiti ali pa jih dolga leta, dokler so zmagovalci in zločinci na oblasti, prikrivamo. Tako se dogaja povsod po svetu! Vendar prej ali slej pride vse na dan! Opravičila za nečloveška dejanja ni in prav je, da se jih spomnimo!
Srebrenica in slovensko leto 1945
Vrnimo se k Srebrenici! Pred 30 leti se je tam zgodil nezaslišan zločin, genocid! (genocíd, grško genos – rod, latinsko occidere − ubiti ali rodomòr je vsakršno sistematično uničevanje katerekoli narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine z namenom v celoti ali delno uničiti to skupino). Zločin v Srebrenici so obsodile vse strani, razen povzročitelja! Ali vemo, kdo in zakaj je zagrešil ta zločin? Vemo!
Nekaj podobnega se je dogajalo v Sloveniji v maju in juniju leta 1945, po koncu vojne. O tem iz naših medijev letos maja in junija, 80 let po tej tragediji, ni bilo podobno obširnega poročanja kot za Srebrenico! Zakaj? Saj smo v Sloveniji imeli po vojni ne eno, več »Srebrnic«! O tem pri nas slišimo malo! Nasledniki revolucionarjev in večina naših medijev nam ob tem pripovedujejo svojo resnico, resnico zmagovalca. Sem zdravnik, in če želim zdraviti, moram vedeti za pravi razlog bolezni! Tudi v primeru revolucije, ne samo NOB, moramo v Sloveniji odgovoriti na nekaj bistvenih vprašanj!
Brez dvoma je bil NOB visoka moralna norma (dr. Mitja Ferenc, recenzija v knjigi dr. Jožeta Možine Slovenski razkol). To je še posebej veljalo za Primorce, ki so 20 let živeli pod terorjem fašistov. Res je tudi, da so prav Primorci zavračali poslane politkomisarje iz Ljubljane, rekoč, da oni vedo, zakaj se borijo (o tem je pisal Bojan Štih). Poznam izkušnje sorodstva po materini strani; pokojna sorodnica, verna, je bila nosilka spomenice 1941, del tega sorodstva je pred nasiljem zbežal v Argentino.
Zakaj je sploh nastal protikomunistični tabor
Resnica je, da smo bili ves povojni čas brez odgovorov na vprašanja: zakaj so nastali oboroženi oddelki tradicionalnega tabora (krščanstvo, liberalci) med drugo svetovno vojno v Ljubljanski pokrajini, zakaj je izbruhnil revolucionarni teror spomladi 1942 in zakaj se je tradicionalna stran čutila v tako brezizhodnem položaju, da je za lastno zaščito sprejela orožje okupatorja. Brez poznavanja teh dejstev je nemogoče zagovarjati kolaboracijo. Dokumentov, ki to pojasnjujejo, je dovolj, a nasledniki revolucionarjev to imenujejo ponarejanje zgodovine. Dokler bo tako, pomiritve v Sloveniji ne bo in politiki bodo še kar naprej pridobivali politične točke z revolucijo, s svojo resnico, preteklostjo in delali nepopisno škodo mladim! Sovražnost zaradi nerazčiščene zgodovine prenašamo na svoje naslednike. Žalostno pri tem je, da tudi dosedanji predsedniki, razen enega, ki naj bi bili predsedniki vseh Slovenk in Slovencev, trobijo in so trobili v »resnicoljubni revolucionarni rog«!
Prikrito sovraštvo pod plaščem parol
Dejstvo je, da smo v Jugoslaviji vse do leta 1990 veliko govorili o bratstvu in enotnosti. Hkrati je zaradi nasilja oblasti, še posebej nad vernimi, tlelo veliko nesoglasij, tudi sovražnosti. To se je najlepše pokazalo v Splitu konec 80. let. Po letu 1945, vse do sredine 80. let, je v izrazito katoliško okolje želelo priti in je tudi prišlo veliko upokojenih oficirjev JLA. Vsi so bili ateisti, indoktrinirani z revolucionarno miselnostjo, da je v revoluciji dovoljeno vse, tudi likvidacije drugače mislečih. Konflikt je bil neizbežen, a v času komunističnega enoumja potisnjen na stran. Nabirala so se nesoglasja, tudi sovraštvo, ki se je v Splitu jasno pokazalo na tekmi Hajduk : Crvena zvezda konec poletja leta 1989! Navijači Hajduka so razbili vlak gostujočih navijačev.
Za naraščanje nacionalizma v Jugoslaviji je bila odgovorna politika, ki v vseh povojnih letih ob priseganju na bratstvo in enotnost ni znala rešiti ekonomskih, družbenih in političnih zagat v državi z velikimi razlikami! (O teh razlogih piše dr. F. Bučar v knjigi Usodne odločitve.) Ob tem je jugoslovanska vojska povsem prevzela ideologijo leninističnih revolucionarjev, da je treba vsakega političnega nasprotnika likvidirati. To ponavljam, ker sem te besede slišal iz ust generala, ko sem kot zdravnik bil na šolanju v Sanitetni oficirski šoli v Beogradu. Komunistična logika je bila likvidirati vsakega nasprotnika. To so tudi naredili, množično takoj po vojni! V Sloveniji imamo tako danes kar nekaj srebrenic, da manjših likvidacij ne omenjam. To so dejstva, ki se jim komunisti ne morejo izogniti, čeprav bodo še kar naprej govorili o ponarejanju zgodovine! Zunajsodni poboji po vojni so po mednarodnem pravu zločin. Partija z absolutno oblastjo je nalogodajalce za pobijanje in izvajalce likvidacij skrila, zaščitila. Prikrili so zločine revolucije (zakaj smo morišča začeli odkrivati šele po letu 1990?) in danes ob številnih spomenikih revoluciji govorimo le še o NOB! To je pravo ponarejanje zgodovine. Ne nazadnje o Srebrenici vemo vse, nekaj, najhujših zločincev je bilo obsojenih. Na to še posebej opozarjam sedanjo predsednico države ob njeni zadnji, skrajno sprenevedavi izjavi v povezavi z Resolucijo Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji.
Zakaj se Kučan in Türk sprenevedata?
V zvezi s temi zločini je treba zapisati nekaj dejstev o naših predsednikih države. Tako je tovariš Milan Kučan v intervjuju z novinarjem Marcelom Štefančičem rekel: »Jaz mislim, da so bili poboji zločin, o čemer se je uradna politika, država izpovedala, tudi obsodila.« Zločin je torej bil, a zločincev, nosilcev ideje o pobojih, in izvajalcev pobojev ni bilo in jih ni. O njih tovariš Kučan ne ve nič! So pa na njegovo žalost ostali vsaj zapisi, ukazi Kardelja, Kidriča! Lepo se je skriti za državo in pri tem zamegljevati to, kaj je bil NOB in kaj revolucija! Ni si zaslužil biti predsednik vseh Slovenk in Slovencev.
Za Danila Turka je bilo odkritje Barbarinega rova in dogajanje okoli njega drugorazredna zadeva. Morda ga je novinar našel ne levi nogi, a s tem hitrim odgovorom je jasno pokazal, koliko humanizma in nepripravljenosti priznati zločine revolucionarjev je v njem. Tudi on si ni zaslužil biti predsednik vseh Slovenk in Slovencev. Ampak to ni njegov problem, kot ni problem Milana Kučana. To je stvar vseh nas, Slovenk in Slovencev, in naše nezmožnosti sprave, ko vedno znova nasedamo razgrajevanju našega malega naroda. Ali se zavedamo, kam to vodi? Pri tem imajo pomembno vlogo tudi novinarji, tudi mlajši, ki niso sposobni oziroma si ne upajo poročati o zgodovinskih dejstvih!
Edini, ki je skušal in še skuša stvari postaviti na pravo mesto ne glede na to, da je bil leta 1990 v Skupščini RS na strani prenoviteljev, naslednikov komunistov torej, je Borut Pahor. S svojimi stališči, človeškim pristopom do žrtev in kritičnostjo do preteklosti je sedaj postal trn v peti še vedno nečloveškim, potuhnjenim, ponosnim naslednikom komunistov!
S sprenevedanjem nadaljuje Nataša Pirc Musar
Sedaj imamo predsednico države Natašo Pirc Musar, premožno gospo, ki se sicer bori za pravice malega človeka. Gospa ni sposobna ali ne želi ločevati NOB od krute revolucije, kar je znova izpovedala ob odzivu na potrditev Resolucije Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Evropski parlament je s 357 glasovi za, 266 proti in 16 vzdržanimi potrdil to resolucijo. Naša, tudi moja, predsednica se je na resolucijo odzvala z besedami: »Kakršnokoli zmanjševanje pomena NOB oziroma poskusi revizionizma tega dejanja so nedopustni in jih obsojam.« Kdo pa je govoril o NOB? Zakaj tako sprenevedanje, manipulacije z besedami? Lep primer podobnega ravnanja je nekdanji predsednik tovariš Kučan, za katerega je država naredila vse, kar je bilo treba! Odgovora, zakaj naj bi se bili zavedne Slovenke in Slovenci, nasprotniki revolucije, tudi duhovniki, ki so bili v preteklosti nosilci naše narodne zavesti, nenadoma povezali s fašisti, pa nam revolucionarji ne dajo! Pri tem jim zmanjka človečnosti, empatije, ki bi jo danes potrebovali bolj kot kadarkoli! Zakaj danes? Spet imamo vrsto vojn, vojnih zločinov! Kam vse to vodi? Smo že in postajamo vse bolj odtujeni samemu sebi in sočloveku. Na vsakem koraku, v lokalih, na sprehajalnih poteh srečuješ, vidiš ljudi, za katere je edini sogovorec telefon, čeprav imajo ob sebi sočloveka! Od takih ljudi ni mogoče pričakovati ničesar, še najmanj pa človečnosti, empatije, humanizma!
In tako imamo sedaj ob obletnici strašne tragedije v Srebrenici veliko, nikdar preveč, poročanja in oddaj o tem zločinu. O zločinih pri nas, zunajsodnih pobojih po koncu vojne, kar je po mednarodnem pravu zločin, pa naši politiki, ponosni nasledniki komunistov, in mediji ne želijo govoriti. Želijo se skriti za državo, tudi za menoj! Ne bo šlo! Zgodovina je neizprosna in bo vse postavila na pravo mesto.
