Piše: Boris Johnson, novinar, publicist, predsednik vlade Združenega kraljestva v letih 2019−2022
No, to pa je bil dogodek v celotni zgodovini cenene mednarodne diplomacije, ki nas sili k bruhanju. Dobrodošlica Putina na ameriških tleh povzroča slabost. Bilo je nagnusno videti, da ga je pričakal aplavz na rdeči preprogi.
Obšla me je slabost gledati njegov golumovski nasmešek, ko je postal eden redkih svetovnih voditeljev, ki so bili povabljeni na zadnje sedeže predsedniške limuzine. Bilo je popolnoma ogabno videti, da je dobil ameriško platformo za svoje laži o razlogih za vojno v Ukrajini – državi, ki ni predstavljala nobene grožnje Rusiji, ko jo je prvič napadel leta 2014. Ko sem poslušal sladkobno in dolgočasno pričakovane besede, s katerimi je hotel hkrati laskati Trumpu in ga diskretno ponižati, se mi je spahovalo. Verjetno se je tudi vam, čeprav nas večina sploh ni Ukrajincev. Si predstavljate, kako je bilo vkopanim junakom v jarkih blizu Pokrovska, ki se bojujejo za svobodo svoje države, ko so slišali poveljnika svobodnega sveta – predsednika ZDA – reči za Putina, da je »šef«. Fuj. Pomislite na tisoče ukrajinskih vdov in sirot. Pomislite na ranjene in pohabljene. Pomislite na ukrajinske civiliste, ki živijo v nenehnem terorju Putinovih bomb in raket, ki še vedno padajo, navkljub pogajanjem na Aljaski.
Donald Trump je imel prav, da je tvegal
Vprašajte se, kako so se ti ljudje počutili, ko je predsednik ZDA, na neki način glavni porok svobode in demokracije, govoril o »fantastičnem odnosu«, ki ga ima s Putinom, diktatorjem, ki mrcvari njihovo državo že tri leta in pol. Šlo je za nagnusen trenutek, saj je Putin vojni zločinec, ki laže in stopnjuje agresijo. Iz Bele hiše je včasih slišati, da hoče ustaviti smrti ali ubijanja v Ukrajini, kot da leži krivica na obeh straneh. Neumnosti. Kri vsakega Rusi ali Ukrajinca, ki je umrl v tem spopadu, je na Putinovih rokah. Za klanje in tragedijo v Ukrajini je kriv le en človek – saj ta čas ne bi bilo vojne, ne bi bilo prelivanja krvi, ne bi bilo katastrofe, če ne bi bilo nenehne arogance, norosti in temeljne napačne presoje Vladimirja Vladimiroviča Putina. Zato je bilo tako težko prebaviti pogled na Putina na srečanju na Aljaski. Zato se je dogodek zdel tako sporen. A kljub temu je bil − tako kot številni sporni dogodki v zgodovini diplomacije − ta sestanek seveda tudi upravičen in bistvenega pomena. Čeprav nas to sili k bruhanju, je Trump ravnal pravilno, da je poskusil. Pravilno je ravnal, da se je srečal s Putinom, saj če so milijoni Ukrajincev gledali z grozo rehabilitacijo na rdeči preprogi, so gledali tudi z upanjem. Upali so, da bo morda slavni newyorški pogajalec lahko prinesel rešitev, ki bo končala vojno, a hkrati rešila to, kar hočejo in potrebujejo; svobodo, suverenost in neodvisnost njihove države. Donald Trump je imel prav, da je tvegal, saj ve, da bo nekega dne Putin pripravljen na dogovor. Njegov položaj v Moskvi je veliko slabši, kot se zdi.
Putin si ne želi miru pod pogoji ZDA ali Ukrajine
Rusko gospodarstvo začenja pokati pod bremenom vojne. Brezposelnost raste kot tudi in inflacija in obrestne mere. Enega Putinovih največjih kupcev nafte – Indijo – so nepričakovano zadele Trumpove sekundarne sankcije. Po poročanju Bloomberga se indijski kupci ogljikovodika že odmikajo od Rusije. Najpomembnejše od vsega pa je, da Putin ne more uničiti duha ukrajinskega odpora in ga tudi ne bo. Res je, da so časi zelo težki za ukrajinske borce in da so Putinu z ogromnimi prizadevanji in stroški uspele majhne pridobitve na vzhodu, ki se teatralno ujemajo z vrhom na Aljaski. A te napredke so Ukrajinci zajezili in do sedaj, v sredini avgusta, še ni bilo močno opevane ruske poletne ofenzive 2025, kaj šele da bi uspela. Trump je imel stoodstotno prav, ko je začutil možnost za mir in ko ga je hotel doseči. Tako kot Benjamin Franklin je eden tistih, ki menijo, da nobena vojna ni dobra in noben mir ni slab. Tudi v tem ima prav. Je pa bilo tistim, ki so spremljali vrh – kot tudi ameriškim pogajalcem v sobi – jasno, da si Putin ne želi miru, sploh pa ne pod pogoji, ki bi jih ZDA ali Ukrajina lahko sprejeli. Vsakdo, ki je sodeloval s Trumpom in pozna njegova razpoloženja, je lahko razbral, da sestanek ni bil uspešen. Napovedanega kosila ni bilo. Tudi nobenega od napovedanih pogovorov o morebitnih novih komercialnih partnerstvih med ZDA in Rusijo ali arktičnih sodelovanjih ni bilo. Namesto tega se je vrh na hitro končal nekaj ur bolj zgodaj s popolnoma površno novinarsko konferenco, na kateri Trump presenetljivo ni odgovarjal na vprašanja novinarjev. Sestanek je bil koristen le v tem, da se je Trump na Aljaski soočil z realnostjo.
Kaj pa Velika Britanija in Evropa?
Putin hoče v bistvu nadzorovati Ukrajino in iz nje znova narediti moskovskega vazala. Ukrajinci pa si želijo predvsem biti svobodni. Pri tej želji imajo dolgoročno podporo drugih zahodnih demokracij in, kar je ključno, tudi Trumpa samega ter seveda Melanie Trump, njegove soproge, ki igra vse večjo vlogo pri oblikovanju mišljenja njenega moža. Trgovec z nepremičninami Trump je dojel, da tokrat ne gre za nepremičnine. Ne gre za geografijo ali ozemlje, temveč za usodo. Gre za pravico Ukrajincev, da izberejo svojo usodo kot svoboden in neodvisen evropski narod. To pomeni, da se vojna ne bo končala, dokler Putin ne sprejme resnice; da je izgubil boj za usodo Ukrajine. Šele ko bo do tega prišlo – ko bo Putin sprejel duhovno resnico, ki je očitna vsakomur, ki obišče Ukrajino –, bomo imeli mir. Sam dvomim, da bodo Trumpu všeč naslovnice svetovnih medijev te dni. Ne verjamem, da mu bo všeč prepričanje, da ga je Putin premagal, da je razgrnil rdečo preprogo za izobčenca in potrošil veliko političnega kapitala, ne da bi prejel kaj v zameno. Neuspeh na Aljaski bo utrdil to, kar menim, da je njegovo vse bolj trdno prepričanje: da je edini način, da se stvari uredijo sedaj, stopnjevanje pritiska na Putina. Nihče ni zares pričakoval, da bo ameriški predsednik uvedel sekundarne sankcije za države, ki so nadaljevale z nakupovanjem ruske nafte in bencina, a je točno to naredil. Kaj pa Velika Britanija? Kaj pa Evropa? Kdaj bomo mi dobili pogum, da storimo enako? To je naša celina. A vedno znova zahtevamo vodstvo Amerike – ko pa dobimo to vodstvo, nimamo poguma, da bi mu sledili. Nekega dne se bo ta vojna končala z mirom, ki bo varoval ukrajinsko svobodo; a kot je Trump dejal na Aljaski, bodo morali Evropejci, ki jih bo vodila Velika Britanija, odigrati svojo vlogo.
(Tekst je bil prvotno objavljen v Daily Mailu.)
