Piše: Sara Kovač
Trije nadobudni slovenski pravniki Samo Bardutzky, Bojan Bugarič in Saša Zagorc, so se pridružili Blaži Zgagi, ostalim novinarjem ter slovenskim politikom v Evropskem parlamentu, pri tuljenju v skupni tranzicijski rog, in sicer zaradi domnevne obrambe slovenske liberalne demokracije. Svoj hujskaški prispevek so naslovili s “Slovenian Constitutional Hardball”, s čimer namigujejo na to, da vlada ruši slovenski ustavni red.
Nadobudni pravniki, ki trepetajo za prihodnost slovenske liberalne demokracije: Samo Bardutzky, Bojan Bugarič in Saša Zagorc, so uvodoma spomnili, da je Slovenija v zadnjih mesecih vzbudila precej evropske pozornosti, ki je menda neobičajno velika za eno najmanjših članic. Kot ob tem navajajo, naj bi bil eden izmed razlogov za to “plodovito tvitanje” premierja Janeza Janše. Kot primer izpostavljajo zlasti njegove obtožbe na račun novinarke bruseljske izdaje Politica, kar naj bi izzvalo oster odziv Evropske komisije. Ob tem pa pozabljajo, da so prav “nepristranski” izvozniki novic v tuje medije, ki jih nekritično povzemajo njihovi evropski kolegi, v pretežni meri krivi za to pozornost.
Gre za dejstvo, da po vseh neuspelih poskusih rušenja vlade, leva opozicija poskuša še z izvažanjem svojih informacij v tujino ter izvažanjem nazaj za domače potrebe. V tovrstnih člankih je namreč nespregledljiva slovenska retorika, značilna za levo opozicijo. V pisanju avtorice prispevka Lili Bayer je zaznana argumentacija kot jo opažamo pri famoznih starorežimskih družbeno-političnih delavcih, čemur pa sloviti pravniki niso posvetili niti besedice, kar kaže zgolj na to, da ponavljajo staro lajno. Morda pa zgolj sledijo pravilu, da večkrat ponovljena laž postane resnica. Pravzaprav gre za zvesto sledenje pravilu, da poveš le del resnice, ostalo pa prikriješ in to prodaš kot suho zlato.
Obenem je tri slovenske pravnike strah, da bi se Slovenija pridružila Madžarski in Poljski pri njunem “specifičnem pogledu na evropske vrednote”, zlasti pa na tako opevano “vladavine prava”. Verjetno so mislili na “vladavino pravih” oziroma trenutno močnejših, ki teptajo pravilo do samoodločbe narodov ter negirajo pravico manjših in šibkejših do soodločanja pri pomembnih zadevah. Ob tem še izpostavljajo “številna ideološka vprašanja”, po njihovem problematičnega populizma, nativizma in tradicionalizma.
Janša in madžarski kapital na osrednje medije nimata vpliva
Populizem v resnici pomeni zgolj to, da je nek politični predstavnik blizu ljudstvu, torej ni del “okravatene” elite, ki se poslužuje izpete, odvratne, salonske politične korektnosti, ki služi zlasti apetitom prvorazrednih, spletnim gigantom in svetovnim organizacijam itd. Razumljivo je tudi, da tej “okravateni” eliti ne diši tradicionalizem, ki je ovira za multikulti globalizem. Ob tem se prav tako niso mogli ogniti ponavljanju starih neumnosti o enormnih madžarskih finančnih vložkih v slovenskih medijski prostor ter bližini SDS s Fideszom.
Glavni urednik SIOL-a Peter Jančič je nedavno izvrstno odgovoril na tovrstne ultra-levičarske nabuloze: “Največja medija v državi, ko gre za televizije, ko gre za politiko, sta Javni RTV in POP TV. Sta daleč največja, tako finančno kot tudi po vplivu. Koliko vpliva imata Janez Janša in madžarski kapital na ta dva medija? 0,0 odstotka. V Sloveniji ima madžarski kapital zelo majhen delež in v tem delu je dobrodošel, ker prispeva k pluralnosti.” Neumestno je tudi poudarjanje medsebojne bližine dveh evropskih strank. Živimo v demokraciji in zato je tudi povezovanje na evropskem političnem parketu stvar demokratične odločitve pa naj bo takšno ali drugačno.
Pajdašenje tranzicijske levice z avtokratskimi režimi na Vzhodu jih ne moti
Še bolj neumno pa je prestrašeno razmišljanje, da bi povezovanje med slovensko in madžarsko oblastjo utegnilo ogroziti ustavno demokracijo. Ko smo že pri tem, se zdijo mnogo bolj zaskrbljujoče povezave tranzicijske levice z avtokratskimi režimi evropskega vzhoda in Azije ter pranje milijarde evrov denarja za nek teroristični režim v NLB. To je ta ista levica, ki “špeca” vlado Janeza Janše na Zahodu, obenem pa se kontroverzno spogleduje z raznimi demokraturami na Vzhodu. Za Madžarsko, pravnike res ne bi bilo potrebno posebej skrbeti, saj se nahaja v samem “jedru” demokratične Evrope.
Pravne strokovnjake moti tudi to, da naj Janševa vlada ne bi imela prepričljive večine v slovenskem parlamentu. So izražali takšno skrb tudi tedaj, ko smo imeli zares manjšinsko vlado Marjana Šarca? Slovenska vlada pa naj bi se s svojim delovanjem, prav tako sprehajala, kot menijo, po ustavnem robu. Verjetno gre med drugim za bizarne obtožbe levice na račun nakupa cepiv, ob hkratnem pozabljanju, da je Slovenija po številu cepljenih na 100 prebivalcev, v samem svetovnem vrhu. Prav verjetno s tem mislijo tudi na “nefinanciranje STA” s strani vlade, za kar se je dejansko sam odločil njen direktor Bojan Veselinovič.
Indeks demokratičnosti: Slovenija po stanju demokracije v svetovnem vrhu
Veselinovič namreč ne želi posredovati potrebne dokumentacije, k čemur ga je obvezala že Šarčeva vlada, za talce pa je vzel agencijo samo in svoje sodelavce, ki prejemajo mizerne zaslužke, medtem ko se on masti na njihov račun s preko 100 tisočaki letno ter v zadnjem času z namenom dofinanciranja agencije povezuje z medijskimi tajkuni, namesto, da bi izpolnil obveznosti h katerim je zavezan. Veselinovič je sicer zaslovel tudi po tem, da je odpuščal na smrt bolne sodelavce, ki niso “plesali” na njegovo ideološko “vižo”. V nadaljevanju pravniki pričakovano še strašijo pred vzpostavljanjem “avtokracije” v Sloveniji, pozabljajo pa na denimo Economistov indeks demokratičnosti, ki zraste vsakokrat, ko krmilo vlade prevzame Janša in pade v času političnih naslednic totalitarne komunistične partije.
Ameriška organizacija Freedom House je Slovenijo po ravni svobode uvrstila najvišje po letu 2017. Slovenija je namreč na lestvici, s katero merijo raven svobode, dosegla 95 točk. Na vrhu lestvice najsvobodnejših držav so s po 100 točkami Finska, Norveška in Švedska. Gre za svojevrstno tragikomedijo pravnih učenjakov, ki bi v angleščini obveščali tujo javnost o stanju demokracije v Sloveniji, niso pa si sposobni prebrati nekaj tujih angleškojezičnih dokumentov, ki se nanašajo prav na to področje. Dobro se jim zdi tudi dejstvo, da je parlament čim bolj razdrobljen med številne stranke, kar naj bi SDS onemogočalo uresničevanje njene domnevne agende, če bi imela sama parlamentarno večino, saj mora vladati skupaj s še dvema strankama.
Slabotna leva politika je idealno gojišče stricev iz ozadja
Vendar pa prevelika razdrobljenost bolj kaže na nezrelost slovenske demokracije. Tranzicijska levica je namreč pred številnimi parlamentarnimi volitvami v obtok spravila kakšno “slamnato” stranko z nekim “odrešenikom” na čelu, brez pravega programa. Šlo je za grupacije okoli enega človeka (t. i. novega obraza). Okoli slednjih se je nabrala skupina podobno mislečih ljudi, ki imajo navado prosto križariti, večinoma po levem političnem polu, dejansko pa koreninijo v eni in isti politični opciji, ki smo se ji ob prelomu 80. in 90. let odpovedali.
Namen je ustvarjati šibke politične stranke, katerih resnični program je boj proti fiktivnemu “janšizmu”, in ki s svojo šibkostjo omogočajo vladanje iz sence, torej globoki državi. Šibka politika namreč pomeni več prostora za politično podzemlje, ki služi le svojim interesom. Poleg tega imajo vse razvite demokracije manjše število močnejših, zrelih in trdnih parlamentarnih strank. Tako je v Združenem kraljestvu, ZDA in drugod po svetu. In ker naj bi imela SDS po njihovem prepričanju težave z ustavno večino, svojo “agendo” vsiljuje skozi t. i. protikoronske pakete, torej prav tiste, s katerimi je vlada v resnici velikodušno reševala gospodarstvo in materialni položaj Slovencev.
Za delegirane evropske državne tožilce se zahteva znanje tujega jezika
Pritožujejo se tudi nad tem, da obstaja pomanjkanje nadzora nad Parlamentom, kar naj bi rezultiralo v pristranskem imenovanju sodnikov na Ustavnem sodišču. Resničnim težavam povezanim z Ustavnim sodiščem pa se preprosto izogibajo, med drugim temu, da nek tranzicijsko usmerjen ustavni sodnik razsoja v primerih, iz katerih bi se moral izločiti ter počne še mnoge druge povsem neprimerne stvari. Vladi tudi očitajo, da je nekaj mesecev zavlačevala z imenovanjem novih državnih tožilcev, in da naj bi zavlačevala z imenovanjem delegiranih evropskih državnih tožilcev iz Slovenije. Premier Janša je na te očitke nedavno odvrnil v intervjuju za Planet TV.
Odgovoril je, da je vlada v svojem mandatu imenovala številne tožilce, nekaterih pa še ni, in da nikjer ne piše, koliko časa naj traja ta postopek. Pripomnil je še, da bo vlada v primerjavi z državnim tožilstvom ravnala s svetlobno hitrostjo, saj je bila oprana več kot milijarda evrov v državni banki, pa ni bilo nobene obtožnice, kar se je primerilo pred več kot desetletjem. Glede imenovanja delegiranih evropskih državnih tožilcev pa je dejal, da je pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič vladi predlagala kandidate brez znanja tujega jezika. “Mi zahtevamo znanje tujega jezika za sekretarsko mesto v kabinetu. Tam predlagajo ljudi, ki priznajo, da tega ne znajo. Zakaj pa se takšni ljudje predlagajo, si lahko vsak misli sam.”
V skladu z digitalno strategijo potrebujemo več vpisa na naravoslovne študije
Pravniki so se dotaknili tudi področja “spora” med visokim šolstvom in vlado. Vsi, ki stvar prikazujejo kot “spor” dejansko hrepenijo po ohranjanju statusa quo na tem področju, ki je za izbrane “prvorazredneže” povsem nedotakljivo. Vlada je v resnici zgolj želela bolj uskladiti to področje s smernicami digitalne Slovenije, kar pomeni več vpisa na naravoslovne smeri in nekaj manj na družboslovne. Če tega nebi spremenili, bi to zgolj pomenilo več težko zaposljivega družboslovnega kadra. In kako naj bo Slovenija s takšno strukturo izobražencev konkurenčna državam, kjer dajejo več poudarka naravoslovnim študijem, kar se povezuje s četrto industrijsko revolucijo.
Niso se mogli ogniti niti “obrabljenim” obtožbam vlade glede napetosti med vlado in mediji ter izpostavili znani “prosti spis” iz Politica, ki je en sam čustveni izliv neimenovanih, vendar očitno pristranskih novinarjev, in kjer so dejansko prezrli vladni odgovor avtorici. Prav tako ni navedenih lastniških deležev v medijih, kakšna analiza (ne)pristranskosti poročanja. Obenem tudi ni bilo zaslediti mnenja kakšnega drugače mislečega novinarja. Vladi očitajo tudi politizacijo že davno spolitiziranih organov pregona kot je NPU, ki so leta pridno služili tranzicijski levici in je bil v samih temeljih ustvarjen iz korupcije v času ministrovanja Katarine Kresal.
“Neodvisne institucije” kot je NPU, so namenjene (tudi) političnemu boju
Pogosto pa se zlorablja za preganjanje nasprotnikov dela slovenske politike, denimo proti Zdravku Počivalšku. Slednji je bil glede svoje preiskave menda obveščen kar s televizije POP TV, ki je v Počivalškovem primeru odigral še vlogo “sodnika”. Gre za primer nezdrave simbioze med NPU in POP TV za povsem pristranske namene. Tako pri nas delujejo opevane “neodvisne institucije”.
