Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
Kdor spremlja poročanje osrednjih medijev, lahko kaj kmalu ugotovi, da nas ti poskušajo na vsak način prepričati, kako saga okrog STA, poročanje tujih medijev in imenovanje evropskih javnih tožilcev predstavljajo najpomembnejše teme v državi. Če nekatere na čelu z generalnim vrhovnim tožilcem Dragom Šketo blazno skrbi imenovanje delegiranih tožilcev, češ da bo država ostala brez evropskega tožilskega nadzora nad porabo evropskih proračunskih sredstev, pa jim očitno ni mar, ko se ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, predsedniku sveta Stranke Alenke Bratušek Romanu Jakiču in drugim vpletenim, ne sodi na račun korupcije in zlorabe evropskega denarja v primeru Stožice. Prav tako ni bilo takšnega vika in krika, ko so določeni pravosodni ministri brutalno kadrovali.
Medtem ko se tudi s pomočjo javne televizije, ki jo financiramo vsi slovenski davkoplačevalci, poskuša ustvariti splošno prepričanje o tem, kako zaskrbljujoče naj bi bilo stanje v Sloveniji po tem, ko je vlada razveljavila postopek izbire dveh delegiranih evropskih tožilcev, se je potrebno zavedati dejstev, in sicer, da smo daleč od tega, da bi Slovenija predstavljala edino državo, ki še ni delegirala tožilcev. Obstaja namreč dvom o korektnosti postopka njihove izbire ali o morebitni kontaminiranosti kandidatov. Na Finskem, kjer imenovanje ravno tako še ni uspelo, pretirane zaskrbljenosti ni. Obstajajo pa seveda države, kot je denimo Švedska, ki v evropskem tožilskem projektu sploh ne sodelujejo.
Leta 2012 se je znašel pod valom kritik
Zanimivo pa je, ko o vladavini prava in pravni državi z namenom blatenja aktualne oblasti najbolj na glas predavajo takšni, kot je nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar. Če se s spominom vrnemo v leto 2012, lahko vidimo, da Zalar nedvomno ni primeren za modrovanje, ta se je namreč znašel pod valom kritik na račun spornega kadrovanja v tožilstvu. Med najbolj kritičnimi glede kadrovanja na mesto vodje Specializiranega državnega tožilstva in na mesto generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva je bil tedaj dr. Vinko Gorenak v vlogi poslanca Državnega zbora RS. Predsednika vlade je zato ta pozval, da naj zaustavi ministra Zalarja pri nekaterih nezakonitih oziroma najmanj spornih imenovanjih.
Sredi leta 2011 so v Državnem zboru RS obravnavali zakon o državnem tožilstvu, ki je predvideval, da enajst tožilstev obdrži iste vodje z istimi nalogami, dvanajsto tožilstvo, ki se je do takrat imenovalo Specializirana skupina tožilcev za pregon organiziranega kriminala, pa se je preimenovalo v Specializirano tožilstvo. “Edino to tožilstvo je bilo tisto, za katerega se je predvidelo, da bo za na čelo tega tožilstva potrebna ponovna prijava,” je dejal Vinko Gorenak in ob tem dodal, da je že ob sprejemanju tega zakona opozarjal, da gre očitno izključno za to, da se želi minister s tega delovnega mesta rešiti Blanke Žgajnar, kar pa je Zalar zanikal. Gorenak je tudi spomnil, da so bili roki za sprejem podzakonskih predpisov, predvideni za izvajanje vseh teh kadrovskih postopkov, sredi julija 2011 še šestmesečni. “Ko pa smo prišli na tretjo obravnavo zakona, to je bilo takrat, ko je vlada že opravljala tekoče posle, minister Zalar je vedel, da se mu čas izteka in je na hitro, v prehodnih določbah spremenil v trimesečni rok,” je pojasnil Gorenak.
V luči tedanjega postopka za imenovanje vodje specializiranega tožilstva, na katerega sta se prijavila Blanka Žgajnar in Harij Furlan, je Gorenak Zalarju očital, da je več kot očitno, da se mu mudi, da bi postavil svojega človeka, čeprav je v tem primeru šlo za instrukcijski zakonski rok, ki nima nobenih posledic. “Tudi direktorjev sodišč ni imenoval pravočasno, pa se ni zgodilo nič, v tem primeru pa izjemno hiti, ker želi tja postaviti svojega človeka,” je zatrdil in dodal, da vztrajajo pri oceni, da Zalar deluje nezakonito, saj to ne spada med tekoče posle. Pri tem je za lažje razumevanje situacije spomnil na dogajanje leta 2008, ko je tedanji direktor policije Jože Romšek odšel v pokoj in je notranji minister Dragutin Mate, ki je opravljal tekoče posle, objavil javni razpis za novega direktorja policije. Pri tem pa ni sam opravil izbora, ampak je naslednici Katarini Kresal ob primopredaji poslov izročil mapo z vsemi prijavami, tako da ji je bilo omogočeno nadaljnje postopanje. “Tokrat se dogaja drugače, minister Zalar se na nezakonit način poslužuje položaja opravljanja tekočih poslov, zato kadruje po svoji volji, “ je tedaj kritično dejal Gorenak.
Primer Škrleca med najbolj odmevnimi kadrovskimi primeri
Do sprejema zakona o državnem tožilstvu je obstajalo delovno mesto “generalni sekretar vrhovnega državnega tožilstva”, ki je predstavljalo uradniško delovno mesto. Tedanji državni sekretar Boštjan Škrlec je kot soavtor zakona o državnem tožilstvu spisal novo delovno mesto, in sicer “generalni direktor vrhovnega državnega tožilstva”. “In kdo bo postal generalni direktor vrhovnega državnega tožilstva, kot pravi zakon? Postopki tečejo za gospoda Škrleca. Šel je na operativno izvršilno funkcijo, gospod Škrlec pa si je v zakonu ustvaril delovno mesto in nato se spelje postopek, da zasede to delovno mesto. To ni korektno in ni pošteno, to je nezakonito in to ne spada med tekoče posle,” je tedaj izpostavil Gorenak. Na koncu se je vse skupaj tudi uresničilo. Državnotožilski svet je namreč leta 2013 položaj generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva za dobo treh let dodelil Škrlecu.
Zanimivo pa je, kako dandanes nekateri “pozabljajo” na stare grehe določenih posameznikov z levega pola. Bi pa bilo na mestu, če bi vsaj na javni televiziji, kjer jim sodelavcev ne manjka, poskrbeli za to, da se izbira goste, ki so primerni za moraliziranje okrog neke tematike. Ne pa takšne, kot je Zalar. Očitno javna televizija in preostali osrednji mediji predvsem promovirajo tiste, ki so proti Janezu Janši.
