Piše: Luka Rebolj
Svoboda! Tolikokrat zlorabljen pojem. Živimo v svobodni družbi, v demokraciji, imamo svobodni trg. Na zahodu si radi rečemo, da smo prek propadlih režimov, revolucij in osamosvojitev dosegli evolucijski vrh svobodne ureditve. Zakaj se nam potem zdi, da kot družba stagniramo oz. propadamo?
Družba, v kateri živimo, kateri pripadamo, je živa skupnost, ki jo v večji ali manjši meri sooblikujemo. Pomembno je torej zavedanje, da smo pomembni, da nas slišijo, da je vsak izmed nas hočeš nočeš odgovoren za stanje v njej. Odgovoren za svobodo.
Vsak pri sebi naj se vpraša: je zame svoboda pravica ali dolžnost? Premišljujte o tem.
Odgovor je seveda pravica, saj je svoboda opredeljena tudi kot temeljna človekova pravica. Pa vendar v kontekstu nanjo nikoli ne moremo gledati kot na absolutno pravico.
Vprašamo se lahko tudi, kam vodimo družbo s pravicami in kam z dolžnostmi.
Zahodna družba, katere del smo, je prenasičena s pravicami. Pravica do spolne identitete, pravica do svobodnega gibanja in migracije, splava, verske svobode, pravne države, socialne pravice …
Po drugi strani te posameznikove pravice velikokrat posegajo v pravice drugega posameznika, kot so pravica do varnosti, življenja, dostojanstva, svobodnega izražanja, zasebne lastnine … In prav tu prihaja do konflikta interesov.
Četudi je nekaj zakonito in stvar osebne odločitve, lahko še vedno nasprotuje nam naravno dani moralni presoji, vesti, na kateri smo navsezadnje zgradili temelje naše civilizacije.
EU nima enotnega pravila, ki bi določalo hierarhijo pravic, temveč uporablja fleksibilen pristop, ki temelji na sorazmernosti, kontekstu in pravni presoji (predvsem slednja je v Sloveniji pogosto predmet javnega nezaupanja). Prav to nam lahko pokaže, da je treba na prvo mesto postaviti dolžnosti.
Poleg konfliktov, ki nastajajo zaradi posploševanja in razširjanja pravic, smo v uvodu omenili tematiko stagniranja in degradacije zahodne družbe ter njuno povezavo. Da bi bolje razumeli, kako deluje termin »svoboda« skozi pogled pravic in dolžnosti, bomo pregledno razčlenili njegov vpliv na posameznika in posledično na družbo v nedoločenem časovnem obdobju. Svoboda skozi oči pravice potisne posameznika v položaj, ko je iz svoje okolice primoran pridobiti zahtevo, ki naj bi mu pripadala. Ta vodi posameznika v privilegiran položaj nad okolico. Za privilegij pa dobro vemo, da nikakor ne vodi posameznika v aktiven, temveč pasiven položaj. Če je torej posameznik v nenehnem sprejemajočem oziroma pasivnem položaju, to naravno vodi v degradacijo na vseh ravneh. Prav v tem položaju je zdaj naša družba, to je jasno na vsakem koraku. Družba, ki porablja več kot ustvarja, bo prej ali slej prišla do točke zloma. Imenoval sem jo anarhija, ker se mi zdi najbližji opis tega, kar se ponekod v ZDA in Zahodni Evropi že dogaja. Opisuje množice ljudi, generacij brez avtoritete, vrednot, želja po napredku … ker jim pripada!
Po drugi strani svoboda skozi pogled dolžnosti obrne položaj in zahteva od posameznika aktivni položaj za dosego želenega. Disciplina kot red in odgovornost, kot zavedanje posameznika nad svojimi dejanji, igrata tukaj pomembno vlogo. Ker »vsak trud prinaša dobiček«, je napredek neizogiben rezultat discipline in odgovornosti. Družba torej, ki ima avtoriteto, vrednote in željo po napredku, jasno uživa blaginjo, mir in varnost. Za današnji čas zelo utopične misli, čeprav niso, ker imamo recept na dlani.
Izpolnjevanje dolžnosti samo po sebi naravno nagrajuje, zato ne potrebuje posebne zakonodajne pomoči, potrebuje izhodiščni termin − svobodo. Motivacija za izpolnjevanje dolžnosti bo prišla z umikom zakonodajne pomoči pravicam, ki ne omogočajo izpolnjevanja dolžnosti. Zanimivo je, da za izpolnjevanje dolžnosti potrebujemo pravico. Najpomembnejša pravica je izpolnjevanje dolžnosti. Naloga države pa je, da umakne pravice tistim posameznikom, ki dolžnosti ne izpolnjujejo, čeprav so jih sposobni izpolnjevati.
Če torej jemljemo svobodo kot absolutno pravico lastne volje, je rezultat v družbi samo anarhija brez vrednot. Ko pa na svobodo začnemo gledati kot priložnost za izpolnjevanje dolžnosti, postane njen sad blaginja in trajnost tako posameznika kot družbe.
