Piše: Kulturnimarksizem.si
Stjepo Nikola Bartulica je poslanec hrvaškega parlamenta iz vrst Domovinskega gibanja (Domovinski pokret) in izredni profesor politične filozofije na Katoliški univerzi Hrvaške v Zagrebu. Opravljal je funkcije na najvišji vladni ravni, nazadnje leta 2016 kot višji zunanjepolitični svetovalec takratnega predsednika vlade Tihomirja Oreškovića. Je ustanovitelj in predsednik Centra za prenovo kulture, hrvaške nevladne organizacije, namenjene izobraževanju mladih strokovnjakov na področju etike vrlin in vodenja.
Hrvaški vlada stranka, ki pripada Evropski ljudski stranki (EPP), vprašanje pa je, ali gre za zahodno ali vzhodno stranko EPP. V zahodni Evropi je EPP zelo napredna, medtem ko v vzhodni Evropi še vedno obstajajo konservativne stranke EPP, kot je stranka Janeza Janše v Sloveniji. Kateri skupini pripada hrvaška vlada?
Volivci te stranke so iz vzhodne EPP, vendar je vodstvo povsem zahodno. Tu gre za paradoks, saj si volivci želijo konservativno vlado, vendar dobivajo vse bolj progresivno politiko. Predsednika vlade Andreja Plenkovića bi opisal kot zmernega človeka, ki je hkrati navdušenec nad bruseljsko politiko. Velik del svoje kariere je posvetil članstvu Hrvaške v EU, podpira politike Evropske komisije in je zelo blizu Ursuli von der Leyen. Všeč mu je nemški model in vemo, da je Angela Merkel vodila EPP proti “sredini”. Trenutno vlada zahvaljujoč podpori srbske manjšine, kar je problem zaradi prevelikega vpliva te manjšine na Plenkovića.
Hrvaška je letos sprejela evro kot uradno valuto.
Da, Hrvaška je 1. januarja sprejela evro – in Plenković je to predstavil kot veliko zmagoslavje. Hkrati smo se pridružili schengenskemu območju, kar podpiram. Evro je drugačen. Bil sem zelo kritičen do tega trenutka, saj je povzročil povečanje inflacije, kar so nekateri izkoristili za dvig cen. Dejstvo je, da evro sam po sebi ni reforma, zato ima naše gospodarstvo še vedno enake slabosti kot v preteklosti. Hrvaška ni pripravljena izkoristiti prednosti eura, ker vlada ni izvedla potrebnih strukturnih ukrepov. V južnih državah, kot so Grčija, Italija, Portugalska ali Španija, je evro upočasnil rast, zato bi bilo bolje, če bi še naprej uporabljali nacionalno valuto. Menim, da je bil evro zelo dober za močnejša gospodarstva, kot so Nemčija, Avstrija ali Nizozemska, ni pa bil koristen za šibkejša gospodarstva.
Poslanec Marko Milanović je organiziral pobudo za razpis referenduma o uvedbi evra, vendar ni bilo zbranih dovolj podpisov. Zakaj ta pobuda ni uspela?
Pobudo smo sprva podprli, vendar ni bila dobro organizirana in širša koalicija v podporo referendumu se ni oblikovala. Zbranih je bilo veliko podpisov, vendar ne dovolj. Škoda, da je bila prebivalcem odvzeta možnost glasovanja, saj menim, da bi večina glasovala proti.
Ali na Hrvaškem obstaja resnično konservativna alternativa?
Upam, da je, ker sem zato v politiki. Mislim, da je veliko volivcev razočaranih nad Plenkovićem in njegovim obratom v levo, zato obstaja velik potencial za konservativne politične sile. Moja stranka je mlada organizacija, ki je bila ustanovljena pred tremi leti, in smo v dobri harmoniji z drugimi evropskimi konservativnimi gibanji, kot je VOX v Španiji. Pravzaprav sem na konferenci konservativne politične akcije (CPAC) v Budimpešti to dobro usklajenost lahko potrdil z evropskim poslancem iz stranke VOX Hermannom Tertschom. Kritični smo do EU in centralizacije oblasti s strani bruseljske birokracije ter se ne bojimo kritizirati teorije spola in teh novih idej neomarksistične levice, ki je prisotna tudi na Hrvaškem.
Ali je ideologija “woke” prisotna tudi na Hrvaškem?
Da, prek stranke Mozemo – kar pomeni “lahko”, podobno kot Podemos, španska skrajno leva stranka. Zagreb je pod njihovim nadzorom, njihov glavni cilj pa je indoktrinacija otrok prek javnega izobraževanja. Kot staršu mi je jasno, da se te ideje ne bi nikoli razširile v družbi, če levica ne bi imela vpliva na izobraževanje, saj staršev ne zanimajo ‘woke’ in teorije spola. Komunizem je temeljil na laži, zato je propadel; upam, da bo tako tudi z ideologijo ‘woke’. Najpomembneje je preprečiti škodo in zaščititi otroke pred temi nevarnimi idejami.
V politiko ste vstopili pred tremi leti, pred tem pa ste sodelovali pri referendumu o zakonski zvezi.
Da, aktivno sem sodeloval na referendumu o opredelitvi zakonske zveze kot zveze moškega in ženske, ki je potekal 1. decembra 2013. Poučeval sem na katoliški univerzi in javno podprl to pobudo, ki jo je na srečo podprlo 67 % volivcev. Takratna vlada je bila zelo sovražna, vendar nam je uspelo zbrati dovolj podpisov, da smo izsilili nacionalni referendum in na njem zmagali. Moram reči, da je to edini primer, ko sem bil objavljen v časopisu The New York Times; naslednje jutro so me zelo razočarano poklicali in me vprašali, zakaj sem podprl to pobudo. Mislim, da se moramo boriti za družino, za zakonsko zvezo, pa tudi kulturo moramo jemati bolj resno: politika ni dovolj. Ravnati moramo kot levica, boriti se moramo za srca in misli mlajše generacije.
V tem kulturnem boju je treba poznati preteklost. Ali je na Hrvaškem prišlo do dekomunizacije ali so komunisti, tako kot v mnogih drugih državah, zamenjali suknjiče?
Ne, ni bilo. Nekdanje komunistične elite niso izginile, ampak so sodelovale v tranziciji in pri privatizaciji podjetij, saj so lahko pridobile premoženje in velika podjetja, ker so bile del sistema in so imele notranje informacije. Nasprotno pa je bila večina navadnih Hrvatov, vključno s tistimi v diaspori, obravnavana kot outsiderji in jim je bilo onemogočeno sodelovanje v gospodarski tranziciji v devetdesetih letih. Od takrat so utrdili svojo moč in zasedajo položaje na univerzah in v medijih. Po vojni leta 1995 predsedniku Tuđmanu ni uspelo sprožiti dekomunizacije, posledice pa Hrvaška čuti še danes.
Leta 2009 sem v Zagrebu organiziral konferenco Centra za prenovo kulture ob 20. obletnici padca berlinskega zidu. Imeli smo odlične govornike, kot je Lech Walesa, ki je prišel iz Poljske, jaz pa sem predstavil panel o “zločinih komunizma”. Takratni predsednik Stjepan Mesić je pripomnil, da je govoriti o zločinih komunizma oksimoron. Zanj ni bilo zločinov komunizma; to je znak, kako te elite še naprej zanikajo komunistične zločine.
V Sloveniji sedanji vladni ministri nasmejani pozirajo pred Titovim kipom, otroci pa so oblečeni v komunistične partizane. Ali so razmere na Hrvaškem podobne?
Glede na to, kar so mi povedali Janša in drugi prijatelji, bi rekel, da je v Sloveniji slabše. Na Hrvaškem imamo več razprav o preteklosti, predvsem zaradi vloge katoliške cerkve. Čeprav je trajalo predolgo, nam je leta 2017 uspelo spremeniti ime osrednjega trga v Zagrebu, ki je bil poimenovan po “maršalu Titu”, vendar je bilo še vedno veliko intelektualcev, ki so javno zagovarjali Tita. Na splošno je naš položaj boljši od slovenskega.
Več preberite TUKAJ
